Včeraj v ne prav zgodnjih urah sva se s Kajo (beri Pavlo) odpeljali proti Vršiču, ker sva imeli obe čas in nekaj volje. Obeti sicer niso bili sončni, ampak dežja v dopoldanskih urah tudi ni bilo za pričakovati. Med vožnjo proti Kranjski Gori naju je sonce ves čas spremljalo, vendar pa se je med vožnjo po serpentinah do Vršiča pooblačilo in zameglilo. Odpravile sva se do Tičarjevega doma in povprašali kakšna je napoved, toda gospa nama ni mogla dati odgovora, saj se je vreme spreminjalo vsakih 5 min. Med odločanjem ali naj se odpeljeva na Primorsko malo pofrikat ali naj
se še malo sprehodiva, ko sva že 
tako "daleč" prišli, je padla odločitev, da se odpraviva do Slemena. Med hojo sva občudovali prepletanje hribov in oblakov, nakar se je pojavilo sonce. 
Kaj kmalu sva že hodili po hudourniku do vstopa Stebra ob kamenkovem kaminu. Prvi raztežaj sva povsem uživali, saj je bila skala suha, ni bilo prehladno in še sonce je sijalo. Med plezanjem do drugega raztežaja se je ponovno nekoliko pooblačilo in pričelo je rositi. Vreme je bilo res nepredvidljivo, saj so padavine med plezanjem tretjega raztežaja prenehale, pričel pa je pritiskati mraz. Do vrha smeri se je zopet poslabšalo, skala je postala nekoliko mokra, na samem vrhu pa naju je ujel skoraj da ne sneg in močan veter. Bili sva premočeni do kosti in zeblo naju je že prav pošteno, tako da si nisva imeli čas čestitati in se fotografirati, vso opremo pa sva na hitro "zbasali" v nahrbtnika in oddirjali v dolino.
Med sestopanjem sva se smejali sami sebi, kaj se greva ipd., ampak važno je bilo, da sva prišli srečno in varno na vrh ter nazaj v dolino.
Med sestopom pa se je seveda še našel čas za kakšno fotografijo in čestistke za 
prvi skupen o
pravljeni vzpon :-) ...