Že prejšni teden ko sva se z Žiletom vračala iz Grossglocknerja so pogledi na Martuljške konce obetali dobre razmere. Tako sva se z Neli v soboto 3.12. odpravila proti bivaku za Akom in v nedeljo pod vršace pogledat kako izgleda od blizu. Ogledna ture je navdušila in v sredo sem se že vrnil nazaj v te konce.
Na dostopu sem precej hitel, kar me je potem teplo celi dan :). Na vstopu srečam še Meri in Gerbca z istimi načrti in hitro smo združili moči in popikali do vrha Malega Oltarja po smeri Bucer Kristan. Razmere so bile res noro dobre. Nato se spustimo v krnico in naprej proti Dovškem križu v štrajfn, ki sva ga z Neli ogledovala v nedeljo. Izkazalo se je za super smer s precej strmim prvim delom. Smer je dobila ime Kepca, III+/4, 300m, klasični izstop Miha Močnik, direktni izstop Marija Jeglič in Klemen Gerbec. Na vrhu sem se poslovil in odpikal po Jugovi grapi v dolino. Onadva pa novi smeri naproti.
Večino fotk je delo Gerbca in Meri.
Na licu mesta sva s Primožem spremenila prvotni plan, pustila opremo pod nekim balvanom med ruševjem in jo mahnila po kondicijo, ki je ni nikoli preveč.
Odpravila sva se proti Luknji in naprej proti Bovškem Gamsovcu. Sneg na tej strani je bil že v dopoldanskih urah precej južen, vendar ga ni tako veliko, da bi morala gaziti. Na vrhu Gamsovca sva nekoliko posedela in se nastavljala soncu, nakar sva se odpravila na drugo stran Gamsovca. Na te strani je bil sneg dobro predelan in sva jo odpikala navzdol in podaljšala korak proti Stenarju. Ko sva se približala Stenarju je Primož uzrl nek krajši žleb s snegom, ki je že od spodaj pod steno dajal videz, da zna biti lahek in zabaven. Prav tako pa je bil sneg v žlebu zelo fin. Po njem sva si skrajšala normalni pristop na Stenar, na vrhu pa sva se zopet nastavljala soncu. Urco pred zahodom sva se odpravila v dolino čez Sovatno, nekje v gozdu pa presekala pot direktno proti “križišču” Prag/Luknja in prišla točno k balvanu z opremo. Vsa vesela, da ne rabiva še iskati opremo po temi sva jo pičila še proti avtu in domov.
Lepo je biti obdan z vrhovi gora J
Končno. Vremenska napoved obljublja sonce, ki smo ga na preteklih skupnih turah tako pogrešali. Ob 7.00 se zberemo v Ljubljani na standardnem mestu, se razdelimo po avtih in odpeljemo proti Vipavi. Uro kasneje že sopihamo proti poligonu na sektorjih Tri votline, Pikapolonica in Triptih, kjer bomo ponavljali manevre letne plezalne tehnike in se spoznavali s samoreševanjem. Bilo je le nekaj stopinj nad lediščem, zato smo komaj čakali pričetek akcije.
Najprej nam je vodja ture Kruh demonstriral manever samoreševanja. Čaki, kaj? Toliko štrikanja, stopna zanka, prsna zanka, manchard, avtoblok, gor pa dol pa spet gor pa spet dol, kje smo ostali? Praktični del je pojasnil mnogo vprašanj. Vsak tečajnik je približno pol ure visel v pasu in poskušal ponoviti manevre samoreševanja. Eni bolj drugi manj uspešno, vsi z neredom na plezalnih pasovih in zmedo v manevrskih zankah. Tečajnika kar zmrazi ob misli na situacijo, kjer bi moral uporabiti tehniko samoreševanja pa vendar smo s praktičnim delom spoznali, da je kljub fizično zahtevnemu manevru zadeva čisto obvladljiva, natančno poznavanje in pravilna izvedba pa nujna.
Naslednja postaja je bil tako zvani abzajl, ki smo ga spoznali že na 3. skupni turi. Izvedba ni povzročala večjih težav, samo manchardi so navadno imeli preveč ovojev, zato je bilo spuščanje bolj po polžje. Pa saj dol menda vedno prideš. Ponovili smo še postavljanje sidrišč, napredovanje naveze in vmesno varovanje, pri čemer svedrovcev nismo uporabljali. Malo fitnesa z zabijanjem in izbijanjem klinov, iskanje razpok, lusk. Vsaka naveza je imela svojega vodjo, starejšega izkušenega kolega, ki je z budnim očesom spremljal vsak naš gib in nam, v primeru nejasnosti, pomagal. Od take individualne organizacije dela smo ogromno odnesli, v zahvalo smo iz nahrbtnikov poiskali sendviče za tovariše.
Ob 16.00 smo že sedeli na obvezni analizi, rehidracija in polnjenje glikogenskih zalog sta življenjskega pomena. Po komentarjih sodeč smo kar fajn, napredek je viden. Da bomo hitrejši, bolj natančni in samozavestni pri manevrih bomo še naprej pridno trenirali na stenci AOŽ.
S Polijem sva izkoristila to hribovsko popolnost, ki je že nekaj časa v zraku, in šla včeraj na lepše. Loška Koritnica ima sneg, ampak ne toliko, da bi lahko uresničila plane, ki jih človek naredi v topli postelji. Sneg se pač ni sipal tja kot sva pričakovala. Je bil pa zato kje drugje in pikat se je dalo. Pa še matrala sva se manj in bla podnevi dol. In odkrila miklavževo presenečenje. In Loško steno sem od blizu spoznala od njenega največjega navdušenca. Ferata pod Plešivcem je mestoma zaledenela, kar je poskrbelo za delikaten dostop in skorajda bizaren sestop. Bilo je zabavno.
Včeraj sva z Dalenjcem zavila pod Veliko Mojstrovko in se podala v Smer Debelakove. Stena zgleda zelo suha ampak se najdejo zaplate snega, višje pa jih je vedno več, pa tudi obilnejše so :). Kot povsod, so tudi tukaj dobre razmere, edino v predzadnjem raztežaju je snega premalo za uživaško pikanje, zato ti ne ostane drugega kot delikatno plezanje čez katerega se poleti sprehodiš :). Ker sva hotela užiti dan v popolnosti, sva si za plezanje vzela veliko časa in v trdi temi tulila v veter na robu stene in se tolkla po plečih :). Kaj naj rečem, meni je bila težka smer, v kateri je bilo treba kar delati :). Družbo sta nama delala dva mariborčana, ki pa sta v zgornjem delu dala v prestavo višje in izstopila še podnevi :).
