Danes vreme ni bilo tako lepo a vseeno bi škoda bilo ostati doma. Pa smo šli. Spet v Avstrijo. Tokrat z Milanom, Iztokom in Ano na Ovčji vrh. Na parkirišču me je presenetila velika količina avtov. Dolgo časa je pot ratrakirana. Ko smo prišli ven iz gozda sem doživel novo presenečenje. Ogromno turnih smučarjev se je vzpenjalo po grapah proti Stolu. Pa sem mislil, da je nevarnost plazov. Pri Avstrijcih nikoli ne veš. Mi smo vseeno šli na Ovčji vrh, čeprav smo že vedeli, da nas bo pri spustu čakala neugodna predirajoča skorja. Vseeno sem upal, da se bom lahko spustil po severni strani in ujel kaj pršiča. Na vrhu je bila megla tako gosta, da nam ni preostalo drugega kot spust po smeri vzpona. Seveda po neugodno predirajoči se skorji. Vsake toliko sem uspel najti tudi nekaj kvadratnih metrov pršiča. Sem ga bil še toliko bolj vesel.