…ko pojma dostop in sestop izgubita svoj pomen, saj se tura prične na vhodnih vratih.
Nekaj let je že od tega ko se je v meni rodila želja, da se zapeljem s kolesom v Logarsko dolino. To nedeljo pa so se planeti le postavili v ugodno lego, plezalna druščina je dolgo v jutro uživala ob opojnih substancah v Kamniški Bistrici, Eva pa malo manj ob knjigah. Pogoji za izvedbo dejanja so bili tako idealni.
Ker nadvse rad plezam, so bile ambicije zraven tudi plezalsko naravnane, tokrat pa je bilo do stene res daleč.
Vznemirjenje ob bližajoči se pustolovščini me je ponoči prikrajšalo za nekaj ur spanca, tako da sem naspan od doma krenil šele ob svitu. Prijetna temperatura in prebujajoč dan sta mi lepšala trenutke na kolesu. V dokaj solidnem tempu sem še pred poldnevom dosegel cilj in zmagoslavno dvignil roke v zrak. Prikolesaril sem v Logarsko, uspelo mi je vse ostalo je bilo v trenutku nepomembno.
Rahla utrujenost je pojenjala ko sem se dvigal proti Klemenči jami in sončni žarki so mi vlivali novih moči. Dostop pod steno Ut je minil res hitro, kljub vmesnemu posedanju za polnjenje energijskih rezervoarjev, tako telesnih kot duševnih.
Čez čas dosežem steno. Začutim da me sprejema, zatem me pozdravi še jata ptic, ki ustvarijo presunljiv akustični efekt ob nenadnem spustu čez rob stene. Začnem…plezam. Misli so čiste, skoncentrirane na naslednji oprimek in stop, oči iščejo prehode. Čvrste plošče, kakšen rumeno obarvan macesen, polička, izpostavljena zajeda in zopet plošče… in potem rob stene. Zadovoljen sem, občutim neizmerno svobodo, srečo. Je lahko še lepše? Sestopam mimo pastirskega zavetišča in pozdravim družino pohodnikov, odhitim naprej po lovski poti kjer me božajo rumeni macesni. Travnik kjer sva nazadnje z Evo presenetila trop Gamsov pri paši tokrat sameva. Ujamem markirano pot in naprej proti kolesu. Vmes pa novo srečanje, tokrat s prijatelji od doma. Kar ne moremo verjeti lastnih očem. Sestopajo s Krofičke, veseli so. Skupaj stopimo do koče, kjer mi Robi podari še sendvič, rekoč: »Js ga ne bom, ti ga boš še pa rabu« Z lahkoto ga zmažem. Njihovo povabilo, da naložijo kolo v prostoren avto je kar mikavno, a me ne premami. Odločen sem, to bom izpeljal do konca. Ob sestopu v dolino izmenjamo še nekaj besed in se radostni poslovimo.
Zajaham rumeno-črnega vranca in že drvim, do Luč sem kot bi mignil, naprej gre počasneje, utrujenost mi počasi obliva ude in megli oči. Pomagam si z napitki in ploščicami, ki jih v Mozirju zmanjka. Kmalu zatem me ulovi še noč. Ne ustavljam se več. Zadnji kilometri so najtežji, hkrati pa tudi najlažji, ker veš da ti bo uspelo. Poslednji klanec nekaj sto metrov pred domom in jaaa!… zgodba je končana.
Zame je velika osebna zmaga in dokaz kaj človek zmore, nenazadnje so se v preteklosti v gore redno vozili s kolesom. Druge izbire niti niso imeli. Kaj pa danes? Kdo še to počne?
Pa še nekaj tehničnih suhoparnosti:
V obe smeri sem prekolesaril dobrih 170km (zraven pridelal za malo sončno elektrarno energije;), saj je kolo daleč od primernosti za cestno vožnjo). Pri tem sem se povzpel okoli petsto višincev. Na dostopu sem tem dodal še dobrih osemsto in v smeri še dvesto.
Preplezal sem morebitno novo varianto smeri Salamander. Poteka v precej direktni liniji med smerema Nos in Salamander. Od Salamandra se pod detajlom odcepi v levo. V kolikor v tem delu še nihče ni plezal (malo verjetno), naj se varianta imenuje Kolesarska IV+/III-IV, 200m.