Del tečajnikov se je končno odločil, da je napočil čas, ko se lahko tud sami kam odpravimo! Tako pade ideja za frikanje v Črnem kalu.
Čakam pri hotelu Lev, ko pride Eva z novico, da Žigu ne vžge avto. In ker sva se že tok potrudile, da sva pršle v Ljubljano, danes greva fix plezat! Pa so padale ideje, o Šmarni gori, v skrajnem primeru nov plezalni center, a obema tisto primorsko sonce ni šlo iz glave! Potihem povem Evi, da sicer imam v Ljubljani avto, a brez vinjete. Ker je bila obala še vedno prioriteta, se odločiva za popotovanje po stari cesti (to je ta tečajniška zagnanost! ). Sej ne da sva vedle, kam&kod- hvala pametnim telefonom, ki premorejo tud garmin! ( da o polkrožnem obračanju v vseh enosmernih ulicah v Ljubljani, ne govorim). No, še štrik nafehtava pri Žigu (skupaj s Katjo sta medtem reševala tehnične zaplete z avtomobilom) in se odpraviva spoznavat svet in domovino! Dobesedno. Med vožnjo sva komentirali, da kako čudno prazna je cesta in da po njej vozijo samo kopači in midve seveda . Vozile sva se poldrugo uro, ko sva sklenile, da je čas za postanek, pa kliče Žiga: »Kje sta?« , da sta s Katjo ravno prispela v Črni kal. No ja, pač sva si vzele čas, njun štrik pa posledično tudi... Opoldne končno prispeva na cilj in ugotoviva, da sploh še nisva dost zamudili. Davidu je ratalo pozabit njegov štrik doma, tko da so khm.. v štirih plezali na en štrik? Ja, začeli smo ugotavljati, da se bliža polna luna.. No, potem smo se zagreto lotili frikanja in plezali vse do sončnega zahoda. Sonce je pa grelo, to pa to! Kot da bi blo vse prej kot december. Vanč kot Vanč suvereno v kratkih rokavih! Ko smo že mislili, da nas danes ne more presenetiti nič, smo za konec ugotovili, da so se pri naši opremi pomotoma znašli trije tuji kompleti, treh naših pa nikjer...
Nismo še ravno zverzirani, dolgčas nam pa ni! Ko smo se presmejali naši današnji pustolovščini, smo krenili na pot proti domu, eni po krajši, drugi pa po malo daljši (sva imele vsaj končno čas vse predebatirat in prišle do zaključka: TO GRE NA NET!!:)).
E&N
