Ta štorija se je začela 28. aprila 2005-ga leta ub sedmi zjutri ku me je klicu Ščuka, me zbudu in prašu če sem napravlen. Kot iz topa sem mu suvereno vrnu da ne. Dečko se malu razhudi in reče da nej se naštimam, ker je klapa že na obvoznivci in čez pol ure bodo tle.

Aaaaaaaaaaaa, se dvignem iz postle, namečem opremo na kupc, stlačim u ruzak, pujem neki kar je podobnu zajtrki in grem. Na štengah se kmalu prikaže konvojček, nabašemo se v avte in asfaltna podrtija nas vodi do zdravstvenega doma, kjer si uredimo zavarovanje za lijepo našo. Dobro rečemo, mislimo it, puf se lučka u glavi pržge. Nazaj do mene je treba it, da zamenjam enojni štrik za cviling, ker če ne se ne bo dalo plezat v trojkah. Ko smo še to opravili, smo nastavli kurz za Paklo u lijepoj našoj in se predali užitkom vožnje. Vmes se ni nardilu nč omembe vrednega, taku da je naša škrinja kar hitro zaplula u varni objem kampa Aniča kuk. Zdej se pa začnejo prigode in nezgode. Plan ena je bil postavit strehovje nad glavo. Nič lažjega, Izzy potegne ven svoje mikro mobilno stanovanje in ga postavi v parih minutah. Magari ga je pustavu na mravljišču, ma ni važnu. Še prej mu jaz nagliham kline, ki so bli, roko na srce, skrajno NE ravni. Še več. Prvič sem vidu klin zvit u osmico. Izzy, da mi je znat, kaj si delu ti z njimi.

Zdej pa stopi u prvi plan Ščuka s svojo džamijo, ki je ratala dom tudi za moje utrujene, revmatične kusti. U tej sceni je blu več fint, taku da.... Finta ena je bla že takoj, ko dečko pogrunta, da nima klinu. Ok. Izzy, fukni ven tvoje kline, ku so ti ostali ostalo bo pa Luka pusodu. Dobro, finto ena smo glih rešli, ku pride ven iz vreče že finta dva u obliki old skul raztrganega šotora. Hmmmm, grunt, grunt, prask, prask, ma sej ni panike, itak bo vroče in zračenje je zmjri kul. Ok, nej bo. Finta tri je pustregla s premajhnim številom palc in z zapleteno kombinacijo sestavitve le teh. Kljub temu, da je Ščukasan tak šotor postavu že 50 krat, ma kaj 50 krat, stukrat, se je vidlu pomanjkanje idej in rešitev pri kombiniranju paličja. No po neki deset minutah smo tudi tu rešli in notranji šotor je za silo stal. Stal je, ča sta ga dva držala, haha. Sledilo je še nameščanje zunanje plahte s predprostorom, ki pa u tej zgodbi ni nastopil, ker je blu premalu palc d bi lahku sta. No, pu kšni uri trdega dela, predvsem mentalnega (kombinatorika in te reči), je džamija za silo stala in že je padla prva molitev "Joj kaj bi dal, da ne bi pihalu". Bla pa je brez minareta, no bil je, če je Ščuka al pa jst stal zraven. Pol smo šli neki plezat, ma tu ni važnu, važnu je, kaj se je dugajalu zvečer. Ojej, ojej. Začel se je ta večer čistu normalnu. Smo jeli hrano. In pili cedevito. In te reči. Pol je pa Ščuka pijana glava putegnu ven iz torbice eno flaško terančka. In ku si pogledu pu družbi zbrani so se učke kar začele iskrit in svetit. Rwočke so že segale pu glažih in jih molile k viru rujnega. Glaži so se napolnili in začele so padati poznavalske variante v stilu "U, lepo gost je" al pa "Ja, ja in poduhi kak vonj ma" in "Na konci malu zakisli" in taku naprej. In ker se vinu pukvari, če se ga ne spije kadar se ga odpre so bli glaži že spet polni. In tako je ob debati potekalo praznjenje flaš. Prva je omagala Mojca in šla odpočit kosti. Tako smo mi mislili. Lisica je pa zviznila u šotor še na šilce šnopca. Dokaz za to se je pojavil naslednje jutro. Ostali borci so vztrajali in si še naprej črnili zwobe in usta. Barbi je tudi kmalu odstopila iz tekme in tako je bil Luka še edini iz mlade garde, ki se je hrabro boril z izkušenimi veterani. Vendar se je pokazalo pomanjkanje izkušenj in kljub veliki želji po osvojitvi šampionata je pristal na tretjem mestu in se poklapan odpravil v dom počitka. Sledeči zapisi so zapisani po ustnem izročilu, ker je kronist postal žrtev sindroma utrujenosti in je družbo zapustil pred klimaksom nočnega odžejanja. Tudi njemu se pozna pomanjkanje forme. Torej, pijani Izzy in kronik Ščuka naj bi nadaljevala konzumiranje alkoholnih substanc, do te meje, da sta se prelevila v pevca. Ščuka Pavarotti, kot prvi tenor in Izzy Iglesias, kot tretji bariton sta družno matrala grla in cel kamp, ki je že bil na nočnem počitku. To lahko kronist potrdi iz lastnih izkušenj, sej me je iz spanca prebudila nežna pesmica "Hej brigade". Med pevskimi vajami je Ščuka nč ku puvleku ven iz čarobne malhe še eno flaško belga, ku jo je blu treba še taisto noč ubit. In tako sta protagonista te štorije nadaljevala z napenjanjem pivskih mišic. Kaku so cagri na uri stali, ko sta se končno primajala do šotorov vam nihče ne ve povedat, govori pa se, da se je na vzhodu že danilo, ko sta Ščuka in Izzy iz spalnih vreč še eno urezala, preden ju je objela alkoholna koma. Mojca in Poli bi vedla povedat, da se je po prihodu prepitkov v domovanje kemična sestava zraka drastično spremenila. Koncentracija alkohola v mikro klimi je namreč skokovito narasla.
Jutro je iz šotora najprej izpljunilo Mojco, ki je imela hude želodčne težave, bržkone zaradi kačje sline, ki jo je v zavetju minule noči naskrivaj duznila v šotoru. Magari se zgovarja na hrano, da je nekaj takega pojedla, vendar dokazov za to teorijo, katero bi v znanstvenih krogih imenovali izmišljotina, ni. Finta je, da smo vsi jeli isto hrano in nubenmu ni blu nč. No ja, naši prepiti gwbi sta bili tudi malu slabi, vendar iz povsem drugih, nam že znanih razlogov. Tako je bila Mojca res slaba, saj je vse kar je pojedla takoj tudi izbruhala nazaj na plano. Ščuka je bil zjutri, ko je vstal še smrtna in za njim se je vlekel tist značilni pijanski vonj. Izzy, veteran in najbolj izkušen izmed dvojice, pa je bil po jutranjen tušu kot rožica in ves napaljen za plezarijo. Tukaj so prišle do izraza dolgoletne izkušnje z najtežjih pivskih preizkušenj in pa seveda dnevna forma vrhunskega asa. Jutro je tako minilo v konzumiranju prehrambenih artiklov in podoživljanju pretekle noči. Dan smo preživeli v stenah, kjer smo nekaj plezali in te reči. Poznu pupodne pa smo se spet primajali v kamp in zamejsli eno večerjo fino in si pripovedovali prigode in nezgode iz dogodivščin polne malhe. Klapi sta se pridružila še David Sefaj - Dedi iz AO Jesenice in Klemen Zupanc - SM iz AO Kranj in pa seveda naša legenda Šef s svojo boljšo polovico. Ferajnuski pisar je med brskanjem po spominu dognal, da se je te večer kaj kmalu končal. Nemara je temu botrovala utrujenost pivskih adutov.
Sobotno zgodnje jutro nas je prignalo pod ostenje Anićevega kuka in še vsi zaspani in zalimani smo iskali oprimke na gladki skali. Zanimiva je štorija, ki se je zgodila na vrhu Stupa. Ščuketova naveza je bila prva in se je zagnala u Brid za veliki čekić. Mi smo bili na prvem štantu omenjene smeri, ko je Ščuka oznanil, da se luska v tretjem cugu kritično maje in da je treba nekaku še kr pazit, ker bo drugače letela u dolino. Lepo. Kaj zdej? Jst se odločim, da bo naša naveza obrnila in abzajlala nazaj dol. To nardimo, in ko pridemo nazaj na Stup zvemo, da se ta luska maje že deset let in da še zdej ni padla dol. Itak da smo začeli preklinjat taku hudu, da če bi luska to čula, bi se nč ku sama dol fuknila. Da bi bla veselica še bolj popolna je začela puhat bura bre, Stup pa so okupirali številni levaki, tako da je enostavni abzajl ratal pravi projekt. Ker so bli vsi štanti zafilani je moral Izzy počakat na štriku neki cajta, jst sm bil že cel nervozen, ker se zarad tega nisem mogu spustit dol s prvega štanta u Bridu. Še lepše sem se mel, ker sem bil u kratkičih in jebena bura prokleta je veselo pihljala. No ku sem končnu pršu na Stup mi je blu takoj žal, ker je tle še bl duvala burja sakramenska. Pol smo pa še tle zaglavili, ker se je prvu abzajlu en tip s klientko nemko, ku je rekla Izziju da zelo rada jaha. Izzy je bil namreč oblečen v njegove ultra pičko jebo hvatalne hlače. Kaj se je pol dugajalu s to romanco vam povedat ne znam, ma bi pa Izzy znou kšno rečt na to temo. Je tku Izzy? No pu kšni uri al kej tacga smo prišli tut mi na vrsto in se spustili u globino nazaj pud steno in šli gledat tekmo u hitrostnem plezanju. Z Izzijem sva si ogledovala konkurenco, če hočeva drugo leto izvest napad na prestol. Šala mala, je tku Izzy? Pu tekmi smo šli pa neki pujest in u štacuno pu vinu in bjre za zvečer, ko se je obetala povratna tekma med Ščuko in Izzijem, v zadnjem trenutku pa je vstopil še Luka s svojimi litri bjrce. Obetali smo si lepo pivsko predstavo, vendar je Ščuka kaj kmalu stisnil rep med noge in odstopil. Čemu se je to zgodilo se ne ve. Zgovarja se, da je moral zjutraj vstat zaradi plezarije, vendar smo vsi vstali in šli plezat. Najbolj verjetno je, da se je ustrašil ponovnega poraza proti trenutno res nepremagljivemu prvemu pivskemu grlu ferajna Izziju CH3CH2OH. Tako smo tudi to noč kaj hitro zavili u šotore in šli malo podkožno razmislit o naslednjem dnevu.
Nedelja je postregla z zelo lepim vremenom in tako smo se še enkrat odpravili pod vznožje Anića kuka. Zdej smo bli skupaj še z Zupancem, ki je imel na vrvi dve pupi. V naši navezi pa se je s smerjo herojsko spopadel Izzy, midva z Mojca sva mu pa sledila. Izzy si je v smeri tudi eno zakuhal, ko je štrik narobe vpel v sistem in se je tako zavozlal, da ga ni mogel več vlečt. Iz zagate sva mu pomagala Zupanc in jaz, ki sva ga z opisovanjem manevrov vodila, da je varno izpeljal potovanje do sistema, razvozlal vrv in se vrnil nazaj do štartne pozicije. S smerjo smo hitro opravili, se na abzajlu zajebavali z zataknjeno vrvjo, dvakrat, in se lačni vrnili v kamp. Tega dne je sledilo še podiranje šotorov. Pri Ščuketovi džamiji se je morala v zlaganje šotora vključiti še intelektualka Mojca, ker drugače bi to zlaganje ostalo popolna neznanka za tri zabite moške. Okrog osmih zvečer smo odrinili proti domu in že nekaj kilometrov ven iz Pakle smo doživeli bližnje srečanje z organi lijepe naše. Scena je bla taka. Izzy je užežil muziko in sicer Fredota Milerja in njegov hit Vedno si sanjala njeega. Mojca pade v filing iz začne vneto prepevat, Izzy se prelevi v snemalca in začne nastajat prou fletn videospot z omenjenim štiklcom v ozadju. Sonce počasi zahaja, po morju se vleče zlato oranžna lisa, ostareli ribič se s svojo barkačo odpravi na odprto morje, pripravlja mreže, obzorje žari, mojca poje, se ziba v ritmu muzike, čisto pade v štiklc in... ...in škifi mahajo z liziko. Banf! Mojca v trenutku resna in govori " Shit, shit...(521 krat)...shit, shit". Ustavimo, Mojca ven iz avta gledat kolko je šla prehitro. Kazen 700 dihurju! Malo potoži in lepo pogleda, pade kazen na 300 dihurju pa dve točki. Mojca skoraj u jok pa na palmo, ko reče udbovec "Neka vam bude, ovaj put samo upozorenje". Mojca pade kamen dol s srca tipu na nogo. Dobo rečemo, mislimo it, ko ustavjo Ščuketa. Hahaha. Tip ni pasal liše skuzi, je šahiste sponzoriral s 190 dihurji. No vmes je blu še stu cajkotu, ta zadnji so nas ustavli u Pustojni, kjer se je mogu sopotnik na zadnjem sedežu (Poli) privezat in že smo nadaljevali pot u Bronx. Mene odložijo, Luka in Barbi se napokata k Mojci in tako se zaključi štorija o plezariji u Pakli, ki pa je bla dosti več kukr sam plezarija.