Kaj se dogaja

25.12.2005 do 1.1.2006 NA HVARU POZIMI SNEŽI

Aleš Klabus Kaj se dogaja 31 December 2005

NA HVARU POZIMI SNEŽI

Novoletna ekspedicija AO Železničar na Hvar -
Udeležencev 14:
1. Reči kombi: The Požgaj family + Gita + Robi;
2. Modri kombi: The Klabči family;
3. Rdeči Kangoo: The Tišler&wife + naj dolejnski par leta = Luka + Barbara;
4. Pridružena šele 29.12.2005 - Zelena in precej zarjavela Škoda: Janko + Irena;

POTOVANJE
Ekspedicija se je v nedeljo, po burnih božičnih požrtijah, rahlo rigajoč, v dolgi koloni dveh kombijev, odpeljala čez plundrasto Dolenjsko ter prekoračila mejo in Kolpo pri Vinici. Nadaljevali smo po izstradani avtostradi skozi divjezahodno Liko ter se skozi napol priprte tunele prebili v večerni, božični, izumrli Split, polepljen s posterji Gotovine. Čakajoč na trajekt smo si ogledovali Dioklecijanove ruševine ter se komaj ubranili nune v belem, ki nas je hotno vabila v mašni objem katedrale s fušajočim župnikom. Zbežali smo na kalamare in trlje v eno redkih delujočih konob, spotoma pa naleteli še na tretjo skupino ekspedicije (ki se je klatila med Paklenico in Splitom že dva dni).
Končno smo se vtrajektili, bili skoraj edini potniki ter v zavetju nekadilskega salona otvorili serijo kartanja Enke, ki je bila v naslednjih dneh takorekoč ena glavnih aktivnosti (če ne štejemo spanja in krmljenja). Po slabih dveh urah burnega kartanja smo skoraj ob 22:00 pristali na Hvaru ter se v mračni temoti noči, v rahlem dežku, po vijugavi cesti in skozi gardalandovski tunel, pripeljali v vas Sveta Nedelja, kjer smo planirali bazni tabor.
Po krajšem iskanju pravega Slovaka smo v izumrlem naselju apartmajskih hiš našli pomožnega Slovaka, ki nas je odpeljal do nam namenjenih apartmajev. Po razporejanju in razpokavanju smo nekateri legli v prašne postelje v pretežno hladnih sobah ter zaspali, drugi pa so prej snedli še sarmice, ki jih je ponudil prijazni, a kot se je kasneje izkazalo le pretežno nemarni in pohlepni gazda. Noč je bila temna in za nekatere tudi zelo hladna.

BAZNI TABOR
Kljub dokaj visoki ceni za zimsko sezono (8 evrov na osebo) so se apartmaji izkazali za bedno opremljene, slabo ogrevane in tesnobne, vsekakor pa stalni vir zabave in nerganja. Pri Tišlerjevih je puščala skretna školjka (tako da so brodili v lastni scalini), vrata kuhinjskih omaric so grozila mimoidočim, štekar je bil nevarno blizu pomivalnemu kortu, ogrevanje pa je nudila le nenehno in globoko brneča klima. Pri Klabčijevih je grel sicer dokaj soliden električni radiator, zato pa je bil apartma svinjski in astmo vzpodbujevalni, na jogijih fleki izcedkov prelepljeni z obiljem prahu, na tleh speštani grozdi podobni ščurkom ali obratno itd.. Pri Zvonetih je ogrevala (?) grgrajoča klima, plina za štedilnik ni bilo (čez dva dni so prinesli prazno bombo), najudobnejši leseni stol se je razrušil že prve dni, v >zimski< sobi Gite in Robija pa je bila začetna temperatura 10°, kasneje pa vse manj. Dolenjca se nista upala v tuš kabino zaradi preperelega iztoka, v kasnejših dneh pa se je Luka zastrupil z neznano klico, jo izdatno opijanjal ter zapadel v cikel peristaltičnih izbruhov driske, ki je trajala dokler ga zadnji dan niso odložili pri mami v domači vasi.
Najzanimivejši je bil apartma namenjen Janku in Ireni, saj ni imel šip na terasnih vratih ampak le mrežo za komarje. Problem sta rešila z zaprtimi režami polken ter deko, grela pa ju je infrapečka ter ljubav. Kakega uporabnejšega prostora za druženje pač ni bilo, zato smo se besno basali v tankih kuhinjah ter se po komolčarskih skupnih večerjah brž razkropili po apartmajih ter v manjših skupinicah prakticirali Enko ali druge socialne igrice. Klabči je otrokom in redkim oboževalkam občasno odbrenkal himno Hvara z naslovom >Stupido L'amor<. Mučile so nas tudi mačke - prvi dan je bila pred vrati ena, drugi dan tri, četrti dan pa že sedem, od katerih je bila ena >nevarno< bolna (morda je bila vir neznane Lukatove klice ?). Zvečer je bilo zunaj precej nevarno, saj so domorodni mladci z razpadajočimi avti (s preslabo kompresijo in brez registracij) pogosto prdeli po drsečih klancih med hišami. Nismo jim pretirano zamerili.

VREME
V naslednjih dneh so se odvijale številne dnevne aktivnosti, ki pa bi bile v prijaznejšem vremenu lahko plezalno precej obilnejše. Večino časa je namreč pihal južni veter, ki je oblačil nebo, sonce pa se je pokazalo le nekajkrat za po eno uro. Bilo je sicer dokaj toplo (več kot 10°), vendar precej vlažno ali celo deževno (medtem je v Sloveniji skoraj neprestano snežilo). Proti koncu odprave se je za dva dni veter obrnil v nekakšen zahodnik, ki pa je bil močnejši in občutno hladnejši. Takrat je sonce sijalo skoraj cel (en) dan, vmes pa sta nas posuli dve kratki snežni plohi (snežni stiropor ?), zelo bizaren pojav v teh krajih. Na Hvaru torej tudi sneži. Ekstremno adrenalinsko doživetje pa so bili ogromni valovi 30.12. zvečer. Do 4 metrski orjaki so hrumeče zalivali obalo do neslutenih daljav ter špricali iz teme obilno, nepredvidljivo in daleč preko Robija, Lukata in Barbare, katerih mokre cunje smo v naslednjih dneh skoraj uporabljali za soljenje makaronov.

GLAVNE AKTIVNOSTI (to je nekoliko resnejše poglavje !)
Kot se za AO spodobi, naj bi to bilo predvsem plezanje in hribolazenje, kar pa smo uresničili le delno. Najbolj zagrizeni so plezali 4 krat (ostali pa 2 do 3 krat), izvedli pa smo še eno dolgo in eno kratko (družinsko) hribolazenje. Planirali smo tudi osvojitev kakšne enostavnejše prvenstvene smeri v velikih stenah nad Sveto nedeljo ali nad zalivom Lučišče, pa sta to delno uresničila le Tišler & wife.a o tem kasneje.
Najprej o plezališču pri Sveti Nedelji imenovanemu >Šuplja stina<, ki je seveda poglavje zase. Odkril, kupil, vpeljal, navrtal in internetiziral (clifbase.com) ga je Slovak Miroslav Stec, nekako v zadnjih treh letih. Suhcan in majhen bradonja z volneno kapico je zanimiva pojava in simpatičen sogovornik. Sicer lastnik dveh picerij in internetne ponudbe v domačem Slovaškem mestecu, se je odklopil in s familijo preselil na Hvar. Navrtava nove in nove smeri (za opremo pobira prispevke 2 evra na osebo na dan), pomaga domačinom pri raznih delih, jim dobavlja naivne (tudi izvensezonske) uporabnike apartmajev ter se prevaža naokoli v svojem rdečem daktari Landroverju. Lahko bi rekli, da praktično živi sanje marsikoga izmed nas.tak je vsaj prvi vtis.
Plezališče je med najbolj atraktivnimi na tem koncu Evrope. Že dostop je vznemirljiv: po slikoviti obalni poti (kjer te ponekod škrofijo visoki valovi) ali pa skozi borov gozd nad klifi ter po strmem, drsečem spustu. Prizor, ki se odpre na koncu je unikaten, še zlasti če se morje peni med orjaškimi balvani ali pa v večernem soncu. Stena je visoka in dolga ter se nadaljuje še kot klif neposredno nad morjem (kjer se poleti lahko pleza Deep Water Solo). Skala je pretežno beloroza-rjavosiv-rdečeoranžen apnenec, z raznoliko in neobičajno razčlenjenostjo. Oprimki so ponekod zaobljeno zasigani (kapnikasti), ponekod oglati, mestoma (zaenkrat) še izredno ostri (robovi in jamice), veliko je lukenj, duplin, razpok itd. Smeri so večinoma po zelo navpičnih ploščah, najtežje pa tudi po nekoliko previsnih. K slikovitosti največ prispeva velik samostojno stoječ skalni stolp pod katerim se peni morje in ki izgleda kot da je prislonjen na steno z veliko, odlomljeno in zagozdeno skalo na vrhu - tudi nanj vodijo atraktivne a zračne smeri.
Trenutno je opremljenih 120 (tako trdi Slovak) smeri z ocenami od 5b naprej, z dolžino 15 do 40 m, nekaj tudi višjih - fotokopiran vodniček aktualnega stanja prodaja Slovak za 2 evra. Opremljenost je solidna, čeprav so razdalje med svedri nekoliko daljše kot smo vajeni, zlasti ponekod v zgornjih raztežajih. Lepljeni svedri in pujsi na štantih se bodo marsikomu zdeli nekoliko nenavadni (slovaška verzija?), vendar se je treba z njimi pač sprijazniti. Zaradi dolžine in ponekod (še) mankajočih vmesnih štantov, je najprimerneje imeti čim daljšo vrv (vsaj 70 m, najbolje pa kar 80 m). Zaradi vsega naštetega, pa tudi zaradi drugih okoliščin (bučanje in bližina morja, špricanje valov, sunki vetra itd.) je plezanje dokaj psihološko, hkrati pa toliko bolj adrenalinsko in nevsakdanje. Z nivojem znanja vsaj do 6b (s čimer se sicer naša odprava ne more ravno pohvaliti) je dovolj smeri za cel teden ali več.
Poleg klifov tik ob morju pa je cel niz skalnih sten tudi nad vasjo Sveta Nedelja. Gre za hribovje, katerega vrh Sveti Nikola (628 m) je tudi najvišja točka Hvara, ki poteka vzdolž otoka in na več mestih prehaja v strme stene. Najvišje, najslikovitejše in najprivlačnejše se nizajo prav nad Sveto Nedeljo in zahodno do zaliva Vele Lučišće. Po nam znanih podatkih se tu še ni kaj dosti plezalo, morda nekaj (neevidentiranih ?) smeri. (OP.UR. V veliki steni nad Sveto Nedeljo je l.1995 plezal Peter Podgornik in preplezal 4 nove smeri, ki so vse težke okoli VII, dolge pa od 120 m do 200 m). Možnosti je vsekakor ogromno, čeprav je kvaliteta skale še velika uganka. Problem bi lahko bili zlasti lega in debelina skalnih skladov. Ti so namreč dokaj tanki in hkrati skoraj navpični, na prvi pogled pa tudi precej razlomljeni.
Do sten nad vasjo je okoli 30 minut dostopa po markirani planinski poti, ki vodi mimo dveh špilj oz. jam. Druga je večja (globlja) in izredno slikovita, saj so v njej ostanki samostana. Okoli obeh špilj so vabljive stene visoke tudi do 200 m - večinoma skoraj navpične plošče med njimi pa razi, rampe, kamini, mestoma previsi itd. Možnosti je ogromno, nekaj pa planira tudi Slovak, ki je pod cerkvico Gospa od zdravlja (zahodno od jame) že opremil manjši sektor (6 smeri v škrapljasti, monolitni plošči). Nižje stene z izrazitimi razi se vrstijo tudi pod vrhom Sveti Nikola. Najvišje in najbolj divje pa so stene nad zalivom Vele Lučišće, do katerega vodi slikovita pot (cca 30 minut) od Svete Nedelje proti zahodu. O njih največ pove fotografija. Kaj in kako se da tu preplezati bodo najbrž kmalu povedali bolj smeli plezalci - Stevo kje si ?
Kot je bilo že omenjeno sta v velikih stenah nekaj poskusila le Tišler & wife. Preplezala sta južni raz na vrh Sveti Nikola, tako da sta se izognila težjim ploščam in prehodom, poskušala pa sta tudi v eni od sten nad zalivom Lučišče, kjer pa ju je preganjala tista bizarna snežna ploha. Več podatkov in dobre fotke sten dobite pri Tišlarju.
Tudi glede hribolazenja so možnosti dokaj obilne. Opravili pa smo le eno daljšo turo po markirani poti mimo obeh špilj ter cerkvice Gospa od Zdravlja na vrh Sv. Nikole (kjer so cerkvica, požarna opazovalnica ter orjaški križ). Z vrha so nas pregnale megle in ploha, razgledi pa so bili vseeno solidni - tudi na zasneženo Biokovo. Nekoliko bolj klavrno podobo pokrajini pa dajejo planjave štrcljev požganih borovih gozdov.
Za zaključek tega poglavja lahko rečem le to, da je za plezanje na tem koncu Hvara (pa tudi na drugih koncih, saj je sten obilo) res obilo možnosti - upajmo, da se obeta še pestra prihodnost.
SILVESTROVO
Ker se je ta dan pričel z dežjem, smo šli na izlet v mesto Hvar, kjer pa je bila zimska predžurkasta scena dokaj bleda in prazna. Zatekli smo se v eno od restavracij in si privoščili ribe. Pred povratkom je sledila mučna scena s podivjano rampo na izhodu iz plačljivega parkirišča, ki je tepla streho Zvonetovega kombija. Zadevo, ki se bojda često dogadža, bodo sigurno sredili . ali pa tudi ne. Nazaj smo se zapeljali po stari cesti po vrhu otoka in si mimogrede ogledali še eno hvarsko plezališče >Stračine< nad vasjo Selca. Solidna, našim podobnejša stena, premore trenutno 16 zelo vabljivih smeri, potenciala pa je še veliko. Ker je obrnjena proti severu si jo velja zapomniti za plezanje v vročih poletnih dneh. Po cmeravem (Anži je spet zarovaril) postanku na kavi v Starigradu smo se vrnili v bazni tabor, da bi pričakali novo leto.
Ker smo se >razbrzdano zabavali< takorekoč vse večere smo silvesterskega komaj razločili. Zimsko sobo smo preuredili v jedilnico, kamor se je končno lahko nagnetla celotna odprava. Sprva so nam dih jemale novoletne toalete - Mojca je prifrlela v črnem, s čipkasto razgaljenimi rameni, Tišler wife je bila roza, Gita se je (če se prav spomnim) kazala v čudovitem flisu a la >Casual< itd. - trajalo pa je le nekaj minut, saj je bila zimska soba še vedno preveč zimska. Izkazala se je Irena, ki je pripravila vegi in karni verzijo musake, sledila ji je smetanasta impro sladica, bilo je tudi sladkega in kislega vinca. Po večerji smo naphani obsedeli in nekaj časa nismo vedeli kaj bi. Pa sta se od nekod primajala Miha Kajzel in še en Vertikalec (?) in iskala moko za palačinke. Napojili smo ju z vinom ter poučili kako se reče moka po Hrvaško - namreč >brašno< - in odtavala sta v noč. Do polnoči se potem ni dogajalo bogvekaj. >Stari in izkušeni< Železničarji so obujali spomine na stotine preteklih silvestrovanj, na katerih pa so najbrž počeli isto - obujali spomine na preteklo obujanje spominov o besnih žurkah obujanja spominov... Nihče se ni zares napil, tako da ni bilo nikogar, ki bi lahko trdil, da jebiltoparesenmeeegažur. Tik pred polnočjo jih je večina odšla na obalo, kjer naj bi Miha Kajzelj nag zaplaval med plankton, iz tega pa baje ni bilo nič, čeprav je imel brisačko. Ostali smo čuvali spečo otročad ter >veliki dogodek< doživeli na terasi s pogledom v popolno noč. Res izjemno pa je bilo to, da praktično ni bilo slišati nobene prave petarde, videlo se je le oddaljene, medle bliske nad mestom Hvar in na otoku Vis - enkratno doživetje . pa srečno novo leto 2006!
OSTALI IZJEMNI DOGODKI
V 8 dneh odprave je bilo tudi nekaj izjemnih dogodkov, ki bodo zapisani v globoke anale ferajna. Legendaren je že postal Gitin filmsko glasni, nočnomorni krik v zimski sobi Požgaj apartmaja, ki je na drobno scefral Robijeve živce, Mateja pa je v sosednji sobi panično trznila ter v blodnem prekopicu delno speštala Anžijevo nogico.Zvone je baje le mirno hropljal dalje. Drugi dogodljaj pa se je začel s skrivnostnim, takorekoč nadnaravnim fenomenom, ki najbrž nikoli ne bo čisto razjasnjen, končal pa se je srečno. Veter (ki pa sploh ni bil močan) je namreč del Zvonetove začasno zapuščene plezalne vrvi, ki je visela v eni od smeri plezališča, zvabil v morje, to pa se je z njo pohotno poigralo ter jo skrajno nenavadno, nekajkrat ovilo okoli podvodne skale. Reševanje tega zapleta je terjalo popolno ogolitev ter delno omočitev že tako precej premrlih telesc Mateje, Gite, Robija in Zvoneta, v viharnem decemberskem morju. Fenomenalna požrtvovalnost le teh bo ostalim ferajnovcem za zgled vsekakor še desetletja. Štrik pa je rešen, cel in nekoliko slan.

POVRATEK
Ker smo se 1.1.2006 spet predbudili v mlačno južnem dežju je po zajtrku padla klena odločitev, da oddidemo s prvim trajektom - ob 12h (= izjemen silvesterski termin). Pôkanje je bilo bliskovito, s pospravljanjem pa se nismo trudili. Mačkam smo zapustili otrobe in izbruhke, gazdi pa predhodno plačan en dan. Nismo se preveč sekirali...kar naj se utopi v nezasluženem denarju. Zapustili pa smo tudi Janka in Ireno, ki sta bivanje podaljšala, upajoč na lepše vreme.
Trajektna vožnja je bila v znamenju Enke pa tudi rahlo bruhalnega jugovalovanja. Razgledi so bili deževno pobešeni, sneg pa je belil tudi vrhove Brača. Skozi zapoznele detonacije postsilvesterskega Splita smo se prebili na še bolj izstradano avtostrado in se skozi zavese dežnih polivk, skozi predolge tunele ter megleno in nočno Liko prebili do meje. Klabčijev kombi je carinik sumničavo pretrkal ter obrcal gume, na srečo pa šopka narabutanega rožmarina ni odkril. Sledila je še mučna vožnja do domačih brlogov.

Ostali so le spomini in digitalne fotke.

26.6.2005 KRANJSKA POČ V NAD ŠITOM GLAVI

Peter Bajec Kaj se dogaja 25 Junij 2005

KRANJSKA POČ V NAD ŠITOM GLAVI

Oblačna nedelje je bila, ko sva z Mojco spet kolovratila po Vršiču. Cilj je bila smer Debelakove v Veliki Mojstrovki, toda oblaki na nebu so imeli drugačne načrte. Sprememba plana. Greva v Kranjsko poč. Opisa nisem imel, skice še manj. Vse kar sem imel je bila glava. In noter je bla spravljena ena slikca na kateri je bil viden vstop v Kranjsko poč. Takoj za enim robom na vrhu melišča se smer požene v skale. Skočim še do dveh pup iz AO Črnuče, ki mi povesta kje približno gre smer. Hvala lepa. Sedaj bo vse lažje. Mojca drvi pod steno, tako da ji komaj sledim. Dijoporko in tej napaljeni tečajniki. Jst sm že prestar za take hece. Jst tu delam vse bl počas, bi se reklo. No, stojiva pod steno in iščeva prehode. Ne morem rečt da jih najdeva, ma bova že kako. Vstop najdeva, se naveževa, začnem plezat. Glih zlezem pol cuga, se pod steno znajde Šorn s tečajniki. Tudi on gre plezat taisto smer. Vpraša me, da kaj čaram. Pravim da pač nekako iščem Kranjsko poč in da če jo je kje videl. Vse mi razloži in spet praša, če redno hodim brez opisov in skic plezat. Enkrat sem ga namreč že klical če mi posodi skico od Zajede. Hvala bogu da je na Jesenicah doma. Mojca pripleza do mene. Potipam, če bi šla rada naprej. ˝Ja valda˝, reče in se odpravi naprej. Super. Povem ji, kje mora bit štant in to je to. Lepo napreduje, pride na polico in malo išče in kdor išče ta najde, tako tudi ona najde štant. Varuje me, medtem pa mi Šorn razlaga kje gre smer naprej. Prilezem do štanta in se odpravim v dolgo prečko na levo, dokler me naravni prehod ne odpelje spet gor na novo polico. Ko se bližam tej polici je že tako trenje, da komaj vlečem ta jebeni štrik. Ko sem na štantu se oddahnem. Kmalu se mi pridruži tudi Mojca. Do vrha sta še dva cuga kamina in en lažji žlebek. Prvi cug kamina je super in lepo plezljiv, tako da ga hitro premagam. Malo težji pa je za Mojco in njen še ne čisto zaceljen komolec. Drugi cug kamina je pa moker, zato se mu umikam v desno, kjer se tudi jaz matram. Ni težko, samo grifi in stopi so tako čudno razporejeni, da kar čukasto gledam. Nekako se le zbašem čez in pridem v škrbino. Do vrha in roba stene je le še en cugec, ki ga bo šla Mojca naprej. Na vrhu kamina mi prizna, da se je mogla malo povlečt čez kamin. Nič hudega. Sej smo klasiki. Začne lezt zadnji raztežaj, midva s Šornom pa na štantu modrujeva in debatirava. Tako sploh ne opazim, da se Mojca že pol ure dere, da me varuje. Grem za njo, takoj za mano pa Šorn, tako da nadaljujeva debato do vrha stene. Tam se malo oddahnemo, jemo čokolado in te reči. Z Mojco sva naštimana za sestop, Šorn bo pa počakal še drugo navezo, tako da bodo potem skupaj sestopili. Zmenimo se, da če bo volja se dobimo pri Firerju. Sestop je udoben in hitro sva na melišču in še hitreje na vršiški cesti. Pri avtu pojeva sendvič, spijeva nekaj vode in že drviva proti beli Ljubljani. Dež in nevihte so komaj pri Kranju, tako da mogoče bi le lahko šla lezt Debelakovo. Pa drugič. Sej hribi bodo še vedno tam. Mi pa upam da tudi.

21.6.2005 PARIŽANKA V DEBELI PEČI

Peter Bajec Kaj se dogaja 20 Junij 2005

PARIŽANKA V DEBELI PEČI
Fantastična plezarija v fenomenalni skali

Bil je lep ponedeljek, ravno sem pospravil opremo, ki je ostala v ruzaku od nedelje, ko me kliče Ščuka, da kaj da delam v torek. ˝Nič˝, mu odvrnem, on pa, da če grem plezat. Ja itak da grem! Zmenim se za škrinjo, zvečer se slišiva s Pjepetom Minerjem ter se zmeniva za Parižanko v Debeli peči. V torkovem jutru drviva proti Krmi, kjer ob sedmih zjutraj parkirava pred Kovinarsko bajto. Zlahka se naštimava, družbo nama delajo krave in še posebej en teliček, ki si želi iti z nama pod steno. Hiti za nama, dokler mu pes v živalskem jeziku ne dopove, da ne more z nama.

Magari nisem zastopu kaj je povedal, ma se mi zdi, da nič lepega. Zelo počasi se vzpenjava pod steno vsak v družbi svojih misli. Nekako v uri in pol sva na vstopu v smer. Naveževa se, nekaj pojeva. Vstopim v smer. Po lažjih prvih metrih me za dobro jutro pozdravi šestica. Plezanje je idealno. Strmo, fajn skala, lepi prijemi. Prvi previs me malo zadiha ampak od uživanja skoraj ne čutiš težav. Hitro sem na štantu, ki je viseč. Ščuka je rekel, da je neudoben, ma jebački, haha. Skuzi korak gledam Pjepeta, kako prihaja za mano. Tudi njemu se smeje. Oba veva zakaj. Nadaljuje po poči navzgor mimo strehe in čez drugo streho na štant. Tudi drugi raztežaj je prekrasen. Sedaj me čaka en cug V+, ki spet postreže s previsom. Ko ga premagam zagledam visoko nad mano klin z vponko, ki me zavede, tako da prilezem previsoko in malo ven iz smeri. Ko prileze Ščuka za mano opazi mojo zmoto, tako da on nadaljuje levo, jaz pa prilezem spet nižje dol in za njim čez najtežji del smeri. Nek previs VI+, ki pa se ga da zelo lepo premagati z oporno tehniko po nekih poklinah. Super plezarija! Človek bi kar vriskal. Na udobnem stojišču si malo odpočijem noge, ki so od neudobnih stojišč nižje spodaj vse razbolele. Kako paše dat plezalke malo dol. O dijo šanto, kako je to fajn. Sedaj me čaka raztežaj petice čez plošče, ki je zaradi kvalitete skale naravnost fantastičen. Prehode si iščeš sam, možnosti je veliko, vendar zopet prideš na neudobno stojišče. Zabijem dva klina in štantam, ker imam premalo štrika da bi potegnil še mimo previsa pod zajedico, kjer je po skici štant. Prišla sva iz lepih težav v odurne težave. Sedaj se namreč smer priključi smeri po SZ razu, ki je krušljiv.

Pleža po teh skalah terja veliko mero previdnosti in me bolj zmatra, kot težka plezarija spodaj. Kot balerina se prestopam iz stopa na stop, poskušam biti čim lažji, vse gibe izvajam umirjeno, počasi, elegantno. Plezam in motam, kot ta bolan, ki se pripravlja srat. Ura pa laufa. Končno prilezeva na vrh Zoba. Do roba stene sta še dva raztežaja. Prvega začne Ščuka. Pleza počasi in to je znak, da je krušljivo. Končno mi zakriči da varuje. Poženem se za njim, ma tudi mene krušljiva skala hitro ustavi. Počasi se kvaliteta kamnine izboljšuje, vendar ni tisto česar sem bil vajen v Parižanki. Začnem zadnji raztežaj, kjer pa se skala izboljša, tako da hitro napredujem. Zadnje krušljivo mesto me čaka tik pod vrhom, kjer moram prečit malo levo in se čez navpične naložene sklade po slabih petih urah plezarije potegnem na rob stene. Juhu! Jebeš to, da je treba najprej zavarovat sebe. Tokrat najprej sezujem plezalke, nato pa vse ostalo. Oh kako paše. Prsti so mi hvaležni. Varujem in Ščuka je hitro pri meni. Spet pade ročka, slikava se. Med malico pospraviva opremo, zvijeva štrike, se pripraviva za sestop.

Najprej je treba na vrh Debele peči, nato pa po poti dol čez Brdo v Krmo. Mozgava kje je tisti sestop o katerem je pravil Šorn, toda danes imava premalo časa, da bi ga iskala. Sej veste kako gre tista, ˝Prečacem preči, naokolo bliže˝. Imava premalo časa za bližnjice, tako da jo ureževa po dobro znanem sestopu v dolino. Drživa kar tempo, švic teče v potokih, srečen sem, da sem v steni spil le dva deci vode, ker jo sedaj krvavo potrebujem.

Sestop mine hitro, v Kovinarski koči se še malo ofrišava z vodo, spijeva šveps in malo podebatirava z oskrbnico, ki pravi da jo je zjutraj obiskal mladi gamsek. Stal je v koči in se čudil, ko ga je zalotila pa se je od strahu podelal. Je rekla, da je bilo kar zabavno, haha. Na poti domov je Ščuka urezal par kitic, jaz pa sem dirkal kot Juan Pablo Montoya po autoštradi, tako da sem nekaj minut čez šesto že metal Ščuketa ven iz avta pred njegovo bajto. Malo zmatran se še sam zapeljem domov, vržem ruzak v kot in grem čopat. Pol pa pod tuš. In spat. Opremo bom že jutri pospravil. In sem jo. Da veste. Lično sem jo zložil v omaro, kjer vsa nestrpna, tako kot jaz, čaka novih plezalskih prigod in nezgod.

19.6.2005 SEVERNI RAZ MALE MOJSTROVKE

Peter Bajec Kaj se dogaja 18 Junij 2005

SEVERNI RAZ MALE MOJSTROVKE
Z mlajšo pripravnico čez prijazno smer na vrh Male Mojstrovke

Ker je bila nedelja mišljena kot počitek po sobotnem teku na Krim, se je Severni raz Male Mojstrovke sam od sebe ponujal kot odlična destinacija za pretegovanje mišic. Tako sva se z Mojco priključila Stevotu in Boštu na njunem popotovanju po stenah Vršiča. Slednja sta se osredotočila na S steno Nad Šitom Glave. V nedeljskem jutru smo tako odrinili proti Trzinu, kjer smo pobasali še lahkotno napravljenega Stevota in se podali na Vršič. Tam smo se hitro napravili ter začeli s kratkim dostopom pod stene. Tisti klanec je minil kot bi trenil in že smo se ločili. Stevo in Bošte sta odhlačala proti vstopu, midva pa še malo naprej proti Mojstrovki.

Med hojo zasuvam ubogo tečajnico z informacijami o tem kje poteka kaka smer in te reči. Ko prideva pod vstop vidiva eno malo četico navez, kako se podijo po steni navzgor. Pogledam proti Zahodnemu razu, ki ima v dostopni grapi še veliko snega. Malo mozgam in zmozgam, da je najbolje za Mojco in njen še vedno poškodovani komolec, če se povlečeva čez Severni raz. Na vstopu se počasi naštimava, pričnem plezat in kmalu dohitim hrvaško navezo. Po lahkem svetu jo prehitim in potegnem 70m cug. Nabijem štant in varujem Mojco. Zdaj še ne vem, da bo trajalo da bo izbila štant.

Nadaljujem s plezarijo, spet hitim, potegnem spet 70m in zabijem na štantu še en klin. Vidim Mojco kako se muči z izbijanjem klinov. Pravim ji, da naj jih pusti če ne gre ampak ona se ne da. Po nekaj minutah ima oba klina za pasom in pleza. Smer sedaj postreže z nekaj lepše in strmejše plezarije. Uživam v lepih prehodih. Preklinjam sonce, ki neusmiljeno tolče po plezačih in se sprašujem, kaka je ta severna stena, če vanjo nonstop sije sunce. Na zadnjem štantu pred izstopom spet zabijem dva klina, varujem. Mojci pomaga izbiti klin nič hudega sluteči plezač, ki je ravno prisopihal do nje. Hvala mu! Čeprav so klini potrošni material ti je škoda pustiti kakega v steni. Ne vem zakaj. Dobro, itak da zato, ker so dragi ko žafran, sam meni je bolj tehten razlog to, da sem z njimi doživel toliko stvari v hribih. Tako poleti kot pozimi. Imajo, kot bi se reklo, neko sentimentalno vrednost zame. Dobru, dosta romantike, gremo spet po smeri navzgor. V zadnji cug se podam trdno odločen, da pridem do Hanzove poti. Spet potegnem cug dolg cel štrik in čakam, da Mojca začne plezat. Vlečem štrik in nič. Čakam. Nič. Spet vlečem štrik. Nič. Si rečem, da še malo počakam, če jo čez pol ure ni, čez eno uro grem. Vlečem štrik. Nič. Kaj je narobe? Začnem bentit

in ropotat, tako kot mi stari prostaki znamo, ma ne pomaga nič. Končno se zadeva premakne. Ko Mojca prileze do mene se poda naprej in potegne izstopno prečko do Hanzove poti, s katero, tako mimogrede povedano, opravi suvereno. Priskakljam do nje, se razveževa, podava roke in prepustiva uživanju ob sedenju na travnatih poličkah. Zvem, da se je na zadnjem varovališču mučila z izbijanjem klinov in da je spet prosila enega dečka, če ji lahko pomaga in da je celo on končal opravilo s potnimi sragami na čelu in navito ročko. Kaj bi šele ona mogla napravit, da bi ga dobila ven. Kaj nej rečem? Jebi ga, varnost vedno neki kušta. Al kaj? Z radostjo v srcu zvijem štrik, misleč, da me čaka le še udoben sestop po Hanzovi poti nazaj pod steno in še bolj udoben sprehod z rokami v žepu nazaj na Vršič, ko me Mojca preseneti z izjavo, da bi šla kot prava klasična Pavla Jesihova še na vrh Mojstrovke. Ojej. Ja nič, pa pejva:
˝In sva šla na pot,
tja kjer ni tisoč rož.
Namesto iz Ljubljane v Portorož,
sva pod žgočim soncem brisala svoj pot.˝

No, tudi te kalvarije je blo enkrat konc in glih se člouk vsede na vrhu, da odpočije svoje ude, me kliče Bošte, kje da sva. Povem da sva na vrhu on pa meni, da sta s Stevotom že na pol pijana na Erjavčevi in da nej prideva takoj dol.
˝In spet sva šla na pot,
tja kjer je 500 rož...˝
Ne vem kolko časa sva rabla da sva prikrevsala na Vršič. Z užitkom sem se preoblekel v kratkiče ter se zvalil v senco. Nekaj smo še pojedli in popili, nekaj rekli in se počasi zavlekli v avto in domov. Med potjo je blo še nekaj dobrih scen, omenim pa naj samo tisto, ko je Bošte Stevotu preščipnil prste z windousi. Glih smo se vključili na autoštrado, ko se Bošte odloči da bo zaprl windouse. Stevo je pa mel roko glih zunaj, tako da je nič hudega slutečega reveža okno stisnilo čez prste. Stevo se začne dret ˝Dol, dol, dol...˝, mi ga pa gledamo, kaj je z njim. Kako dol, če smo pa komaj prišli na autoštrado. No, potem je Stevo sam odprl okno in si rešil prste. Mi pa v smeh in skoraj v zid. Ampak ker skoraj še ni ujel zajca, razen enkrat, ko je bil en lovec, ki se je pisal Skoraj in klical Jernej ter je ustrelil zajca naravnost med ušesa. Sam tu je že druga štorija tako da...
No tako je minila nedelja. Spet lepa, spet u hribih, spet u dobri družbi, spet z nasmehom na obrazu. Kaj če človek sploh več od življenja?

4.6.2005 - DKV V VELIKEM DRAŠKEM VRHU

Peter Bajec Kaj se dogaja 03 Junij 2005

Sobota se je komaj dobro začela, ko me ura ob pol treh vrže pokonci. Ojej, ojej si zabrundam u brk in zapojem "Trd je moooooooj, alpinistični kruh. Ko vstajal sem s postle, sm dobu pruh". Grem u kuhno, spokam klobaso in kruh, spijem šalco mleka, zmeljem eno jabolko in ob treh se s Ščuko že peljeva v Ljubljano.

Tam se naložimo v Robertotov avto in dalje proti Jesenicam, kjer poberemo Sefaj Davida - Dedija (AO Jesenice). Po krajših zapletih ga končno najdemo in že drvimo v Krmo. Parkiramo nekaj čez peto uro in ob pol šestih že stopamo proti steni. V dorbi urci in pol smo pod steno. Poslovimo se. Midva z Robertotom greva v DKV, onadva pa v Viktorijo. Na vstopu v smer je še snežišče, ki ga hitro premagava in že solirava prve metre smeri. Kako paše spet prijet za skalo. Plezat lepe smeri je kul. Prvi raztežaj pripade meni in z veseljem se ga lotim. Pozdravi te zajeda, ki višje zgoraj preide v plato. Naprej je nekaj lažjega sveta, ki te pripelje pod najtežji del smeri. Tega napade Roberto in z njim mojstrsko opravi. Stena je strma, veter ga piha za znoret in kmalu se oblečeva še tiste cunje, ki jih imava s sabo. Samo rokavice in kapa ostanejo spravljene. Z vrha naju pozdravlja žvižgajoče kamenje, ki včasih tudi zgreši svoj cilj. Naju. Plezava počasi in uživava v naklonini in kar dobri skali. Vmes jaz še malo zalutam, ko grem v levo eno polico prenizko in tako nabivam svoj štant na neki neugodni polički, medtem ko me 3 metre višje čaka kraljevska polica s štantom. Prečka do mojega štanta je kar sitna in Roberto me nakuri, da sem mu uničil lepo smer. Se strinjam. Prečka po platah je bila kar sitna in malo je vlekla na psihiranje. Ampak sva jo vseeno zmogla, vendar sva pa ostala brez enega klina, ki se je med izbijanjem pognal v globino. Zanj sem že od vsega začetka sumil da ima suicidalna nagnjenja. Upam da je našel mir. Kjerkoli je že pristal. No, vrnimo se k plezariji. Z Robertotom se premakneva na prej omenjeni kraljevski štant in Ferajn majstr napade lepo ploščo in IV+ kamin, za katerega kasneje ugotoviva, da to pomeni kolko stopinj je v njem. Brrrrrrr, mraz za popizdit je duval ven iz njega. Res ledeno, tako da sva se oba kar hitro skobacala čez. Pred nama je še en raztežaj plezanja, potem pa se lahko razveževa. Ta cug me pripelje v ogromno jamo, kjer moram uporabit čelko, da se ne zgubim, dijoporko. Štant je v stropu, vsedem se na skale in gledam vn iz jame. Prekrasen štant, še boljši pogled.

Roberto ti si kar vzami cajt, meni nič ne fali tle gor. Roberto prikolovrati do mene in se požene vn iz votline okoli roba v lahek svet, kjer se razveževa in po krušljivem žlebu prilezeva ven iz stene in se zlekneva po zelenih livadah Draškega vrha. Porabla sva pet urc za plezarijo. Nisva hitela. Lepo počasi sva lezla. Uživala. In preklinjala veter. In kamne z vrha. Bilo je lepo. No, na vrhu sva klunila nekaj hrane in počasi sestopila nazaj v Krmo. Rabla sva dobri dve uri, da sva prišla spet nazaj do avta. Kar hitro je minil ta sestop, ki ni glih med najkrajšimi u naših hribih. Pri avtu zloživa opremo, pobereva še drugo polovico odprave v Kovinarski koči in gasa na Jesenice. Kolko je bla ura, ko smo prišli u Ljubljano in naprej v Postojno več ne vem, pa tudi ni važno. Važno je da je še ene plezalske dogodivščine konec in da komaj čakam na novo. Važno je da sem zadovoljen in srečen, da je še en nor dan za mano in da sm bogatejši še za nekaj izkušenj in neprecenljivih doživetij. Važno je da plezamo. Važno je da uživamo. Važno je da smo.

Stran 170 od 176