Sobota - Velika Mojstrovka - Kovinarska smer
V smer sem se spravil po 21 letih. Ali se je v teh letih smer spremenila ali pa bi moral pričeti z uživanjem Bilobila. Pristop je bil znan saj sem ga uporabil že večkrat za pristope do ostalih dveh smeri pod severno steno Velike Mojstrovke. Vstopa ni težko najti, saj prav do pod smeri vodijo sledi predhodnih navez. Smer se prične z lažjim delom do lope potem pa me je že presenetil prehod v kamin (mogoče nisem bil dovolj ogret :) ). Sam kamin je lep, skala kompaktna in dovolj možnosti varovanja. Naprej me je presenetila keušljivost. V spominu sem imel lepšo skalo. Gruščnata kotanja je reeeees gruščnata. Tudi izhod iz nje na raz je precej naložen. Potem pa težava z orientacijo. Vsaka skica in vsak opis je malo drugačen. Naravni prehod me je vodil do police pod kaminom, kjer sva z Ivano nekaj časa porabila ali bi šla po kaminu ali okrog po levi. Kamin je bil videti lep a pristop do njega spet s skalo sumljive kakovosti. Vseeno se odločiva za kamin in ni mi bilo žal. Kamin je lep, kompakten in ima zanimiv prehod skozi dimnik, ki kar vabi. Nad kaminom naj bi me pričakalo sidrišče s tremi klini, ki pa jih nisem našel. Spet posvet o levi ali desni varianti. Odločiva se za desno, ki je logično napredovanje iz izstopa skozi dimnik. Izgleda strma in težavna plošča a se izkaže, da je lepo plezljiva in dobro nabita. Tudi naslednji raztežaj je lepo opremljen, presenetilo pa me je, da je hitro zavil v prečko na levo. Prvi del prečke je kompakten in v primerjavi s spodnjimi raztežaji si ne zasluži tako visoke ocene. Prečka je nadalje en sam krš a res ni težavna. Se pa malo vleče. Še en krajši raztežaj in doseževa vrh. No ja. Bolj sedlo med Malo in Veliko Mojstrovko :) .
Nedelja - NŠG - Elisa in Jeseniška smer
Avtorja smeri Elisa (6-/120m) sta zakonca Relja. Nahaja se v severni steni NŠG in je v celoti navrtana. Izbrala sva jo kot zanimivejši vstop v Jeseniško smer. Skala je dobra. Če sva se s to smerjo hotela izogniti kršu na dostopu do Jeseniške, verjetno tu nisva skoraj nič pridobila. Smer izstopi na gredini po kateri se je potrebno spustiti skoraj do Uroševe grape. Tako naloženega kamenja kot je na tej gredini še nisem videl. Že nepreviden pogled na skalo je le to skotalil v dolino. Po nekoliko daljšem času kot sva predvidevala, sva se priplazila do vstopa. Sidrišče. Juhej. Prvi raztežaj je pripadal Ivani, meni pa znamenita poč z leseno zagozdo, ki je ni več :) . Smer sem nazadnje plezal pred 9 leti, ko je zagozda še bila, a še takrat je vprašljivo opravljala svojo funkcijo. Poč me je kar napsihirala saj je moj največji metulj (2) sedel le v dva krajša delčka poti. Pa še tu bi bila njegova funkcija tako dobra kot 9 let nazaj lesena zagozda. Potem pa krajši raztežaj pod streho v desno in po zajedici do skoraj vrha. Do pravega konca smeri naju je čakal še kaminček nad škrbino.
Bil je lep vikend in na koncu sem bil pošteno utrujen. Še vedno se sprašujem zakaj je sedaj vse težje kot nekoč. Je skala res bolj krušljiva, je to posledica razvajenosti nedavnega obiska dolomitov, ali pa ima tu kaj moj EMŠO. Neeeee!
