V soboto smo se najbolj vztrajni in učeni tečajniki odpravili na praktični izpit. Željni dokazovanja in polni elana smo se zakadili proti Kurji dolini, kjer so nas za krajši čas zaustavili odviti svedrovci. Po pridobitvi Robijevega francoza se je slišalo le še zabijanje klinov, stokanje med vlečenjem padlega, kriki na pomoč pošodovancev ter kruljenje želodcev naših inštruktorjev. Nismo se dali, zasluženo hrano so dobili šele na pikniku. Mitja je odlično spekel vso hrano in si tako prislužil doživljenjski naziv »žarmojster«. Ker je bila napoved za nedeljo slaba, smo se, eni bolj in eni malo manj zadovoljni, domov odpravili že zvečer.

 Pustolovščina se je nadaljevala v sredo, ko se je ženska odprava namenila osvojiti Istro: Eva, Meta, Neža, Nika in Tajda. Po jutranjem posvetu ob kavici sta v sončno dopoldne odrinili Meta in Nika. Prva postaja je bil Črni Kal, kjer sta med bliski z neverjetnim pogumom in trdo voljo osvojili Mično gospodično, nato pa nekaj ur potrpežljivo vedrili pri Vikiju (zaposleni so ju imeli že za inventarJ). Ko se je vreme malenskost izboljšalo, smo prispele še me tri ter skupaj krenile proti Vranjski Dragi. Cesta je postregla z zanimivimi preobrati (cesta se lahko za ovinkom nenadoma končaJ). Ob pogledu na stolpiče nismo mogle krotiti navdušenja. Z entutiazmom smo postavile le en šotor (saj ponoči ne bo dežja!) in uživale ob večerjici-pašta. Ponoči je lilo kot iz škafa, zato nas je v šotoru za tri spalo (bolj ali manj) pet oseb. Zaradi pomanjkanja zraka in prostora smo se ob treh zjutraj zbudile in se spraševale, zakaj sonce še ni vzšlo. Bolj pozno zjutraj (naše jutro 3:00J) so se nam pridružili tudi Andraž, Mitja, Sašo in Petra. Skupaj smo besno napadali čudovite 6ke in tudi malo manj čudovite stebričaste 5ke.

Po večerni nevihti in slabi napovedi je padla odločitev, da v naslednjih dneh raje obiskujemo domača plezališča (z možnostjo tople in suhe postelje). Jah, včasih je treba biti planinec!!J

Eva & Neža

Kič in stiropor v zadnjih zimskih štetih dnevih v steni...razn obljudenosti, super kondicijska tura.

Zakaj so naše gore tako oddaljene? No, vsaj dolgo časa si na svežem zraku ...

Včeraj smo se s Primožem in Žigo odpravili na lažjo (ne časovno, temveč glede na spust) turno smuko na Zadnji Vogel čez planino Laz. Zapeljali smo se proti planini Blato, ampak nas je kup snega na cesti in podrto drevje prisililo, da smo avto pustili nižje, kar nam je vzelo še dodatno uro hoje s smučkami na ramenih. Za dodatek pa še ... pozabila sem svoje palice in bila tako primorana hoditi z lesenimi palicami. Končno odcep  za planino Laz, snega pa še nikjer ...  Nekje na 1200 m n.v. si le snamemo smučke z nahrbtnika, vendar pa so nas »luknje« brez snega na poti še nekajkrat presenetile, da smo bili primorani si sneti smuči in jih nositi kar v rokah. Po gozdu gor in dol med drevesi smo le prispeli na planino Laz, nato pa jo mahnili naravnost proti Zadnjemu Voglu mimo Krede in Slatne. Sendvič na vrhu in za tem spust v dolino Razor pod Prvim Voglom, zopet mimo Krede in Slatne. Sneg je bil zelo obvladljiv in je bil spust res uživancija, le premalo časa. Zopet po gozdu gor in dol (tokrat brez psov, kar je bilo le nekoliko bolj naporno) do doline proti planini Jezero, ki smo jo na koncu obšli. Še nekaj asfalta in končno ... avto po 10 h. 

Ves čas smo bili sami, tišino pa so nam kvarila le letala. Smučanje z lesenimi palicami ... se da J      

Danes smo Dalenjc, Kruh in jst za trening prečili Zeleniške špice. Večinoma so kopne, vmes pa se najde še nekaj snega, tako da cepin ni bil odveč. To je res zelo lepa tura, skala super, lojtra do nebes pa za prste polizat. Ali bi bilo bolje reč, za grife oblizat? :). Skratka, super je bilo. Še vreme je sodelovalo :).