PLEZANJE V GRANITU
Že kar nekaj let sem se odpravljal v včasih tako opevani Val di Mello. Letos sem končno dobil somišljenike in v začetku Avgusta smo se odpravili. Nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem. Glede na to, da sem imel to dolino v mislih res že dolgo časa, sem se bal, da morda vseeno pričakujem preveč. Prav zato sem se odločil, da se bom na pot odpravil brez velikih pričakovanj in načrtov.
Val di Mello je res majhna, skoraj neznatna dolinica, ki jo ni mogoče najti niti na zemljevidu z merilom 1:200000. Za lažjo orientacijo. Skoraj na vsakem zemljevidu boste brez težav našli jezero Lago di Como. Po cesti, ki pelje vzhodno od jezera proti mestecu Sondrio, odvije cesta proti Švicarski meji v dolino Val Masino. Po dolini ne boste z avtom prišli do Švice saj se dolina konča s slepima dolinama Val dei Bagni, proti zahodu in Val di Mello, proti vzhodu. V visoki sezoni je cesta v Val di Mello zaprta za motorni promet. Razen za tiste z dovolilnicami, katerih je za moje pojme kar veliko. Za nas navadne smrtnike pa ostane redni avtobusni prevoz, ki vozi zelooo pogosto ali pa peš.
Mi smo se nastanili v kampu Lo Scoiattolo nad vasico S.Martino. Kamp ima samo eno zvezdico in je tudi temu primerno opremljen. Cena kampiranja pa se lahko primerja tudi s kampi, ki imajo zvezdico ali dve več. Ima pa to prednost, da je majhen, da imaš občutek bivanja v naravi in da je dobro izhodišče za vsakodnevno pešačenje v Val di Mello, saj se malo pod kampom s ceste odcepi pešpot, ki nas je v senci dreves in brez klancev pripeljala na parkirišče do koder bi se sicer lahko pripeljali z avtobusom.
Val di Mello je v primerjavi z ostalimi dolinami Val Masina res daleč najlepša. Predvsem ponuja prijetno hojo po dolini z reko in lepim razgledom na okoliške granitne stene z mogočnimi slapovi. Z malo daljšim sprehodom pa bi si lahko katerega od slapov ogledali od bližje. Prav tako bi se lahko povzpeli na katero od koč, ki so iz doline oddaljene kakšne dve, tri, štiri. ure in pa seveda na kakšen tritisočak. Zaradi vpliva Padske nižine so grebeni in vrhovi kljub višini do 3300m večinoma kopni medtem, ko njihova severna pobočja po večini prekrivajo ledeniki. Ker smo se na te konce odpravili z namenom, da bi kaj splezali, pa za vse te f.t. variante v glavnem nismo imeli časa.
Za prvi dan smo se odločili, da bomo šli zlest kaj lažjega, da pridobimo občutek za granit. Nekaj plezalnih vodnikov smo imeli s sabo, a je vse izgledalo precej težko. Zato smo se takoj zjutraj zapodili v S.Martino po nove vodničke misleč, da bomo našli kakšne lepe klasike. A glej ga zlomka, tudi vse klasike se začnejo s 6a. Ni nam preostalo drugega kot poizkusiti, kar nam je preostalo. Eni smo si izbrali plezanje lažjih ali pa navrtanih smeri, drugi so se zapodili v balvane. Že kmalu sem ugotovil, da so težje smeri tudi lepše. Kar je pod 5a je običajno zemljato in zaraščeno.
Drugi dan se nas je večji del odpravilo v zelo plezano smer Il Risveglio di Kundalini. Smer je res lepa, težji deli (6a+, 5b) pa so opremljeni s klini ali metulji. Smer poteka po počeh, ki nudijo obilo možnosti za varovanje z metulji ali zatiči. Izjema je le prečka v plošči, ki se razteza cel raztežaj in razen treh klinov, ki tičijo v pokicah skoraj ni možnosti za namestitev drugega vmesnega varovanja. Na srečo je ta prečka ocenjena samo s 4a.
Ko smo se odpravljali v Val di Mello, so nam vsi priporočali smer Luna nascente 6b. Z Majo sva se jo lotila tretji dan, a je bil za naju to prehud zalogaj. Utrujenost prejšnjega dne, močno sonce in težak začetek so naju prisilili, da sva obrnila. V smer sem vstopil zadnji plezalni dan z Markom v vodstvu in Mojco. Vreme je bilo idealno, bil sem tudi spočit in kot drugi v navezi sem zelooo užival. Poleg tega sem imel dovolj možnosti za fotografiranje. Sama smer je fantastična, če izvzamem prva dva raztežaja katera sem zlezel po kompletih. Res prave poke, katerih v apnencu ne najdeš niti za vzorec. Tu pa se pnejo čez celo smer.
V začetku sem pisal nekaj o pričakovanjih. Moram priznati, da me je Val di Mello vseeno malo razočaral, saj sem pričakoval bolj hribovsko naravnane smeri z izstopom na vrhu hriba ali grebena. Tu pa se vse smeri končajo na vrhu sektorja. Tako sem imel občutek kot, da plezam v plezališču, le brez že nameščenega varovanja.
Verjetno bom moral v prihodnje vseeno malo več trenirat, še posebno, če bom hotel plezat na Švicarsko stran, kjer so glede na to, kar sem videl v plezalnih vodničkih, res lepe smeri.
Že kar nekaj let sem se odpravljal v včasih tako opevani Val di Mello. Letos sem končno dobil somišljenike in v začetku Avgusta smo se odpravili. Nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem. Glede na to, da sem imel to dolino v mislih res že dolgo časa, sem se bal, da morda vseeno pričakujem preveč. Prav zato sem se odločil, da se bom na pot odpravil brez velikih pričakovanj in načrtov.
rni promet. Razen za tiste z dovolilnicami, katerih je za moje pojme kar veliko. Za nas navadne smrtnike pa ostane redni avtobusni prevoz, ki vozi zelooo pogosto ali pa peš.
ponuja prijetno hojo po dolini z reko in lepim razgledom na okoliške granitne stene z mogočnimi slapovi. Z malo daljšim sprehodom pa bi si lahko katerega od slapov ogledali od bližje. Prav tako bi se lahko povzpeli na katero od koč, ki so iz doline oddaljene kakšne dve, tri, štiri. ure in pa seveda na kakšen tritisočak. Zaradi vpliva Padske nižine so grebeni in vrhovi kljub višini do 3300m večinoma kopni medtem, ko njihova severna pobočja po večini prekrivajo ledeniki. Ker smo se na te konce odpravili z namenom, da bi kaj splezali, pa za vse te f.t. variante v glavnem nismo imeli časa.
sabo, a je vse izgledalo precej težko. Zato smo se takoj zjutraj zapodili v S.Martino po nove vodničke misleč, da bomo našli kakšne lepe klasike. A glej ga zlomka, tudi vse klasike se začnejo s 6a. Ni nam preostalo drugega kot poizkusiti, kar nam je preostalo. Eni smo si izbrali plezanje lažjih ali pa navrtanih smeri, drugi so se zapodili v balvane. Že kmalu sem ugotovil, da so težje smeri tudi lepše. Kar je pod 5a je običajno zemljato in zaraščeno.
prisilili, da sva obrnila. V smer sem vstopil zadnji plezalni dan z Markom v vodstvu in Mojco. Vreme je bilo idealno, bil sem tudi spočit in kot drugi v navezi sem zelooo užival. Poleg tega sem imel dovolj možnosti za fotografiranje. Sama smer je fantastična, če izvzamem prva dva raztežaja katera sem zlezel po kompletih. Res prave poke, katerih v apnencu ne najdeš niti za vzorec. Tu pa se pnejo čez celo smer.