Zaradi strahu pred mokrimi severnimi stenami in nohtanjem, sva s Petro prilagodila načrte in zarinila v Grintovce, v Zajedo Skute. Tam naj bi nama bilo v z soncem obsijani steni prijetno toplo. Na dostopu čez kokrško sedlo sva švicala ful, nadaljevanje je prav pohodniško in sva skoraj pozabila, da morava še plezati.
Skuta naju je pričakala zavita v skutasto oblačnost, poletne sparine ni bilo, v prvem raztežaju je celo nohtalo. A sva se ogrela in neznansko uživala v čvrsti skali prav povsod po smeri. Oba sva se strinjala, da v naših gorah še nisva plezala bolj trdne smeri. Orientacija ni težka, v zadnjem raztežaju se je izgubil le prijatelj, a je z Lukovo (AO Kranj) pomočjo našel nazaj na domači pas. Luka in Urša sta si s tem, seveda, zaslužila pivo. V maniri klasičnega alpinizma smo osvojili tudi vrh (ki je res blizu izstopa).
Vsi skupaj smo sestopili na pode in potem iskaje melišča ekspresno čez Žmavčarje do avta. Pivo smo pili v odličnem pubu Pod skalo v Kamniku, kjer vas pride če že ne postreč, pa vsaj pozdravit fletna krčmarica Meta (AOŽ).
Tam se nam je pridružil tudi SlaTki in odpeljal Petro novim podvigom naproti, medtem ko moje utrujeno mišičevje mukoma piše poročilce.
Dan je bil res prelep, kljub dolgim uram hoje (ali pa avno zaradi njih)!
