(adagio) Golobi pismonoše so obirali ovinke, tabelica potujočih se je polnila počasi in v petek je bilo jasno, da zasedba ne bo niti rekordna, še manj pa zanemarljiva: Požgajevi in sedem pravljičnih značajev (po abecedi: Borja, Gita, Meta, Neža, Robi, Primož, Tjaša). Nekaj dni kasneje se je pridružila še peterica Ž-jev.
Vreme nam je bilo že od samega začetka naklonjeno: med vožnjo po prekratki padski nižini nismo pogrešali klime, v kampu, ki ni sprejemal rezervacij, pa je bilo polno prostih parcel, med njimi sta bili celo dve taki, ki nista obetali povodnji.
V mojem dotlej najlepšem provansalskem jutru smo v tri deževne stopinje zadihali trepetaje, oblečeni v več plasti. Del ekipe je potihoma nažirala zavist do tistih, ki sva pet slojev bolj ali manj naravnih tkanin nadomestila z vestonom. Od mraza je pokala še keramika, zato smo vzeli pot pod noge in med provansalskim nič kaj suhim drevjem in grmičevjem pogledovali proti razmočenim skalnim grebenom Dentelles de Montmirail in molili za zmotljivost vremenarjev. Pri svetem Krištofu smo naleteli še na Požgajeve, ki so poskrbeli za bistveno višjo zasedenost kampa.
Vreme je bilo tudi v ponedeljek in torek konstantno nestabilno. Rešitev smo našli v Decathlonu, cedrovem gozdu (močne korenine dveh ceder, ki sta se zasadili ob Gitinem šotoru, so preprečile zemeljski plaz katastrofalnih razsežnosti) in na čudoviti stenci na avignonski route de Montfavet 82, kjer prodajajo tudi plezalne hlače za plezanje brez trepetanja in čaj, imajo piknik mizo, stranišče z dilo in tuš na toplem.
(forte) V sredo pa so se dogodki začeli odvijati v hitrejšem tempu. Po besnem tarokiranju, začinjenem s prevodi francoskega črnega humorja in ovenčanem s tesno moško zmago, se je zjasnilo. Robi je zajahal kolo, Borja je odklenila volan, jaz s kolesi zarezal v velike blatne luže (okna megančka pa odprta). In tekli so dnevi … Skale so bile suhe, kompleti so žvenketali, vrvi plapolale v vetru. Tjaša je preverila, če ima Gita zavito matičarko. Gita je pronicljivo dognala, da Tjaša res pleza. Prsti so me boleli od natančnega stopanja po sigurno ne več kot (Gita, a ti še dobro vidiš?!?!) pet plus. Meta je vse splezala naprej, nove hlače so trepetale le še od vetra, od tresavice prav nič, Neža je nepopustljivo dvigovala formo, Tjaša splezala svojo prvo petko v vodstvu. Borja je lahkotno stopicljala po hrapavi skali z minimalci, Gita dokazala, da je lahko hitra kot blisk. Robi je na vrvi osvajal previse, na kolesu pa vrhove in sedla. Niti plohe nas niso več ločile od skal, naši avtomobili so v somraku samevali na čez dan polnem parkirišču. Malica se je pod stene nosila v cekarju iz Gane. Večerje so se kuhale, posoda se je pomivala.
Kaj pa drugi? Svit je plezal po drevesih in skalah, Maks pa za njim, Mojca je stopila na sveder, Matjaž se je ogreval v šestkah, Zvone hladnokrvno zlezel vse, Mateja je premagala bolezen in kar nekaj smeri, Maruša in Ema balvanirali v okolici stojišč.
In prišel je konec tedna in z njo konec dopusta (razen za Ž-je, ki podaljšujejo za cel teden).
Triumfirali smo na razih in grebenih, v previsih, počeh in gladkih plateh. Osvojili smo vse, kar je bilo mogoče, presegali svoje meje, doživljali drame, epska reševanja in množične abzajle. In ob vsem tem zmogli umirjati strasti, ki so se razplamtevale zaradi skodelic, žlic in razlik med spoloma.
In seveda komaj čakamo na še. Au revoir, Provence!
avtor besedila: Primož Urh
Ps: Ž-ji so se izognili očesu paparaca.