Včeraj je Metek peljal Polono in mene v mogočno severno steno Velike Mojstrovke. Smer je v prvih treh raztežajih podrta do amena, pa potem še vmes vsake toliko. Glih dober cug pred nami je bila še ena naveza, ki je pridno čistila šoder iz smeri, uh, čelada je zakon. Višje pa vseeno smer nudi lepo plezarijo, tako da ni vse tako slabo, vseeno pa moraš vsak oprimek in stop trikrat preverit. V sosednji smeri pa smo opazovali kako so se matrali reveži Kruh, Redarka in Sedlarči ampak samo do naše 60 metrske prečnice v levo(čeprav s posranmi gatami, se je Viktor ni nič bal). Na koncu smeri pa smo se strinjali, da je smer vseeno kar lepa. Za zaključek pa samo še tole: uf,kakšen dostop!


























