Potem, ko sva z Marjanom (AK Vertikala) prejšnjo nedeljo preverila vplezanost v predostenju Križevnika ter se spoznala s Frančkovo mojstrovino Dah jeseni (čudovita plezarija) je bil to nedeljo čas za potešitev nove velike želje.

V trapezu Velikega Draškega Vrha (VDV) sva se na mojo željo lotila Poti do sonca, ki sta jo v spomin Ruth Podgornik Reš v letu 2013 splezala Jan in Miha. Čeprav osebno nisem poznal Ruth, pa je na name kot ljubitelja gorskega teka in narave nasploh ustvarila močan vtis. Z energijo, ki jo je izžarevala mi je bila zgled in navdih, za preizkušnje ki jih prinese življenje. Ljubezen, ki jo je izkazovala je bila nalezljiva in navdihujoča. V njen poklon se mi je zdelo več kot smiselno, da nekoč preplezam to smer.

Smer je drzno speljana, mimo osrednje, velike strehe sredi trapeza VDV. Skala je dobra do odlična, kot v ostalih smereh v trapezu. Nekaj raztežajev je precej izpostavljenih, varovanje pa dobro. Z oceno smeri se strinjava (VI+, V-VI).

V izstopnih raztežajih je tudi na naju posijalo sonce, ogrelo nama je ude in spomnilo zakaj se tako radi nastavljamo njegovim žarkom. Na zelenih tratah na vrhu so misli odplavale k spominom na Ruthino pot…

Bil je čudovit dan v hribih. Še več takih.

Sicer je bil prvotni načrt dvodnevna plezarija v Belih vodah, a kaj hočemo, ne gre vedno vse po načrtih. Ostali tečajniki so že v soboto navsezgodaj zjutraj odrinili proti Italiji, mi trije pa v nedeljo zgodaj zjutraj proti Jermanci. Čakala nas je Brana, Zgornji steber (IV-/II-III, 160m) s Šijo (II-III, 200m). Gneča na parkirišču nas je navdajala z mislijo, da bo morda treba poseči po rezervnem cilju. Kar nekaj znanih fac je bilo tam. Kakor koli, pot pod noge in strumno proti Kamniškemu sedlu. Načelnik Željo in David sta vedela, kaj nas čaka, meni pa se ni niti sanjalo, v kaj se podajamo. Ona dva, že izkušena gamsa, v družbi popolne začetnice.

Malo pod sedlom smo opazovali kozoroge, si ogledovali steno, ki nas je čakala, malo pogledovali v nebo. Vremenska napoved ni bila ravno idealna. Potem pa zares. Prvih nekaj metrov smo plezali nenavezani. V steni smo bili, proti pričakovanjem, sami. Na lepi polički pa priprava opreme, razdeljevanje kompletov, navezovanje na vrv, dvojno preverjanje... Prvi raztežaj, drugi raztežaj... Še bolje, kot sem si predstavljala, da bo. Fino, sproščeno plezanje v super družbi, skala odlična, smer uživaška. Željo se je po načelniško potrudil, da sva z Davidom videla veliko različnih načinov postavitve varoval. Kar prehitro je bilo konec Zgornjega stebra. Po čestitkah, sendviču za tovariša, pospravljanju vrvi, smo odrinili naprej. Lahkotno plezanje proti vrhu Brane (Šija) je bil čisti užitek. Na vrhu fotka za "dokumentacijo" in že smo hiteli po pohodniški poti do prvega zavetja. Vreme je začelo kazati zobe... veter, prve kaplje dežja... pa nas je na srečo dež le zaobšel.

Okrepčilo na koči, analiza in zbiranje vtisov, potem pa po avtocesti, beri melišču, v drncu proti dolini. Na šipi avtomobila pa prijetno presenečenje: šopek cvetja, ki nam ga je pustila Nika, ki je istega dne plezala na sosednji Planjavi. Zadovoljni z vzponom smo se, nasmejanih obrazov, odpravili še v Kamnik na drugi polčas, kjer so že padale ideje za naslednje vzpone.

V Bohinju je lepo, stene so pa strašno daleč. In ni je boljše kondicijske ture, kot da težak nahrbtnik vlečeš na Laz in naprej še debelo uro po ruševju in meliščih. In Neža je vedno za take fore. Najprej sva hotela preplezati fotogenično zajedo, a je od blizu zgledala kaj neprivlačna in čisto pretežka. Potešitev sva našla v bližnji Kaminski smeri (200 m, IV+/IV), ki lepo stopnjuje tempo. Detajl smeri je previsen vstop v kamin s precej nezanesljivo skalo, sam kamin pa tudi ni od muh. Še dobro, da se je v najtežjem raztežaju v najbrž ne prav veliko ponovitvah nabralo nekaj dobrih klinov. In če sem začel že zares verjeti, da se da kamine najlepše plezati v razkoraku, se je tokrat nedvomno izkazalo, da je v kaminu človeku rit najboljši prijatelj!

Smer izstopi še daleč od vrha, kamor vodi lep in razgleden greben. Če vas zanima najhitrejši sestop, pa le povprašajte;). V jezero sva se vrgla še pred temo!

Za marsikoga je mala malica. Ampak midva sva Miheliča in Zamana vzela resno. In dobesedno. Da bi našla to "zemljepisno nepomembno vzpetino, ki je pravzaprav le ena izmed grbin v valovitem reliefu Podov pod južno steno Skute [in] bi [jo] le težko imenovali vrh", sva se lotila obračanja tako rekoč vsakega kamna. Nekajurno raziskovanje se je izkazalo za plodno: ugotovila sva, da bo treba namesto desnega hudournika zaviti v levega. Opogumljen z izkušnjo premaganega slepega črevesa najin raziskovalni duh niti pri plezanju ni popuščal. V steni je sicer že bilo nekaj navez, vendar nobena v najini smeri. Juhu, pot za novo lekcijo je prosta! Marjeta je dobila uvodni raztežaj, ker je bolj specializirana za trojke. Meni se je v drugem cugu skorajda uspelo ugnezditi v kaminu. Marjeto pa je sploh iz njega pregnala šele vrv. Do grede je nato sledilo lahko poplezavanje. Potem pa tisto glavno: lep zgornji del smeri s kompaktno skalo. Z vrha sva se hitro pobrala, ker se je bližal dež. Kljub neobetavnemu začetku nama je uspelo!