Včeraj smo se Neli, Barbara in jaz odpravile ob svitu iz Ljubljane čez Kamnik in proti Logarski dolini do najvišje ležeče kmetije Bukovnik v Sloveniji (v vednost tistim, ki tega ne vedo :-)), kjer smo pustile avto. Mahnile smo jo do Laneža  in se podale v tamkajšnje kratke grape. Gor, dol, gor, dol ...

Gor po Naši grapi,


dol po Grizzly Adams, gor po Butalski grapi  in zopet dol po Mišini grapi. 
 

Preden smo jo mahnile v dolino po Mišini in naprej, smo si še privoščile malico, se vpisale v knjigo na vrhu Laneža  in pa ... nekaj selfijev nad »snežnimi oblaki« ... 

Vse grape so fine in lahke, zelo dobro zalite (vsaj včeraj so še bile, glede na to kako toplo je in veliko sonca! :-)), čez Butalsko in Mišino smo kar »poletele«. Še pot v dolino je bila skoraj bolj strma in tam smo celo naletele na manjši skok, medtem ko v grapi ni bilo niti enega.

Bilo je luštno! Dežja še ne bo! :D 

V soboto, 14.3.2014, se je pred Grudo že ob 6h zjutraj zbrala četverica fntičkov, z namenom, da postori kaj koristnega na Vogarju. Po bliskoviti vožnji do Stare Fužine je sledil še bliskovitejši vzpon do koče, kjer smo si takoj ogledali kakšna je situacija s sončnimi celicami in kolektorji na strehi ter si naredili plan dela in določili zadolžitve. Štrik majster - Poli je poskrbel, da smo varno skakali po strehi, Gedore majster - Metek je skrbel, da so matice in šraufi leteli iz strehe, Silikon majster - Rambo je zafilal vsako luknjo in špranjo ter jst - OFR (obični fizički radnik) sem skrbel, da ni zmanjkalo materiala na strehi. 

Po hitrem in učinkovitem delu nas je novi oskrbnik Igor postregel z joto in klobaso in tako poskrbel, da nismo lačni in žejni odšli v dolino.

In da zaključim s Polijevo mislijo: "Še dobro, da smo bli mi." 

V sredo na ferajnu je padla ideja da bi še kaj zlezli v zimskih razmerah. In tako smo se v četrtek ob šestih po šihtu zbasali v avto in odpeljali na Jezersko Poli, Kruh, Metek in jst. Približno ob sedmih smo se napravili in odrinili proti Teranovi, ter vstopili tam nekje ob pol devetih. V smeri so bile presenetljivo dobre razmere glede na to da je bila dnevna temperatura po dolinah okoli petnajst in na Kredarici tri stopinje. V zgornji polovici smeri je bila široka in globoka razpoka, ki se bo ob prvi otoplitvi še močneje razširila dol do doline. Izstop iz smeri, ki je običajno prečka v levo (M) , je bil sedaj po globokem strmem, ter ne najbolje predelanem snegu. Izplezali smo ob enajstih, nato do avta, via Laibach, naprej dalenjska ter spat. U glavnem, bilo je fajn :)

V nedeljo smo jo mahnili (Aleš, Borja, 2x Primož, Vito in jaz) na Ograde. Bilo je veliko snega, sonca in višincev. Ker cesta do planine Blato ni splužena, je treba avto pustiti v dolini. In ker so bile temperature pomladanske, je bilo treba štartat res zgodaj. Zato smo nekateri polovico poti porabili za prebujanje, drugi so zgleda šli prej spat;) Pot je dovolj dolga in nudi veliko primernih mest za postanke s čokolado. Na najstrmejšem delu ti družbo delajo macesni, ki se jih lahko hvaležno okleneš. Sneg je bil dober, presmučali smo ene dve čudoviti flanki. Temu sledi rodeo po gozdu in smučarski kros po cesti do doline.

In ker se obilica prostega časa in lepo vreme vleče tudi v ta teden, sva šli v torek z Evo frikat v Kal, včeraj pa sva v Turncu reševali padle in obnemogle.