Prvič so nas bele pošasti prestrašile, drugič jim je uspelo zgolj zdesetkati naše vrste in 3. tura Alpinistke se je v mutirani verziji zgodila. Tri naveze smo v nedeljo zarana zarinile v zahodno steno Kalškega grebena.
Žile in David sta plezala Centralno smer (III+/3, M5, UIAA5). Po zanimivem in za Davida dokaj težkem začetku čez skok so jima dobre razmere višje omogočale, da sta napredovala hitro in nenavezana. Smer čez steno išče naravne prehode in zgoraj pušča veliko izbire med njimi. Razmere za plezanje grap so bile odlične, če odštejemo krče stegenskih mišic. Po štirih urah plezanja sta se plezalca kar hitro pobrala z vrha, ker se je že dvigala megla. Zoprn sestop zaradi cokel in klož se je malo zavlekel tudi zato, ker sta se odločila za bližnjo varianto po eni od lažjih grap, a štrik pri tem ni hotel sodelovati. Pri avtu je sledil stisk rok, David je prejel še gratis krče in pa seveda Jager in Diesel v bližnji kafani.
Drugi dve navezi sta medtem še besno rinili proti vrhu in se dajali z grebenom. Boštjan, Sandra in Janko so lezli po sosednji Diagonalki (III+/3, M, 750m; 70°,40°-60°). Bošt je soplezalca že na vrhu prve gredine zaradi kratke kopne prečke privezal na štrik. A ker je bil sneg odlično pomrznjen, so s pikanjem hitro napredovali v najdaljši smeri stene. Tempu primerno so tudi v tej navezi pekla meča, dokler se niso začeli bolj strmi, vendar lepo zaliti odstavki. Da ne bi bilo prelahko, jim je pot na vrh zaprl petmetrski skok: skala brez omembe vrednih razčlemb, pokrita s puhcem. Bošt se je po nekaj poskusih odločil turo narediti bolj zanimivo in se je spustil niže, kjer je našel izhod v sosednjo grapo prek zračne prečke. Psihotest je uspel. Po strmi grapi in prečenju pobočja so se priključili prvotni smeri, kjer je bilo treba zaradi mehkejšega snega in njegove slabe opore previdno čez nekaj skokov do vrha. Utrujeni, ujeti v glorijo in krepko v zamudi so na hitro pojedli in se lotili sestopa. V spremljavi noči so s pomočjo abzjala, feratanja in jahanja grebenov le počasi in mehkih nog naokrog prilezli do Cojzove koče in nato v dolino. Eni bolj, drugi manj utrujeni, kot da ne bi bili na isti turi
Tretja naveza v sestavi Klobuk, Marko in Marjeta je medtem kar družno ugotavljala, da noge niso več mlade. Markota je kot ponavadi zdelal že dostop, vendar niti druga dva člana naveze (menda iz kolegialnosti) nista hotela preveč zaostajati s počitki. Leva smer (III/3, M4, 400 m, 70°, UIAA 3) je bila krasno zalita in razmere so bile odlične za pikanje, a tudi za poličke Kakšno M4 so zaman iskali. Kljub temu je smer ponudila res raznoliko plezanje, od krajših skokov in slapov do prečenj. Za sladico je bil kot putrček mehak 15-metrski ledeni slap. V primerjavi s cca. šestimi urami plezanja je bilo s sestopom do Cojzove koče na Kokrskem sedlu skorajda več dela.
Kljub okrnjeni obliki je bil namen 3. ture Alpinistke dosežen. Hvala izkušenejšim kolegom za potrpežljivost in dragoceno novo izkušnjo!
