V soboto zarana smo z Boštetom in Jankotom zakorakali v Krmo. Po slabi uri hoje smo se od že navsezgodaj dehtečih romarjev na Triglav poslovili. Naš cilj: Veliki Draški vrh (2243 m) oziroma dobrih sto metrov pod njim. Polkilometrska smer, ki ima še kakšnih sto metrov viška (spodaj namreč "dostopiš" po Poševni zajedi), se je izkazala za lepotico. Kompaktna skala, ki se je rušila zgolj pod tečajnico (se sprašujem, zakaj? :) ), ni kazala zob, temveč nam je praktično v vsakem raztežaju namenila kakšen uživantski detajl. Vmesne prečke so bile udobne, sprehajanja pa ravno za okus, toliko, da sta glava in telo malo počila. A eden od detajlov se nam je vendarle malce zataknil v grlu. Z izstopnim kaminom ni bilo šale, zato ga je doletela posebna čast - izum nove alpinistične prvine, tako imenovanega lenivca (opis pri Jankotu, inštrukcije pri meni :/ ). Nazadnje je vendarle tudi lenivec prilezel do rešilnega preduha in skozi njega do veseljačenja na vrhu. Nekoliko bridko spoznanje, zakaj Bošte še verjetno nikoli ni zabil toliko klinov v eni sami smeri, je sledilo tri ure kasneje. Očitno lepa plezarija za marsikoga ne odtehta dolgega sestopa. Mi pa vemo, kako se tem rečem streže: Vedno je treba imeti nekaj soli s sabo! :)
