Nekega lepega večera, kjer smo v okoliški beznici reševali svet in pili orošen vrček »ta žlahtnega«, pade iz Rambovih ust nekaj kar se sliši » K24«. Nimam pojma kaj bi to za en bav-bav ohka bil,zato se prepustim hlapom in na uhlje vlečem kaj si ima ta sila pametna« trojica« (Metek,SlaTki&Rambo) za povedat.

K24 na kratko pomeni da dotični osebek ali skupina le teh premaga cca. 80km razdaljo z približno 5000m višinske razlike v nič več kot 24 urah,(manj je dovoljeno) no lahko tudi več ampak potem se ne uvrstiš v ta elitni klubJ. To je na kratko, kogar zanima kaj več pa naj vpraša strica Googla.

Rambov virus nas je na brzino okužil (Metek pa se je raje odločil za Islandijo in svojo »prijateljico«), tako da smo si v roku 14 dni zrihtali vize za Koroško in jo že v petek (spočiti od službe) ob 21.00 mahnili v temno noč.

Kaj vse doživiš na taki poti ve vsak zase. Dejstvo je, da ti tega v resnici ni treba in to si tut večkrat med potjo kt mantra ponavlaš,poleg tega da si še kreten pa da je kreten un k te je nafukal za to, ipd…ipak pa je non stop lovljenje tempa, želja po prascu(za jest) in miškah(ne za jest),sanje o masaži, pa zelo bližnja nočna srečanja in trki z debli(to so drevesa),saferjev na vzponih in še več na spustih,okamenele noge,k te jebejo dol po ferati in še bi se kj našlo, resno vprašanje o smiselnosti takega početja oz a niso to na konc koncev sanje vsakega mazohista??? Še dobro, da nas je ves čas spremljal naš motivator »Mitja Kunc«.

Ampak konec dober,vse dobro pravjo…premagal smo 94km v 22urah in pol…zašli smo 3x s poti(cca 1h),ustavli se v kočah(cca 1h) tk da mamo še nek rezerve za drug let…aja vso kramo smo tovorli s seboj(za razliko od ene skupine k je mela miške in suport naštiman)

ZAHVALE: Robert Hočevar s.p-Garmin za njegov trud z vnašanjem koordinat in posojo navigacije, kljub kateri smo vsaj 3x preračunavali, TWIX,BOUNTY,Union,Laško ipd. d.o.o – našim zvestim sponzorjem,moji ženi ki me je čakala celo uro v toplem avtu, našemu motivatorju tule in vsem ki sem jih          pozabil…

V nedeljo sva šla s Slatkim plezat smeri v Raduhi. Plan je bil plezat, dokler se vreme ne začne slabšat. Vreme se ni začelo slabšat, zato sva splezala 2 smeri, in sicer Smer čez plošče in Smer ZZ. Lahko bi še tretjo, ampak jaz pravim, da ni dobro preveč naenkrat.V obeh je bilo kr neki svedrov, kar pa je škoda, ker smer ponuja veliko možnosti varovanja in lepo skalo. Od Slatkega je bolj malo slik, ampak je tudi plezal. Bilo je fajn. Mislim, da bi bilo to to zaenkrat.

Še opis Virensove smeri iz drugega zornega kota. Kot je omenil že Cvetko, sva s Sedlarko, v soboto, za Ciganko in Cvetkotom, plezali Virensovo smer v Koglu. Moram reči, da mi je smer zelo lepa, samo eden cug pa se mi je zdel kar zelo krušljiv. Se je videlo, da smo šli s Ciganko, ker je bilo vreme res lepo, sijalo je sonce, vendar ne žgalo, temperature so bile - bi rekla ravno pravšnje za plezanje v kratko-dolgih (punca, odloči se že) rokavih, da te ni zeblo na štantih, niti ti ni bilo vroče med plezanjem. Kaj takega bi si želeli še kdaj, vendar se je že videlo, da v nedeljo Ciganka ni plezala. Tukaj so še najine oz. bolj moje fotke (saj hočem tudi jaz naredit kdaj kako fotko od soplezalcev, ampak včasih pa kar pozabim). Bilo je fajn.

Malo čudn je občutek, ko se zbudiš in je uzuni še trda tema, no vsaj za ta letni čas, ki ga pa očitno nič ne briga, da je na dolžnosti še do 23.9. (No, ampak bivakiral pa naumo). Še bol čudn občutek je potem ko se v avtu z redarko, sedlarko in ciganko peleš čez mesto in ti naproti hodijo čist trdi srednješolci iskaje smisla in doma, saj se za njih šele petek končuje. Pa nato še tisti kolesarji in slalom v ravnini, k maš večjo možnost, da ga zgrešiš, če ga naravnost nacilaš.

Skratka, makadam do pod Kogla je bog se usmil, k maš postlano z rafalom metrskih lukn in to v levi kolesnici z 90 stopinjskim zamikom glede na desno da ti kolesa izmenično not meče in ti glava skače z rame na ramo kot pinkponk žogca, če povzamem sedlarći. Potem pot do vrha je strma kot vedno, vendar izjemno razgledna, sam kaj če ti kao "profi" fotoaparat Petre meglic iz kotlin ne zna posnet. Brez skrbi, vedno tam kjer je nuja, kjer se krivica godi, telefon moj nesebično vskoči. Zato ne bo nihče prikrajšan za fotodokumentacijo in diha jemajočega razgleda igre jutranjih žarkov z betežno meglo.

Torej se zresnimo in smuknemo v smer, Virensovo. Pred nas spustimo še dva nadebudna Spidigonzalesa, ki po Virensu načrtujeta še naskok na Skuto. Meglena Skuta tudi fotodokumentirana. Smer je lahka, a smo jo po navadi plezali nadpovprečno dolgo. Enoglasno smo jo ocenilili kot lepo, je zaključila Petra. In če bi Mihelič znal skice risat, bi ji po mojih taktičnih izračunih tudi pripadal previs. Vendar je bila čast na koncu moja v razkoraku čezenj. Nataša je za slovo pustila še Evin komplet v globoki razpoki. In če pohitite je lahko še vaš.

Namesto abseila smo šli po potki potki naokoli, da smo počekirali klopco z najbolj mega razgledom Slovenije in se podričali do avta zgledno sredi belega dne. Prvič zame. Moram priznati. Glavno pa je, da vsi prispevamo čimveč člankov, da Metin potone čimbolj na dno. Tako.