V soboto sva z Lukom zlezla Slovensko smer v Severni steni Triglava.Razmere so bile,glede na klavrno višino snežne odeje, nad pričakovanji.Smer postreže z več skalnimi skoki med njimi trije malo bolj tečni in razgibano plezarijo,sneg,skala,led.Napredovala sva hitro,v skoku pri Belih platah sva prehitela navezo,nato po Bučerjevi steni čez zadnji daljši skok v Slove
nsko grapo,za njo pa po (staroslavnem) Prevčevem iztopu na vrhu stene iztopila ob 10.30.Na toplih sončnih žarkih sva pojedla vsak svoj sendvič za tovariša,ter zatem preko Kotla gazila do Staničevega doma,od tu sva skočila še na Begunjski vrh,2460 mnv.
Sestop čez prag v dolino za Cmirom, nama je vzel kar nekaj časa,saj sva se zaradi slabih razmer in nepoznavanja terena večkrat zaplezala.Teren pa je izgleda zelo dobro poznalo neko mače
,takozvani Triglavski maček,njegove sledi sva gledala že z Begunjskega vrha,iz začetka sva jih sekala in zahajala v težave,na koncu sva se vdala njegovi orientacijski premoči in sva jim sledila skoraj celo pot do avta.
Za likof pa še skok na zasluženo pivo v Mojstrano.
Naj za na konec povzamem besede Tineta Miheliča:"Našemu plezalcu pomeni vzpon čez Slovensko smer dolžnost,ki izhaja iz notranje nuje.Plezati Slovensko smer je tako kot...no,denimo,brati Prešerna"
.