No pa je končno prišel julij in s tem čas za Železničarsko odpravo v Dolomite, natančneje v Cortino. Nekateri smo na poti skočili še na Vršič, nekateri so lahko po krajši noči malo dalj poležali, nekateri pa so pakirali že v zgodnjih jutranjih urah. No torej, vsi smo se uspešno nabasani pripeljali v kamp, kjer nas je zaradi veliko prtljage kar izstrelilo iz avta. Sledilo je postavljanje ciganskega tabora na skopo odmerjenem prostoru.
Vremenska napoved ni bila najbolj optimistična, mi pa smo se že v nedeljo vseeno zapodili v stene (ki so po sili razmer postali slapovi). Lepo stuširani smo prispeli v kamp, kjer smo vsak večer kovali načrte.
Ponedeljek je bil edini dan, ki ni bil namenjen plezanju, temveč poležavanju, kartanju, pivu, hrani, sprehodom… Vsi ostali dnevi so bili res lepi in sončni. Tečajniki smo se veliko naučili. Ob večerih smo divje pregledovali skice in kovali načrte ter sestavljali naveze. Do konca tedna se je vsak preizkusil tudi v plezanju v vodstvu, juhu! Plezali smo v Lagazoui, Cinque torri, zaradi 'vojne' pri Stroblu tudi nekatere bolj oddaljene smeri (več podrobnosti lahko postrežem s številkami smeri). Razgledi so bili res dih jemajoči, nekajkrat sem pomislila, da bi lahko tudi samo hodila naokoli in se razgledovala… Tako, zdaj se malo razvajeni vračamo v slovenske hribe, upam, da ne bomo v dolino poslali pol stene (npr. navidezno kompaktne 'dolomitske' luske).
Aja, pozabila sem še sila napet nogometni finale, slekanje brez finala, preganjanje dolomitskih svizcev po pobočjih…
In prehitro je prišel vikend, s tem pa tudi odhod. Kaj naj rečem drugega kot Dolomiti so zakon! In pa slovenski hribi, prihajamo!