Najprej moram posebno zahvalo nameniti Petri – Ciganki, ki se sedaj, že drugič zapored, lahko pohvali z organizacijo skalnega plezanja za 1. november, v okviru Alpinistke. Seveda je razumljivo in pričakovano, da se kot organizator in udeleženec hkrati teh stvari ni dobro udeleževati :P. Na začetku so bili v igri Bele vode, Omiš in Dabarski kukovi. Nato pa je Cigankica zašlogala sneg v Belih vodah, mraz v Dabarskih in sedem urno vožnjo v Omiš. Zato, hočeš, nočeš, ni bilo druge, treba je bilo v Paklenico. Še dobro, da se ji je, ko smo bili za prvega maja tam, ta kraj izbrisal iz spomina (verjetno zaradi preglobokega gledanja v kozarce) in ga zdaj ni mogla zašlogati, kajti imeli smo samo sonce, razmere, ki jih v Paklenici že dolgo nismo pomnili. Meta se je ponudila za prevoznika in z Niko sva se ji pridružili. Na začetku je bila naš partner tudi Eva Hren, ki pa jo je tik pred odhodom odneslo v bolj medicinske vode. Eva se ti opravičujem, ampak verjetno te tudi ne bi mogle nikamor dati – ko sta Nika in Meta prispeli do mojega bloka, je bil zadnji sedež in prtljažnik že do vrha naložen:D. Tako se je začelo to žensko potovanje, v ženskem duhu, zapolnjeno z razpravami, ko so: »A je že bil odcep za Paklenico?«… »Ja, že!«, »Mi bi šle danes samo malo frikat, ker smo že pozne, a bi se dalo kako skombinirat , da danes ne bi kupile kart?«… »Bom uredil!«, »Zakaj šotor stoji napol v zraku?«… »Ma, sej ne bo dežja!«… Paklenico so okupirali slovenski ferjani in mi smo s ponosom predstavljale AoŽ. Meta je v vsakem pogovoru stila – iz kod pa ste in kako je pa danes lepo vreme, še pripomnila, da smo iz AoŽ in da zdaj besno napadamo tukajšnje smeri. Tako, da se mi je začelo zdeti, da se je začel širiti tak glas o nas in se nas že vsi malo bojijo. Pa vendar smo vsakomur, ki je to želel, velikodušno odstopile vstop v smer pred nami, da smo potem lahko v miru izvajale prevezovanje skoraj na vsakem štantu. Kajti vsaka je morala v smeri pustiti svoj pečat in jo del splezati v vodstvu. Splezale smo smeri: Nosorog (150m, 4c), Piksi in Diksi (100m, 5a), Danaja (100m, 5b) in Barba Antin (180m, 5a). Nekaterim cugom bi pripisale kakšno oceno več, sploh pa v zadnji smeri. Je bil pa lep letošnji prvi november. Prvič zaradi rdeče svetlobe, ki objame pakleniški kanjon, medtem ko se v daljavi sonce začenja stapljati z morjem. In ti si na koncu sestopa ali na svojem zadnjem abzajlu in ravnokar si preplezal lepo smer in si samo srečen, da si tukaj in si del vsega tega… In drugič zato, ker je plezanje v ženski navezi res nekaj posebnega. Fantje, pa da ne boste mislili, da je z vami kaj manj lepo, samo je pa kar precej drugače.