Malo čudn je občutek, ko se zbudiš in je uzuni še trda tema, no vsaj za ta letni čas, ki ga pa očitno nič ne briga, da je na dolžnosti še do 23.9. (No, ampak bivakiral pa naumo). Še bol čudn občutek je potem ko se v avtu z redarko, sedlarko in ciganko peleš čez mesto in ti naproti hodijo čist trdi srednješolci iskaje smisla in doma, saj se za njih šele petek končuje. Pa nato še tisti kolesarji in slalom v ravnini, k maš večjo možnost, da ga zgrešiš, če ga naravnost nacilaš.
Skratka, makadam do pod Kogla je bog se usmil, k maš postlano z rafalom metrskih lukn in to v levi kolesnici z 90 stopinjskim zamikom glede na desno da ti kolesa izmenično not meče in ti glava skače z rame na ramo kot pinkponk žogca, če povzamem sedlarći. Potem pot do vrha je strma kot vedno, vendar izjemno razgledna, sam kaj če ti kao "profi" fotoaparat Petre meglic iz kotlin ne zna posnet. Brez skrbi, vedno tam kjer je nuja, kjer se krivica godi, telefon moj nesebično vskoči. Zato ne bo nihče prikrajšan za fotodokumentacijo in diha jemajočega razgleda igre jutranjih žarkov z betežno meglo.
Torej se zresnimo in smuknemo v smer, Virensovo. Pred nas spustimo še dva nadebudna Spidigonzalesa, ki po Virensu načrtujeta še naskok na Skuto. Meglena Skuta tudi fotodokumentirana. Smer je lahka, a smo jo po navadi plezali nadpovprečno dolgo. Enoglasno smo jo ocenilili kot lepo, je zaključila Petra. In če bi Mihelič znal skice risat, bi ji po mojih taktičnih izračunih tudi pripadal previs. Vendar je bila čast na koncu moja v razkoraku čezenj. Nataša je za slovo pustila še Evin komplet v globoki razpoki. In če pohitite je lahko še vaš.
Namesto abseila smo šli po potki potki naokoli, da smo počekirali klopco z najbolj mega razgledom Slovenije in se podričali do avta zgledno sredi belega dne. Prvič zame. Moram priznati. Glavno pa je, da vsi prispevamo čimveč člankov, da Metin potone čimbolj na dno. Tako.
