Tako. Fantje so odšli proti Denaliju. Čisto na kratko, njihov plan, katerega izvedbo bodo prilagajali vremenu in razmeram.

Po pristanku v Anchorage, sledi nabava hrane, najem satelitskega telefona, najem smučarske opreme in prevoz v Talkeetno.

Jutri proti večeru priletijo na »Kahiltna International Airport«, 2200 m.n.v.( KIA ). Od tam bodo potrebovali cca. 5 dni, da pridejo do tabora ABC, 4300 m.n.v. Tam bodo ostali kakšen dan ali dva, da postavijo tabor in da se spočijejo.

Nakar sledi nekajdnevna postopna aklimatizacija po »normalki« (West Buttress ) do vrha Denalija, 6168 m.n.v.

Ko bo vrh dosežen, sledi počitek v ABC-ju in potem vzpon in spust proti vstopu v smer po Cassinovem razu.

O tem, kdaj vstopiti v smer, bo odločalo predvsem vreme, saj bodo fantje do takrat že aklimatizirani. Za smer, ki je glavni cilj te odprave, potrebujejo 3 dni lepega vremena t.j. 48 ur za vzpon in preostanek za sestop.

Sledi sestop po ledeniku do letališča, »šoping« v Anchorage-u, in po dobrem mesecu dni prihod na »rodno grudo« kot bi se bil izrazil Poli J.

Podrobnosti sledijo …

Ekola, spakirani in pripravljeni na odhod :) Skušali se bomo redno javljati in kakor rečejo na TV - ostanite še naprej z nami ;)

https://www.youtube.com/watch?v=f4hsC0nRvZM

Z Žigom sva neugodne vremenske razmere izkoristila za turni trip. Z Blata skozi podrt graben Bušnica na Krstenico, od tam pa na Jezerc, kjer se začne strnjen sneg. Nad 2100 je bila gosta megla, zato sva prvotni načrt kar precej prilagodila. Z Mišeljskega prevala sva tako odsmučala po čudoviti flanki na Mišeljsko planino, od tam pa med pobočji in ostenji Škednjovca, Vrha hribaric in Mišeljskega grebena prigurala do vrha doline za Mišelj vrhom. Jaz kar peš s smučkami na ramah, ker sta psa rekla, da se ne gresta več. Po isti poti sva v fantastični vidljivosti desetih čevljev odsmučala dol. Potem pa vzpon nazaj na Mišeljski preval in naprej na Prevalski stog, od koder se je dalo odsmučati eno fletno strmo flankico nazaj na preval. Lačna in zmatrana sva se privlekla do Krstenice, kjer sva si pošerala Žigovo frutabelo in zadnje šluke vode. Tudi pot do avta ni bila kratka. Zaslužila sva si mega veliko pico in mega kvalitetno rehidracijo.

Pa seveda: v Bohinju je lepo, samo včasih se bolj slabo vidi:)