Ker je v naših krajih zmanjkalo snega, smo Robi in ostala 6-članska kompanija za velikonočne praznike naskočili Gran Paradiso. Da vzpon na štiritisočak ne bi bil preveč preprost, sva se z Marjeto ob tem odločila za bivakiranje. A prav dolgo ni šlo gladko. Start na 1900 m nadmorske višine je uspel, tudi občasno brodenje in "štamfanje" čez gole zaplate zemlje ni povzročalo prevelikih preglavic, toda zadnji metri do koče, četudi "le" na 2700 metrih nadmorske višine, so se razvlekli ko žvečilni gumi. Še dobro, da k smučkam sodijo tudi oporne palice!
Ostalim je šlo hitreje in Marjeta je medtem že našla prostor za bivakiranje. Od utrujenosti in mraza sva samo popadala v spalke. Tudi zjutraj sva prespala skoraj vse in štartala med zadnjimi, med potjo pa so naju prehiteli še tisti, ki so prisopihali direktno iz doline. Na približno 3700 metrih nadmorske višine sem uvidel, da v tem tempu vrha ne bom videl pa tudi vreme se je začelo slabšati. Marjeta je nadaljevala pot do vrha, s katerega so se že spuščali tudi ostali. Le Robija je višina zdelala še pred mano.
Naslednji dan smo se obrnili proti dolini. Drugi so vmes skočili še na en vrh, sam pa sem si tačas raje privoščil pojedino. In se po družnem smučanju v dolino pred kočo na parkirišču nato nadihal še svežega zraka. Hkrati pa si mislil: "Še dobro, da mi ni uspelo priti na vrh in se lahko drugo leto spet vrnem. Čudovita smučarija in fantastična izkušnja!"
Â