Prvomajski prazniki so poskrbeli za zapoznelo objavo ampak bolje pozno kot nikoli :).
21.4. sva se z Neli podila nad Vršičem. Nekajdnevno hladno obdobje je obetalo dobre razmere tam kjer bi bilo še kaj snega. Odločitev je padla, da greva pogledat kako izgleda Smer po kaminih po tistem podoru poleti.
V smeri sva naletela na odlične razmere s škripavcem in ledom. Nekaj težav so nama povzročali balvani velikosti kakega kombija in pa pod njim tudi nekaj naloženih odstavkov. Največjega blavana sva se lotila po jamarsko in splezala pod njim nato pa skozi majhno lino spet prišla na površje. Naslednji balvan sva brez težav z malo previdnosti obšla po desni. V zadnjem cugu pa naju je čakala še poslastica celotnega dne, res lepo kaminsko plezanje v super razmerah. Na vrhu pa še obvezni selfi s polovico čokoladice med zobmi :D .

V četrtek smo se Neli, Eva in jaz odpravili iskati sneg k severnim sosedom. Vožnja je hitro minila in po treh urah smo že na parkirišču v vasici Stroden (1403 m). Hmm… a nismo mi prišli smučat? Snega nikjer. Niti višje ga ni opaziti. Pomlad nas je spet prehitela. Vendar ne obupamo, optimizem nam vliva skoraj polno parkirišče in 10 turnih smučarjev, ki jih je taksi ravnokar odložil.

Otovorimo se in pričnemo hoditi. Najprej po cesti mimo spodnje postaje tovorne žičnice nato po poti, ki se nad potokom vije po dolini Maurertal. Po 2 urah hoje si nekje na višini 2000 m le nadenemo smuči, a ne za dolgo. Nekaj 10-metrski odseki snega se v neprekinjeno belino zlijejo šele malo pred kočo. Koča Essener-Rostocker Hutte (2207 m) je dobro oskrbovana in je izhodišče za vrsto turnih smukov v okolici. Mimo koče nadaljujemo z vzpenjanjem po ledeniški moreni do jezera Simonysee. Na vzpetini nad jezerom si uredimo bivak in posušimo opremo. V preostanku dnevne svetlobe povadimo ledeniško tehniko in ko sonce zaide za vrhove, hitro ugotovimo, da na 2400 m še ni pomladi. Poskrijemo se v spalke in začnemo čakati jutro.

Zjutraj pričnemo z vzpenjanjem po ledeniku Simonykees. Nad zelo razpokanim območjem ob vznožju Hintere Gubach Spitze se ledenik položi in kasneje razdeli na dva kraka. Odločimo se, da se vzpnemo po levem kraku mimo serakov direktno na zahodni vrh Simonyspitze. Vsakih 20-30 korakov občudujemo veličastne razglede in po dobrih 4 urah dosežemo greben (3450 m). Na vrhu se še do konca posončimo in naberemo energijo za več kot 1200 višinskih metrov spusta direktno do koče. Smučamo po smeri pristopa in spretno vijugamo med špaltnami in seraki. Na bivaku poberemo opremo in jo mahnemo mimo koče naravnost v dolino. Zadnji smučarski metri s težkimi nahrbtniki v gnilem snegu niso več tisto po kar smo prišli. Za konec pa naš čaka še dolg peš sestop do avta.

Kljub nepredvidenem dolgotrajnem pešačenju smo doživeli super turo z odlično smuko!

V soboto, 25.marca 2017, smo se Silvo Vrhovec (AO Železničar), ) Ilir Himaduma, Nedih Limani in Deni Hameli (vsi trije so člani Turno smučarskega kluba Kosovo) povzpeli na najvišjo goro Kosova Gjeravica (2656 m) in smučali z nje.
Kar nekaj tednov smo spremljali ugodne vremenske razmere za vzpon na Gjeravico. Za konec marca je bila napoved optimistična. Zato sem v petek, 24. marca 2017, odletel v Prištino, kjer sta me pričakala Ilir Himaduma in Nedih Limani. Odpeljali smo s v Prizren, kjer smo se zvečer sestali tudi s članom planinske in alpinistične zveze Kosova ter predsednikom PD Shari Kosova, Prizren, g. Sadikom Shpotom.
Naslednje jutro, 25. marca, smo odšli na goro Gjeravica (Djerjavica, Đeravica). Iz Prizrena smo se odpeljali do vasi Junik. Tam nas je čakal terenski avto. Odpeljali smo se proti proti gori na višino 1690 m. Tu smo pripeli smuči in nadaljevali po poti Pre Bačile Gropa E Erienikut. Pri potoku Ernik smo se razšli. Ilir in Deni sta nadaljevala pot po pobočju in se povzpela na vrh po severozahodu preko Gjeravičkog jezera. Jaz in Nedih pa sva se odločila, da bova preplezala eno od večih grap, ki se je dvigala do sedla. Prečila sva potok Ernik in na 1950 m vstopila v grapo Po njej sva nadaljevala pot proti sedlu. Na višini 2200 m sva prišla pod skok, ki je visok cca. 15 – 20 m, ocena plezanja II in III. Nato sva ponovno vstopila v grapo, ki naju je vodila do sedla na višini 2350 m. Grapo, ki je dolga 400 m, sva preplezala v 1.50 ure. Pot sva nadaljevala po grebenu jugovzhodne smeri do vrha. Skupni čas vzpona je trajal 4.30 ure.
Z Denijem sva z vrha smučala po grebenu do vstopne grape. Nato sva prečila v severno pobočje Gjeravice in iskala prehode do smeri vstopa na goro. Ilir in Nedih pa sta smučala mimo Gjeravičkog jezera in po pobočju nazaj v dolino vstopa.

Lani nisem oddal niti enega prispevka, za letos pa sem se odločil, da bom bolj priden. Torej:
V soboto sva z Edotom splezala v naslovu omenjeno smer v Klemenči peči. Smer ponuja lepo in zanimivo plezarjo, ima pa svedre tam, kje ni bilo možnosti za kline in tako sta v četrtem raztežaju samo dva svedra, ostalo je na kline. Tiste, ki boste plezali, bi opozoril še na trenje zaradi dvojnega ovinka v drugem raztežaju(podaljšani kompleti) in na kar majavo skalo v sicer lažjem tretjem ratežaju.

p.s. Ker naju je plezanje zelo zaposlilo, je od slikovnega materjala na voljo samo skica in razgled z vrha :) .