V soboto sem kolo pustil v garaži in se odločil, da grem še skalo malo potipat. Ker nisem ravno vplezan in ker vročina še kar ne popusti, sem se odločil za nasvedrano severno steno. V avto sem vkrcal še Špelo, Barbaro in Lukata in se odpeljali v Medvedji dol, ki sem ga do sedaj obiskoval samo pozimi, saj je idealno izhodišče za kar nekaj turnih smukov. Iz parkirišča, ki je v poletnem času 3km bližje goram kot pozimi, smo se sprehodili v smeri Celovške koče. Ker je bila pot lepa in razgledna smo kar naenkrat ugotovili, da smo šli po njej predaleč in nas je zato čakal manjši sestop v dolino in nato po melišču do vznožja Celovške špice. Vstopa v Kaminsko smer ni težko najti, saj že na daleč opaziš rdeč in rumen svedrovec. Rdeči svedrovci so v direktni smeri, rumeni pa v varianti, ki se direktni priključi dva raztežaja višje in s tem obide ključ smeri IV+. Mi smo se podali v smeri rdečih svedrov. Kljub temu, da se smer imenuje kaminska, je pravega kaminskega plezanje le za vzorec. V drugem (ključnem) raztežaju je zanimiva prečka okoli previsa in z ogromno skalo katere se ne upaš niti dotakniti, saj daje občutek, da ima težnjo vsak čas zgrmeti v dolino. Smer ni moderna športna, kot nekateri navrtane smeri radi imenujejo, ampak je kar klasika, ki pa so jo sosedje dobro navrtali. Vsa sidrišča so opremljena z vsaj dvema svedrovcema, večina pa tudi z verigo. Kot se za Karavanške klasike spodobi je tudi ta precej naložena in kaj hitro lahko dodaš prispevek k spodnjimi melišči in upaš, da pod tabo ni nobene naveze. S preudarno izbiro oprimkov in stopov pa daje smer veliko bolj kompakten vtis.
Ko smo izplezali iz smeri, smo nadaljevali še kakih 15min proti vrhu (ne na vrh), kjer smo dosegli sestopno potko, ki je označena z možici. Špela je nato pičila po šodrasti grapi, ostali pa smo naredili krog čez sedlo Belščica, mimo koče na pivo in nazaj do parkirišča, kjer nas je že vsa zdolgočasena čakala Špela.
Še vedno ne vem kam bi smer uvrstil. Vsake toliko me je kar psihiralo, še posebej, ker sta bila pod nama še Luka in Barbara. Po drugi strani pa sem v določenih raztežajih prav užival. Tudi na koncu mi je bila smer kar všeč. Če ne zaradi drugega tudi zato, ker v teh koncih še nisem plezal. Ali bi jo še ponavljal? Mogoče da. Čez nekaj let.
