Na božič se prezgodaj ne vstaja, zato sem šele ob enasjtih vzel pot pod noge. Do vstopa v grapco je bil sneg trd in premikanje kar hitro, v grapi pa bolj žalostno. Vse mehko in prhko, najbolj zanesljive so bile še trave. Na vrhu seveda čudovit razgled, toplo sonce in dva gamsa. Sestopil sem skozi žleb, ki se imenuje "hladilnik". To je bil edini del, ki bi se ga dalo posmučati. Ker sem sredi grape nekaj pozabil, sem moral še enkrat skočiti skoznjo. Trud je bil poplačan s čudovitim sončnim zahodom.
Naslednji državni praznik sva si z Ines, ki je z alpinistično opremo sponzorirala moje prve korake v skali in snegu, privoščila Vzhodno grapo v Toscu. Do vstopa nama je družbo delal še Primož, a je potem odvil na VDV, kjer se je dalo tudi brez čelade. Sneg je bil špica, en tečen skok sva obvila po desni, večino grape je bilo za popikat,. Kjer je bil mehek sneg, so bile pa tudi stopinje predhodnikov. Z vrha se je videlo bleščeče morje adrijansko. Praznični kič!
