Ja, Malta res ponuja veliko in tam doživiš marsikaj zanimivega. Gospodarico ob večernem prihodu v kočo pozdraviš z ˝Gute Nacht˝ in ugotoviš, da tvoje znanje nemščine le ni tako izvrstno, kot si misliš. Za večerjo poješ pol kile pašte, pa čeprav trdiš, da sploh nisi lačen. V večernem abzajlu sredi februarja poješ ˝We wish you a merry christmas˝. Pod vsemi slapovi zagnano iščeš ˝odvržene stvari˝ in v vsakem bleščečem ovitku Frutabele vidiš ledni vijak, na koncu pa je tvoj izkupiček le kratek prusik in spominska kartica, ki pa tako ali tako pripada Metku (ali pa si le tako naiven?;)). Plezaš z derezami, ki imajo sprednji zob obrnjen ravno v kontra smer (hm, mogoče so pa te specializirane za plezanje v razkoraku?:D). Za lahko noč poslušaš zgodbo o polžu, ki neustavljivo pleza na Triglav po Dolgi nemški, pa mu nikakor ne rata priti do vrha. Zeleno in modro barvo kart pri Enki sploh ne znaš več razločiti, igralci pa hitro razvijejo taktiko, kako nasprotniku v hipu povečati število kart v njegovih rokah. In pri plačilu prenočišč zaslužiš še za polovico pic ob prihodu domov… Tako je, ko gre alpinistka v led:D.
No, če pa smo malo bolj resni, se nas je peterica v Maltatal odpravila že v četrtek 19.2., 13 ostalih željnih lednega plezanja pa se nam je pridružilo v soboto zjutraj. Plezali smo večino narejenih slapov: Wintasun, Gamseck, Strannerbach, Aluhol, Kathedrale, Falleralmfall, Supermax in Superfeucht. V njih najdeš vse od trdega ledu do putrčka, nekateri pa poskrbijo tudi za hladen tuš. Več pa naj govorijo kar slike.