Sobota. Na
vsezgodaj se zberemo pred ferajnom. Že temperature na 300 višinskih metrov nam dajo vedeti, da bo 2700 metrov višje brez puhovke težko spati. Pa se ne damo.
Čeprav je dogovorjeno, da krenemo točno pet čez tri in zamudnikov ne čakamo, nas je takrat na štartnem mestu le malo. Čez deset minut se vendarle nagnetemo ob avtomobilih s polnimi prtljažniki pretežke opreme in končno odhod. Naslednji postanek že na Jesenicah – nabava vinjet.
Ura je le nekaj minut do šeste ure, ko se zapeljemo mimo še dvignjene zapornice. Nekaterim ne uspe in za prehod morajo (vsaj za študentske razmere) kar globoko poseči v žep… Ko parkiramo, je zunaj še temno, a prvi soji svetlobe že vztrajno preganjajo temo. Pred nami se v vsej svoji mogočnosti dviga Grossglockner in dalje Johannisberg, naš predvideni cilj naslednjega dne. Ledenik Pasterca na dnu doline pa kaže, da s
e je ostrim krempljem klimatskih sprememb nemogoče zoperstavljati…
Ob svitu si oprtamo nahrbtnike in se optimistično zaženemo po široki, položni makadamski poti. Ta se kaj kmalu konča in preide v skalnat svet. Dihamo globlje. So razlog težki nahrbtniki ali nadmorska višina? Končno se pred nami odpre prostran ledenik, na prvi pogled prav nedolžen, le table, ki označujejo pot čezenj dajejo slutiti, da se pod tanko snežno plastjo skrivajo srh vzbujajoče ledeniške razpoke. Po krajši pavzi se podamo čezenj in po dobri uri polžje hoje dosežemo ploščad v bližini koče, kjer postavimo tabor.
Ura se bliža poldnevu in skrajni čas je, da se lotimo učenja tehnike reševanja iz ledeniških razpok, ki jo prikaže Stevo (vodja ture) na primeru padlega Robija. Po prezentaciji se še sami lotimo reševanja. Postopek ni enostaven, niti fizično niti umsko, vsaj za nas, še zelene tečajnike. Vendar vaja dela mojstra in le vztrajnost omogoči samostojnost pri izvajanju…
Ko končamo, se vrnemo v tabor. Sledi kuhanje čaja in večerje. Tako enostavna in samo-po-sebi-umevna stvar zavreti liter ali dva vode kmalu postane mission impossible. Z navadnim kuhalnikom že. Le dobrota bolj izkušenih lastnikov primernih kuhalnikov vremenskim razmeram (Veter in Mrazzzz), ki nam posodijo ta izvor toplote, nas odreši, da ne ostanemo brez večerje. Ob šesti in pol, ko sonce zaide nekje na obzorju za pobočji Johannisberga, postane zunaj premrzlo, še posebej ob misli na toplo, puhasto spalno vrečo, zato se počasi poskrijemo po šotorih.
Noč nekateri prespimo, drugi prebedijo. Veter in mraz svojo neukrotljivo moč vse do jutra le stopnjujeta. Dokaj pozno, ob pol desetih tečajniki v spremstvu zapustimo tabor in v petih navezah podamo proti Johannisbergu. Prečenju ravninskega dela ledenika ni in ni videti konca. Sledi strmejši del, neposredno pod Johannisbergom. Poskušamo se izogibati razpokam in iskati najboljšo linijo. Dvesto višinskih metrov pod vrhom se ustavimo. Preseneti nas količina snega na grebenu, ki je precej manjša od pričakovane… Vseeno se lotimo pikanja z derezami in cepinom! po strmem pobočju, a kmalu ugotovimo, da z le enim cepinom ne bo šlo. Razum hitro premaga željo po osvojitvi vrha in pade odločitev, da se raje umaknemo…
Sestopamo hitro, saj je ura že pozna, vsaj za hojo po ledeniku. Ob pol treh se vrnemo v tabor. Začnemo s pospravljanjem šotorov in pakiranjem opreme. Sonce je čez dan sijalo s tako intenziteto, da naši šotori, ki so bili postavljeni v snegu, zdaj skorajda stojijo na kopnem, ali pa izpod njih teče voda v omembe vrednem curku. Sedaj sledi le še sestop in analiza ture.
Zaključim lahko le z izrazom upanja, da bomo znanje reševanja iz ledeniških razpok, ki smo ga pridobili na turi, ki je obenem pomenila tudi zaključek alpinistične šole 2008/09 (čeprav je obvladanje ledeniške tehnike za gibanje po ledeniku obvezno), v praksi primorani uporabiti čim manjkrat, ali še raje – nikoli.
Jera
Kot najbrž že vsi veste, smo bili pretekli vikend na ledeniški turi pod Johannisbergom. Imeli smo se fajn, Aleksič bi rekel, da smo bili simpatični. Poleg spanja v šotorih so tečajnike pravkar zaključene alpinistične šole spoznavali nevarnosti ledenikov in načine reševanja iz ledeniškh razpok. Pripravniki so pa utrjevali omenjeno znanje in naslednji dan naskakovali okoliške vršace. Tečajnikom pa žal ni uspel vzpon na Johannisberg a ostali so lepi spomini.
Včeraj sva se z Boštjanom odpravila v Kogel in potem nadaljevala še na Skuto. Kot sva že nekajkrat ugotovila, sva očitno tandem za odkrivanje novih dostopov. Tudi včeraj ni bilo nič drugače. Že proti Koglu, sva prišla do zatrepa grape, ki pelje proti Koglu. Ker nisva hotela obračati, sva odkrila nek (nov?) prehod III/II 50 m v zelo krušljivem svetu in ga poimenovala Ciciban se rad igra; he-he. Tudi v Virensu sva naletela na nek ozek in strm žleb (varianta prvopristopnikov), kjer pri obeh ni šlo brez tehnike. Cvetka smeri je bila po najinem mnenju, podaljšan zadnji izstopni raztežaj, kjer navkljub navpični steni, odlični oprimki omogočajo fenomenalno plezanje. Po enourni hoji naju je v soncu pričakal še južni raz Skute. Po treh plezalnih raztežajih, ki so dokaj zračni, sta sledila dva nenavezana raztežaja v lažjem svetu, nato pa je zopet sledila varianta, desno skozi strm gladek žleb, kjer brez varovanja ni šlo. Sledil je samo še izstop skozi okno in vrh je bil osvojen (zdej bi moral bit smile!?).
Po krajšem počitku, sva nadaljevala z sestopom čez Štruco do bivaka pod Grintovcem, kjer sva v mraku naletela na pašo 30. gamsov (ja prav ste prebrali). Po pivcu v Cojzovi koči in snidenju z prijazno zlato prinašalko, sva jo v trdi temi ucvrla v dolino.
Če povzamem. Krasna tura, z dokaj nezahtevno plezarijo, prekrasnimi razgledi, a fizično kar zahtevna. Še nekaj fotk.
