Kje točno se začne ta zgodba ne vem niti sam. Ideja je zrasla na Polijevem zeljniku in kmalu po predstavitvi načrta zasvojila tudi ume ostale četverice. Po tehtnih debatah smo zakoličili dva datuma (tudi rezervnega) in uspelo nam je že v prvo. Tako smo se v četrtek proti večeru Poli, Metek, Dalenjc, Kruh in SlaTki podali na doooolgo pot v Courmayeur. Uspešno smo si jo krajšali z »Via Kuffner« glasbo, neumnimi izjavami v stilu »kaj si pa ti pametn?« in dremežem, izvzamši kapitana Dalenjca seveda.
V poznih večernih, če želite lahko tudi zgodnjih jutranjih urah, smo se hitro zavlekli v tople spalke in prav udobno prespali na že preverjenem parkirišču v Courmayeurju. To noč smo vsi prav dobro spali in se zbudili v jasno jutro v dolini, medtem ko so se vrhovi odeli v oblake, ki pa so se na momente le razmaknili in s tem dražili naše čute in burkali domišljijo.
Do gondole, ki nas je pripeljala iz La Paluda na kočo Torino nas je ločilo še nekaj minut vožnje, jutranji zajtrk in končno pakiranje. S precej sreče sem zadnji trenutek (preden bi vstopili v gondolo) ugotovil, da sem doma pozabil celoten zgornji sloj oblačil. Takrat v tem nisem videl sreče, toda ugotovitev je prišla pravočasno, tako da so mi soplezalci po najboljših močeh posodili odvečne kose oblačil ter me rešili pred zmrzovanjem, da ne rečem še čim neprijetnejšim. Takrat sem si rekel: "Če so včasih lahko, z opremo in oblačili ki jih danes lahko vidimo le še v muzejih in filmih…bom pa tud js mal potrpel." Na koncu sploh nisem nič zmrzoval. Hvala prjatli. :)
Gondola se mi je zdela ekspresno hitra in po dobrih 10 min 
vožnje smo že sopihali po famoznih 228 stopnicah, takšne strmine da so vgradili vmes »štoperje« v primeru izgube ravnotežja. Na vrhu smo meli dovolj časa za razglede, nato pa smo v dveh ledeniških navezah krenili proti bivaku Fourche na 3675 m.n.v. Dostop je minil dokaj hitro, za konec pa smo bili deležni še uživaškega plezanja po snežni flanki (150 višinskih metrov) naklonine med 60° in 70°
, ki pa so jo prekinjali skalni odseki kompaktnega granita. Z zaključkom plezarije za ta dan pa smo že zagledali bivak na grebenu, kjer smo preživeli prijetno popoldne na soncu in toplo noč. Kljub odločitvi da gremo v stilu »light in fast«, brez spalk, nas čez noč prav nič ni zeblo.
Čez noč so se grozeči oblaki nekam razkadili, tako da smo se zbudili v jasno noč. Iz bivaka smo se poslovili nekaj čez tretjo uro zjutraj in nadaljevali po našem grebenu v soju čelnih svetilk, zvezd in nepričakovano svetle lune. Plezali smo v dveh navezah. 
V prvi sta se preganjala Metek in Kruh, zadaj pa smo jima v trojni navezi sledili ostali trije. Varovali smo se v pol ducata raztežajev in bili v dobrih osmih urah na vrhu smeri. Smer nam je postregla z dobrimi snežnimi razmerami, kompaktnim, na trenutke tudi tankim ledom, izpostavljenimi prečnicami, navdušujočimi razgledi, kompaktnim granitom in prvovrstnimi možnostmi za varovanje. Skratka smer nas je vse izjemno navdušila in zadovoljila naše plezalne apetite. 
Rahlo utrujeni, še bolj pa v želji da ujamemo zadnjo gondolo v dolino (ta se požene po hribu ob zgodnjih 16:35) se odpovemo pristopu na bližnji Mont Maudit, oddaljen slabo uro hoje.
V ledeniških navezah se podamo na pot med ledeniškimi razpokami 
vseh možnih oblik in velikosti. Ob doživljanju fizičnih naporov in ob učinkih višine, sem bil hude boje s svojim telesom, veliko bolje pa je niso odnesli niti ostali, saj smo vsi v neki meri čutili posledice prekratke aklimatizacije. Kljuvanje v glavi, slabost, kruljenje v želodcu in začetna faza dehidracije so nas upočasnili ravno toliko, da smo gondolo zgrešili za pičlih 20 minut. Zadovoljni z opravljenim delom in hvaležni, da smo ubežali prihajajoči fronti smo kar popadali v kočo. 
Ob toplem čaju in prijetnem ambientu koče, te kar nismo že
leli zamenjati z mrzlimi hodniki gondolske postaje, kakor smo načrtovali.
Pred nočnim zmrzovanjem nas je s svojim šarmom rešil Metek, ki se je s prijetno mlado receptorko dogovoril za zmerno ceno prenočišč. Kaj ji je ob tem obljubil, si lahko samo mislite. Ob sproščanju razbolelih udov v mehkih, za razliko od slovenskih koč zelo čistih posteljah smo pozabili na lakoto, ki so jo čutili naši želodci in zaspali v sen pravičnega. Vsi smo se strinjali, da je to najboljši del ture. 
Zjutraj nas je že zgodaj prebudilo kruljenje v želodcih in hitro smo svoja razbolela telesa odvlekli na prvo gondolo v dolino, koder smo si kar na parkirišču privoščili najbolj zaželen zajtrk kar jih pomnimo. Makaroni s tuno in omako so nam narisali nasmeške na obrazih, sam pa bi jih takrat pojedel tudi s kitajskimi palčkami enega za drugim.
Potešeni dogodivščin, polnih želodcev in prvovrstnih idej za prihodnje (avan)ture smo se odpeljali na dolgo pot proti rodni nam Sloveniji. 
Še se vrnemo smo sklenili!