Že ko smo splezali Kufnerja in odhajali iz Courmayeurja, smo se zmenili da se pred odhodom na Aljasko vsaj še enkrat vrnemo v stene centralnih Alp. Vsak je imel kakšno idejo o tem česa bi se lotili. Kot ponavadi, pa je Poli našel najlepši in najbolj realen cilj.
Iz Ljubljane smo se odpravili 20.marca okoli 5 popoldan. Napokali smo se v Dalenjčevo Alfo in se prepustili njegovi vožnji, z mislimi že pri našem cilju.
V planu smo imeli lep vikend z lepim vremenom in poleg glavnega cilja preplezati še krajši greben Cosmique. S seboj smo imeli opremo za bivak, katero bi izkoristili nekje pod Midijem ali pa že v prvi smeri, odvisno do kje bi prilezli prvi dan. V Chamonix smo se pripeljali okoli 1 zjutraj, si poiskali parkirišče in hitro zlezli v spalne vreče.
Budilka nas je vrgla pokonci ob 6 zjutraj. Opravili smo jutranje obrede, se napakirali in hitro odšli proti gondoli z namenom da ujamemo prvo ob 10 čez 8. Preden pa smo kupili karte, je bila že polna. K sreči smo se zbasali na drugo ki je prišla 15 minut kasneje. Izstopimo na vmesni postaji Plan de l'Aiguille in prvič zagledamo naš cilj. Izgleda dobro zasnežen in tako v upanju na dobre razmere štartamo proti vstopu. Na dostopu nas pričakajo dobre razmere in na vstopu v smer smo v slabih dveh urah. Ob pol 11 za Metkom štamfamo prve metre. Razmere niso ravno perfektne ampak dovolj dobre da napredujemo hitro. Upočasni nas nekaj skalnih skokov, ki jih preplezamo nenavezani. Eni bolj vajeni orodjarjenja hitreje, sam pa si za njih vzamem malo več časa. V tem spodnjem delu se razmere spreminjajo od ledu, do škripavca, cukra in nazaj. Po nekaj urah smo pod skalnim delom smeri in prvim detajlom. Namestimo se v luknjo, v kateri je nekdo pred nami bivakiral. Tukaj se malo okrepčamo, odvržemo balast in navežemo. Prva se v težave zaženeva z Metkom. Niso prehude in veliko je možnosti za varovanje, tako da napredujeva brez večjih problemov. Z istim tempom nama sledita Poli in Dalenjc. Kmalu pride še drugi detajl, ki ga preplezamo po levi in še en raztežaj nas loči do vrha skalnega stebra in za to smer značilnega snežnega grebena. Tu se razvežemo in si na čelade nataknemo čelke, saj nas ujame mrak. Opazimo tudi nabiranje oblakov po okoliških vrhovih. Nekaj časa plezamo še nenavezani, kmalu pa se vse skupaj spet začne postavljati pokonci. Ko ugotovimo da imamo pod seboj trd led in vsi že precej zmatrana meča se ponovno navežemo. Tukaj naju z Metkom zaustavi še štrik, katerega sva malo preveč na hitro zvila in se sedaj noče razviti tako kot je treba. To nama vzame kar nekaj časa, ampak ravno dovolj da naju ujameta soborca. Tako spet družno plezamo eden za drugim, od štanta do štanta. Že pred naletavanjem snega, smo se odločili, da se čimhitreje poberemo iz smeri in spimo nekje okoli zgornje postaje gondole. Ker premalo pozornosti namenimo vmesnim okrepčilom, se tu začne kazati tudi utrujenost. Vsi se tresemo, saj se je temperatura hitro spustila, z njo pa je padel tudi naš tempo. V snegu in temi nimamo več dobrega pogleda na našo smer, vemo samo da se moramo držati leve strani skal, dokler ne pridemo do njihovega konca, kjer se smer še zadnjič postavi malo bolj pokonci. Ta konec pričakujemo kmalu, vendar ga ni od nikoder. Ko plezam naprej, na svoji desni ugledam novo vrv, ki visi od nekje zgoraj v zasneženi žleb. Mislim si, hvala bogu to je to in se zaženem vanj. Na vrhu naredim štant in pokličem Metka naj mi sledi. Med njegovim plezanjem pa se oblaki za kratek čas malo razkadijo in pred sabo zagledam samo skalo in še veliko nje do vrha. Zdej smo pa tam, prehitro sem odvil gor. Zavpijem Metku naj štanta pod žlebom in splezam nazaj dol. Plezamo še dva raztežaja proti levi, ko smo končno pod izstopnim delom. Sledita še dva raztežaja in končno smo na vrhu smeri. Tam nas namesto kakšnega ostrega grebena čaka izravnava. Sledi bolj medlo vriskanje in komaj se spravimo da naredimo še sliko na vrhu. S korakom osivelega in shiranega gamsa se odpravimo proti zgornji postaji gondole. Bivak nobenemu niti na misel več ne pride, vsi se zagledamo v luči postaje in smo z mislimi že v toplem wcju. Tam nas pričakata dva italjana, ki sta prejšnji dan plezala v Taculu in vsakemu natočita šalco najboljšega čaja na svetu. Malo se pogovorimo z njima se okrepčamo in z nasmeškom na obrazu zlezemo v tople spalke.
Frendota smo plezali od pol 11 dopoldne do okoli 1 ure zjutraj. Zgornji del smeri (od snežnega grebena naprej) nam je vzel toliko časa kot spodnji del, čeprav ga je po višini slaba tretjina smeri. K temu so pripomogle slabe razmere (predvsem trd led), slabo vreme in izčrpanost. Smer nam je postregla z res lepo plezarijo v granitu, strmimi odstavki v snegu in super razgledom na Chamonix ter okoliške stene. Sam sem od smeri odnesel predvsem veliko novih izkušenj in lekcijo katero je lepo ubesedil Dalenjc: »pij preden si žejen in jej preden si lačen«.