S pripravniškega stališča pa se je tura godila na slednji način. 

V soboto za rana zjutraj, ko ste nekateri še sladko spali, drugi žagali drva (Bošt) smo ta tretji že urno hiteli proti Logarski dolini. V zasedbi: Maja, Luka, Nina, Mathieu, Uroš in jst (Boštjan); smo se željni lednih užitkov zapodili v slap Palenk. Kaj hitro smo spoznali kvaliteto ledu, no z Lukom bi lahko kakšno rekla na to temo, ki pa roko na srce ni bila optimalna.

Hitro smo vrgli na plano še ostale ˝karte˝ in se napotili k Ivovcem. Presunila nas je njihova lepota, na razmeroma majhno količino ledu se nismo niti ozirali. Slabih sto metrov ledne uživancije nas je popolnoma zadovoljilo, želja po obisku teh lepotcev pa je še močnejša, saj imajo še kaj za ponudit. Pot do avtomobila nama je popestril Pravljični gozd, kjer sva srečala skulpture junakov od Martina Krpana, škrata Storžka, vse do Indijancev. Le Papija nisva zasledila.

Eni bolj drugi manj potešeni ledno-rudarskih užitkov ( včasih ni vsak meter ledu za preplezat, ker te potem pričaka neprijetno presenečenje v obliki šodra), smo se odpravili proti Okrešlju.

Kar spomnite se kako vas je teža zvrhanih ruzakov potiskala k tlom in se je pot od koče Na razpotju do slapu Rinka vlekla kot jara kača. Ob pogledu na slap, pa se nas je večina že videla v objemu Rink in pot na Okrešelj je minila kot bi mignil.

Na Okrešlju pa sami stari znanci, le kdo bi si mislil. Sproščeni pogovori, smeh in težko pričakovana večerja, za koga tudi dve. Po večerji pa…….žur, čaga, fešta, gavda….pa saj ostalo veste. Posebej bi pohvalil glavna moška vokala Anžeta in Jašo.

V nedeljsko jutro smo se zbudili bolj ali manj nenaspani, bele strmine obsijane s soncem pa so kar klicale na dogodivščine ( v bistvu bolj tiste v senci;). V dveh trojnih navezah, Nino je zamenjal Matej, smo se odpravili v steno Turske gore in sicer v smer Bela piramida s Tschadovo. Smer nam je postregla s kompaktnim ledom, trdim snegom, pa tudi kanček pršiča je bilo vmes. V spodnjem delu smo bili nenavezani in zato dokaj hitri, ko smo dohiteli skupino hrvaških plezalcev pa smo morali malce upočasniti, ker smo videli, da se varujejo smo se tudi mi, verjetno je bilo bolje tako. Večina štantov je bila kar na cepinih, debelina snežne in ledne odeje pa za vijake nezadostna. Zgornja prečka je bila eden lepših delov smeri, je bila pa zaradi sipkega snega najbolj siten del, kjer je prav prišla tudi vrvna ograja. Osebno so mi bili najbolj všeč strmejši odseki z zelo kompaktnim snegom. O nepospisnih užitkih priča tudi dejstvo, da sva na koncu zadnjega težjega raztežaja oba vodilna plezalca (Luka in jst) spregledala varovalni klin. Ko drži, pač drži. Ob treh popoldan ko je že večina sopihala v dolino smo izbranci uživali na vrhu Turske gore v dih jem ajočih (ne zaradi utrujenosti) razgledih in tišini vetra in ptic.

Sestop na Okrešelj je minil v speedy gonzalez stilu in povzročil, da sem še naslednji dan stresal sneg iz žepov. Med pakiranjem opreme je Bimbo (Uroš) med drugim pobral pol cvilinga, ki je verjetno od ferajna, ter si s tem zagotovil vsaj pivo od tistega ki ga ni odnesel v dolino. Do jeklenih konjičkov smo prispeli že globoko v obje mi teme, štopark pa predvsem na Majino žalost ta večer niso pobirali.

O presežki h in dosežkih Okrešeljskega vikenda boste poslušali še nekaj časa, za konec pa vsem še obilo snežnih užitkov in bog vas varji.

Poseb na zahvala gre Tinetu, ki mi je prodal res super dereze.

Foto: Bimbo

Besedilo: Bošte

Začelo se je že nekako sredi januarja s klicarjenjem vseh možnih kolegov, znancev in trgovin, kje ima kdo kaj za posodit, dat, prodat. Napetost se je stopnjevala do zadnjega, četrtkovega, večera pred odhodom, ko so se začela živčna vprašanja tipa Ali imam vse?, Kaj sem pozabil?, A bo kej narobe če nimam ....(vstavi po želji)?... Napetost je popustila v petek okoli 14ih ob klicu Aljaža: »Ej, midva bova čez 10 min pr' tep. Prit v'n!«

Govorim o prvi večdnevni skupni turi na Okrešlju. Namen v soboto je bil vaja gibanja v zimskih razmerah, hoja z derezami, ustavljanje s cepini, varovanje v snegu, abzajl... v nedeljo pa prosto divjanje po okoliških hribih/ grapah/ flankah.

No, da se vrnem k najini zgodbi. Za Aljažem sva pobrala še Anžeta in polno natovorjeni smo odrinili čez Kranjski rak v Podvolovljek, v Luče na kofe in nato v Logarsko dolino. Na poti nas zamori Robertotov SMS, ki pomeni dodaten kilometer hoje po cesti.

Parkiramo pri penzionu Na razpotju, kjer srečamo Papija, ki nam velikodušno pokloni pol cvilinga in lopato. Srečanje bi se lahko končalo lepše, a taka je pač usoda nas ubogih tečajnikov.

No, oprtamo za dve muli tovora in se odpravimo proti Okrešlju. Po kakšni uri hoje prispemo do konca ceste, kjer žalostni ugotovimo, da je štant s hotdogi zaprt. Odpravimo se naprej proti domu in prispemo tja okoli 19:56:12,02, kjer nas že čaka topel čaj in neprevečtopla soba. Po parih besedah nas oskrbnik pospremi do ležišč, ker razgrnemo spalke in kjer se meni prvič zanohta...

Večer mine v prihajanju ostale klape, ki se nekako prikaplja do dveh ponoči. Spanje je bolj klavrno, saj moti mraz in občutek spanja na štacjonu v Hongkongu (na listek, kaj je potrebno vzeti na skupno turo je sedaj na prvo mesto uvrščena in odebeljena beseda: ČEPKI!!!)...

Zjutraj so se nam pridružili še preostali člani, ki so izbrali toplo domačo posteljico in krepčilni spanec, bili pa prikrajšani za skledo smeha in (roko na srce) vodene jote.

Odšli smo proti Gornjemu Okrešlju, kjer smo začeli z vajami. Za pobočje smo si izbrali kasneje kritizirano SSW stran Mrzle Gore, kjer je občasno tudi malo zagrmelo.

Najprej hoja z derezami (prvi korak, prva luknja v hlačah...), ustavljanje s cepinom (prvi poizkus, druga luknja v hlačah in (kar sem ugotovil šele po večerji) v nogi), varovanje v snegu (tu hvalabogu nismo preveč hodili, ker mi je zmanjkalo hlačnic za luknje delat), prerez snežne odeje, razne metode določanja (ne)varnosti pred plazovi in uporaba žolne.

V kočo se vrnemo okoli 16ih, kjer se po krepčilnem golažu/joti/štrudlu, nadaljuje reševanje sveta, hvaljenje v smislu jest sm pa dons topato zlezu, kartanje, petje, neki malega smo tudi popili, samo vse v mejah normale (ha ha ha...).

To noč je v sobah nekoliko bolj toplo, je pa tudi gužva precej večja, saj se nam pridruži še ena alpinistična šola (bolj bedna, se razume), pa tudi kmečka peč je naredila svoje.

Zjutraj se zberemo in po tem, ko vsi komaj živi preživimo Okrešljev WC (ta je res za v album, vnukom pokazat in se pohvalit: »vidiš, mali, tu sem pa enkrat s***«), pojemo zajtrk in se razdelimo po skupinah. Eni se odpravijo na turni smuk na Savinjsko sedlo (z neko vmesno hrapo), eni se odpravijo plezat nevemkjero smer, mi pa se odpravimo skozi Turski žleb na Tursko goro. Gor gre super, malo se prešvicamo, si privoščimo krajšo pavzo na vrhu žlebu, ter odrinemo proti vrhu. Hodimo čez vse možne podlage, ko pridemo na vrh pa mi Poli podari izgubljeno matico (še vedno mata z Mojco kosilo v dobrem). Na poti dol nas v roke vzame Boštjan (Jan) in nas poduči o hoji z derezami, za kar sem mu FUUUUUL hvaležen. Pot navzdol čez žleb je šla vsem super hitro, jaz pa sem se obiral zaradi strahu pred zatikanjem hlačnic in posledičnega kotaljenja do spominskih plošč. Pač so me malo čakali (it's better to be safe than sorry)... no zadnji del poti smo se podričali po riti, kar mi je bilo ljubše. Na Tursko goro smo šli: Mare, Poli, Boštjan, Mojca, Aljaž, Primož, Anže, Jure, Miha, Staša in jaz

Po prihodu v kočo smo si počasi oprtali kramo, ki smo jo pustili v zimski sobi in se odpravili proti avtu. Tam smo se končno otresli krame, se preobuli v sveže nogavice in mehkejše čevlje.

Verjetno sem nekje polovico dogodkov pozabil omenit, a vendar niso nič manj pomembni kot ti, ki sem jih. Od ture sem sam odnesel res ogromno. Od uporabe opreme, do primerne opreme (ja hlače za smučat niso kul, model!), do hoje z derezami, varovanja, skupnega življenja v 130% zasedeni koči,...

V glavnem noro koristna, noro zabavna in res svetska tura. Se vidi, da smo v šoli pri železnih carjih ;). WE WANT MOOOOOOORE!!!!

Matevž

P.S.: Fotkala je Staša, slike pa si oglejte na sledeči povezavi: Klik! Klik!