Na tradicionalnem majskem provansalskem taboru v Les Dentelles de Montmirail smo se imeli superfinotop! Vreme nam je dobro služilo; katastrofalnim vremenskim prognozam navkljub. Plezali, kolesarili, tekli, namakali, šopingirali in kuhali smo v okolišu Orange-Beaumes de Venise, baza pa je bila v kampu v Violesu. Skala fantastična, družba pa še boljša! Tako že jubilejnih 10 let...
1.dan…Provansi na pot
Eni manj, drugi bolj naspani smo se odpeljali iz Ljubljane proti Provansi. Vsak po svoji poti. Neizkušeni tečajniki in izkušena bednica Borja smo sledili Das Autu. Skozi dolgočasno padsko nižino je bilo precej zaspano stanje. Na pumpah so zadevo popestrile težke raztezalne vaje (mimogrede, nikoli se nismo tako temeljito raztegovali pred, niti po plezanju). V Franciji so se pojavile rahle težave na cestninskih postajah, kjer se je en avto s kolesom uspešno zagozdil. Ni bilo poškodb. Niti nismo preverili ali smo na Youtubu. Namesto da bi šli čez gorske prelaze smo mi ubrali bolj glamurozno pot po obalni cesti. Šibali smo mimo Monte Carla, Monaca, Cannesa, St. Tropeja… in v večernih urah sočasno prispeli na cilj. Kamp je imel po angleško pristriženo travico, manjšo restavracijo, muziko na wc-ju in bazen, ki pa je bil še prazen...in seveda internet.
Neizkušeni tečajniki smo brezupno pogledovali naokoli in iskali stene, saj smo bili na čisti ravnini. Sten seveda ni bilo, bil pa je slasten Borjin vege ričet, za zagnane pa tudi klobasa! Ne bomo šli v detajle s kakšno slastjo smo ga napadli in pomazali!
2. dan…Chaine de Gigondas/ plezališče Dentelle Ecole
Lušno malo plezališče, s 5 minutnim dostopom, idealno za ogrevanje in družinske radosti
S sabo smo imeli tudi osebnega frizerja Vanča, ki je urejal pričeske tudi sredi stene, če je bila nuja. Njegova popoldanska dejavnost Ona-on je zaradi nezainteresiranih kandidatov zamrla.
Ženska tečajniška naveza, z novim lepim štrikom je zaman čakala na gentlemene, ki bi razdevičili štrik. Robi je bil neusmiljen in rekel, da si bova že sami napeljali vrv, saj smo se tega učili v šoli. Kaj dosti nisva mogli ugovarjati in tako sva se podali po prvi štirici navzgor. Na vrhu naju je čakalo presenečenje-prevezovanje-kar te čaka pri skoraj vseh smereh. Na začetku gre bolj počasi, proti koncu tedna pa že kar lepo.
Gita se je pritoževala nad izrazoslovjem tečajnikov in naročila, da Poliju povemo da se štriku reče štrik (in ne Pazi vrv!).
Z zanimanjem smo pogledovali proti plezališču vis à vis, katero krasijo tri okna. Seveda smo se vsi oblizovali in plan za naslednji dan je bil narejen.
V kampu smo zjutraj dobili novega soseda. Veleposestnik Freud je ubogim tečajnikom s svojo graščino odvzel sonce. Izgubili smo razgled, cene parcele pa so drastično padle.
Po večerji smo tečajniki osebno spoznali Legende AO Železničarja. Ženska naveza s ponosom ugotavlja, da v vrsti legend prednjačijo ženske! Top! Sledilo je večerno pomenkovanje o precej nezanimivih temah; Martina naročniška razmerja za kabelsko TV, prešvicani avti ob Savi, stuširani meteorji, švasanje postelj, urejanje kolesarskih poti, nato o zaspanih ženah, pa o enih ki so pomotoma šli na Elbo, pa še o rasti navznoter obrnjenih mišič in nazunaj obrnjenih jošk...pa taka jajca..pa o Farbaru...aja, pa o Dekathlonu vsaj 2 uri dnevno! Luka se je tudi večkrat razočarano poudaril da tečajniki premalo pijemo, da bi lahko naslednji dan dobro plezali.
3. dan…Chaine de Gigondas/ plezališče Treh oken
25 minut dostopa, konkretne skale s prvimi dolgimi smermi do oken, sončna in senčna lega.
Začeli smo z resnimi navezami dolgih smeri; Luka-Borja, Robi-Domen, Primož-Simona; v smeri velikega oz. desnega okna. Robi je prvo dvocugovsko smer sfalil in se znašel na stebru z lepim razgledom. To se je zgodilo v naslednjih dneh tudi tečajniški navezi, ampak na drugi strani stebra. Luka je vstopil v smer kot se šika in uspešno zaključil. In sicer z Borjo, ker ga je Barbara za dolge smeri prodala vsakemu, ki je prišel mimo. Pri prečkanju drugega cuga tečajnik ni prijel za komplet. Tečajnika Primož in Simona sta z zadovoljstvom opravila svojo prvo dolgo smer.
Po celodnevnem plezanju je sledil umik med padanjem toče, ker naša draga tečajnika nista hotela prišparati lepih, dolgih šestic za naslednji dan. Preslišali smo načelnikovo komando za umik!
Po toči smo zavili v vinsko klet na degustacijo. Doma nas je pričakal naliv, zato smo morali povečati teraso Oreščkov. Tukaj smo se tečajniki izkazali z držanjem tende in pridobili naziv Zlati tečajniki.
4. dan… Jour des avions, Kaskade
kratke luštne smeri, dostop je možen tudi z abzajlom, izpostavljeno soncu
Zaradi nočnega deževja smo se zbudili v blatu, toliko lepše pa je bilo na nebu. Razveselila nas je akrobatska letalska skupina Patrouille de France s svojimi vragolijami na nebu. Fantje namreč trenirajo za svetovno prvenstvo.
V Beaumes de Venis je bil sejem, kjer so Legende nakupovale za popoldansko malico. Gita si je privoščila diskretno ogrlico, katero sta kasneje z Borjo podarile Jani. Legende so si ogledale tudi obnovljen amfiteater. Tečajniki pa smo nakupovanje preskočili in bili zaradi moškega dela ekipe že zarana pod steno. Po naročilu smo Legendam opremo transportirali z abzajlom, da so s poskočnim korakom in spočiti prišli pod steno.
Mali Arne je na ta dan očeta presegel v plezariji, za mamico pa bo moral pojesti še kakšen žganc. Petja in Tine sta pazila, da nismo stopali čez varnostno ograjo.
Domen in Primož pa sta zlezla prve 6bejke, kar se poznalo tudi pri nakupu kruha. Gospa nam ga je začela prodajati v žakljih! Zaradi pomanjkanja kalorične mesne hrane sta tečajnika pojedla tričetrt žaklja na dan.
5.dan…Kaskade in Gigondas
Skupina se je razšla. Legende, skupaj z načelnikom v Kaskade, kjer je Marta po besedah prič plezala kot nora. Freud je po večletnem zatišju ponovno napadel steno, Vanč pa je padel v tolmun. Vsi otroci so uživali v senčki, s pogledom na slap.
Zlati tečajniki pa ponovno v napad na dolge smeri, tokrat do levih oken. Meta-Domen naveza je šla v lušno, lušno dolgo smer. Naveza Primož-Simona pa je zgrešila originalni plan in že za zajtrk zlezla 6ajko-prvi cug. Gre za taisti stolp, ki je presenetil tudi načelnika dan poprej. Primož in Simona sta povadila še abzajl, da sta prišla do načrtovanega drugega cuga 5pluske.
Domen-Meta sta splezala še 6tko, nato pa se je ženski tečajniški del podal na himalajsko odpravo po žgočem soncu (brez komentarja). V senci sva končno postavili bazni tabor, kamor je po naključju zašel tudi načelnik. Skupaj smo opazovali napredovanje moške tečajniške naveze. Primož in Domen sta resno zastavila in preplezala prvo 80metrsko smer.
6. dan...tečajniki so odkrili Sanjski sektor s platami, dolgimi smermi in morsko klimo
zna biti precej vroče; če zamudiš jutranji termin ali tavajoči oblak je plezanje prestavljeno na peto popoldne
Po Tinetovem planu treninga naj bi bil to dan počitka, vendar nam vreme tega ni dovoljevalo. Tine! Kaj storiš v tem primeru?
Pri dostopu je ženski del naveze spregledal puščice v tleh, ki jih je zarisal Primož. Zato sva se zopet podali na himalajsko odpravo tokrat brez vodnička. Bili sva primorani plezati na pogled. Začutili sva probleme s platami, za katere se je Meta odločila, da jih ne mara.
Kasneje sva se podali na prvo žensko dolgo smer, ki pa se ni končala v skladu z obeti. Štart je bil silovit in pogumen do te mere, da sva zgrešili prvi štant. Preskočili drugega, nakar sva dobili arogantne nemške zasledovalce-stare slinaste buldoge. Očitno je bilo, da sta prešpričala predavanje etike v gorah. Sklonjenih glav sva jih spustili naprej (potem ko smo odpletli vrvi, pardon štrike) in odabzajlali pod steno. V dani situaciji so se izkazale kvalitete alpinistične šole AOŽ.
Legende pa so šle v Nyons na sejem (zopet!), kjer so se Lukatu od centrifuge vnele oči. Gita je kupila čudovito večerno toaleto (morda jo v sredo obleče za na ferajn). Luka je vtipkal koordinate za Sanjski sektor, vendar je Micka malo ponagajala Das Autu, tako da so se izgubili. Marta, ki je do takrat že prekolesarila skoraj celo Provanso je to zagato rešila. Zagledala je namreč svojo haciendo, se takoj orientirala in rešila izgubljeni Das Avto. Le-ta je občutljiva oseba, z rahlim želodcem, zato so se po makedamu peljali 7 km/h. Tudi Oreščki so imeli svojevrsten pristop (kroženje in zavijanje).
Legendarna ženska naveza (Gita Borja Jana/ Veronika je šparala Alyota) je pokazala suverenost na platah in tečajnici sva šli pretreseni na sendvič.
Da je bila situacija še bolj napeta, je še Luka pokazal kaj se pravi plezati in po gladkem gladko pleplezal 6a+.
Primož in Domen sta zopet splezala za ¾ žaklja dolgih smeri. Domen se je začel sekirati, da mu ne bo uspelo v enem tednu splezati vseh smeri. Mrzlično je listal vodniček, jih štel in se oblizoval ob črnih pikah (smeri z oceno 7 in več z najlepšim razgledom). Nesrečen je bil tudi, ker mu žreb ni bil naklonjen in je moral plezati kakšen cug kot drugi.
7.dan...zopet v Sanjski sektor
Navsezgodaj so se ženske legende zapodile v Sanjski sektor, ki je ta dan še prav lepo dišal po morju. Tečajnicama sta Gita in Borja pokazali pravo pripravo na turo. V detajlu prvega raztežaja dolge smeri sta namreč s sosednje smeri predhodno vpeli 2 kompleta (kar nekaj smeha je bilo, ko jih je prijazni Francoz želel izpeti). Ampak carici jih seveda nista uporabili in priplezali do prvega štanta, ki ni bil najbolj udoben. Orientacijsko smer ni bila zahtevna, drugi cug pa je zahteval popolno koncentracijo. Smer se je zaključila s fantastičnim razgledom in udobnim štantom.
Sledile so ponovitve Barbara-Luka, Domen-Meta. Slednja naveza je smer potegnila z enim cugom, saj jima je Robi nevede posodil štrik. Načelnik ima najdaljšega.
Ostali smo se pilili na platah.
Naveza Luka-Simona je ponovila uspeh naveze Domen-Primož, ter sinhrono z Gito in Borjo dosegla vrh. Mahali smo si z vrha na vrh. Smer sta po prigovarjanju ponovili tudi Gita in Borja in se strinjali, da je bil razgled eden od najlepših sploh.
Primožu in Domnu se je dokončno strgalo in sta plezale le še dolge 6tke. Eno za drugo.
Sosed-sosed Freud je zvečer lačne tečajnike povabil na rižoto, za kar smo mu še dan danes hvaležni.
8.dan…. Decathlon, Roussillion, plezališče ob poti
Spet ni deževalo, ćeprav so vsi lokalni časopisi obljubljali 4 dni deževja. Spet sonce. Kljub temu smo končno prispeli v meko AOŽ; t.im. Decathlon. O fantastičnem Decathlonu smo namreč poslušali že cel teden in opazovali zadovoljne obraze legend, ki so vsak dan naskrivaj smuknile v ta raj in zvečer ponosno razkazovale ulov. Ženska tečajniška naveza je izkoristila trenutek slabosti moških v Dekatlonu (oddelek z železjem za plezanje) in nahitrco kupila še prelepe čeveljce v sosednji trgovini. (rabimo samo 15 min!). Pot smo nadaljevali čez prelaz Murse in ob zvokih domače glasbe prispeli v Roussilion-rdeče mesto. Za izlet v R. je Simona težila tri dni, zorganizirala pa ga je Gita, in sicer tako dobro, da smo se na koncu vsi srečali tam-tudi Das Auto se je kot po čudežu znašel tam. Razen Aljota in Freuda, ki sta napenjala mišice v Sanjskem sektorju.
Sledilo je iskanje plezališča ob poti, ki ga je našla Jana. Bila je tako prijazna, da nas je prišla iskat in rešila iz divjega razpotja privatnih parcel.
Plezališče je bilo za spremembo v vlažni senci. Skala popolnoma drugačna, grifi obrnjeni narobe, pesek je letel v usta , oči in spodnje hlače. V luknjah so se skrivali nevarni zmaji, tako da je Simona s krikom izstopila iz smeri. Tudi kakšen kamen je padel.
Domen, ki je ostal zaradi turističnih ogledov resignirano brez besed je v tretji smeri končno izrekel legendarne besede: »Tale je pa top!«. In vsi smo si oddahnili in odpujsali po smeri navzgor. Padli so prvi previsi, z oceno 6. Vanč je padel tolmun in skakal v gatah naokoli. Vita je pogumno splezala par smeri. Končno je tudi Barbara s sosednjega ferajna pokazala svoje plezalsko znanje.
Po prihodu domov je Marta vsak dan poskrbela za vse lačne želodčke z visoko izbrano francosko kuhinjo s pridihom italijanskega mediterana. Na ta dan smo bili tega ugodja deležni tudi Zlati tečajniki.
Zvečer smo se tečajniki odločili kako bomo podelili priznanja za posebne zasluge.
Rezultati so sledeči:
Marta- najvišje francosko kuharsko priznanje Cordon Blue oz. po slovensko zlato kuhalnico AOŽ
Gita- zlata pripovedniška plaketa in pohojena cigareta za izkazan trud v antikadilski kampanji (slednjo si deli z Robijem)
Alyo z družino- zasluge za jutranji kapučino s pravo penco
Oreščki- rdeči cegel za streho nad glavo in izkazano gostoljubje na terasi
Robi – zlati cepin za organizacijo in potrpežljivost in ker je nasploh naj naj top načelnik in ima...
Borja- zlata zajemalka za ričet in zlat certifikat za psihološke priprave na ture tečajnic
Barbara in Maks- plaketa za duhovitost in raziskavo nakupovalnega terena
Freud (sosed-sosed)- zlata gurtna za sponzorsko posojo ultra lahkih kompletov in matičarke
Barbara- zlata plezalka za nesebično pomoč z očetovimi zdravili in plezalkami Kitana
Luka- živo oranžen štrik za reševanje vseh padlih, obnemoglih in neveščih
Banda od mularije-čokoladne bonbone z jagodami za lepo vedenje in skoraj neslišno smrčanje
MihaP-plaketo za sponzorska sredstva (viseča mreža in termarest...pa verjetno še kej...)
... še skromna opomba: mi štirje tečajniki smo pridobili naziv Zlatih tečajnikov (lahko vprašate za nasvet kako do titule).
9.dan…skupinska fotka in Sanjsko plezališče
Prišlo je slovo od prve skupine; Oreščki in Das Auto. S solznimi očmi in tresočo brado so odpeljali proti Sloveniji.
Nismo se predali emocijam, ampak smo še zadnjič zagrizli v Sanjski sektor. Primož je ob izgubi soplezalca v vročem dnevu Borjo dodobra namučil. Borja bila zopet v življenski formi!
Midve pa sva po daljšem obleganju, nabiranju informacij, sončenju v senci in podpori soplezalcev končno uspeli ponoviti smer, ki je ostala nedokončana zaradi prešvicane nemške naveze. Tokrat sva zadeli štant v prvo, tudi drugega, sploh pa tretjega. Občutki so bili fenomenalni, prepustili sva se čudovitemu razgledu (potem ko sva desetkrat preverili, če so matičarke zavite- Luka je nekaj govoril o desnem pravilu). Priporočava! Četrti cug sva si prihranili za naslednje leto, da se zagotovo vrnemo!
10. dan…Mama prihajam domov in solza je v mojih očeh…
Tudi za nas je prišlo bridko slovo. Vstali smo ob pol šestih, da smo lahko čakali do sedmih, da so končno odprli rampo v kampu.
Freud je še ostal in kot nam je znano se še dandanes z družino vozijo naokoli po Provansi neznanokje…
Vsem, ki vas ni bilo, vam je lahko zelo žal. Popravni izpit je naslednje leto.
Komi čakamo Dolomite v juliju, nato v decembru kupimo nalepko za članarino AOŽ in gremo spet v Provanso... pa tako naprej in naprej... gre samo še navzgor!!!