Čas odhoda v Kirgizijo se neusmiljeno bliža, zato je treba tudi kaj pomigat.
Z Majo, Anžetom, Primožem in Domnom smo se v petek popoldan odpeljali v Courmayeur tik pred Montblanškim tunelom. V soboto zjutraj smo se z žičnico odpeljali do koče Helbronner na 3350 m in se počasi po ledeniku premaknili do Col du Midi na višini dobrih 3500 m, kjer smo se utaborili (slika 5). Prve 4 slike so detajli ob poti do našega tabora (2 - Velikanov zob /Grandes Jorasses, 3 - plezarija v okoliških stenah, 4 - Aguille du Midi).
Ponoči sva imela z Majo zaradi višine nekaj težav, zato sva zjutraj prilagodila plane. Maja je ostala v taboru, jaz pa sem, ko je Aspirin prijel sklenil, da grem pogledat vsaj malo višje. Ko smo bili ob 3h zjutraj pripravljeni, je proti prvemu sedlu že vijugala kolona lučk. Kar hitro smo bili tudi mi na sedlu (4000 m). Sneg je škripal pod derezami in na strmejših predelih tudi pod cepini. Ker ne verjamem v pretirano čudežno moč recnij, smo se s fanti razšli. Jaz sem skočil še do severne rame Mt. Blanc du Tacula (do cca 4200 m) in se z jutrom vrnil do tabora. Domen, Primož in Anže pa so šli v smeri glavnega vrha in ga eni z več, drugi z manj glavoboli dosegli.
slika 6 - lučke proti prvemu sedlu, slika 7 - na S rami, slika 8 - procesija proti glavnemu vrhu, slika 9 - zastoji na strmem odseku (Primož), slika 10 - pogled na prehojene kuclje (Primož), slika 11 - sveta trojica na vrhu (Primož)
Ko so se zadovoljni fanti vrnili z vrha smo se skupaj najedli in prespali pololdan, zvečer pa som zaradi slabih obetov preselili tabor blizu koče Helbronner. Noč je bila vetrovna in zelo mokra, zato smo prebivalci slabšega šotora jutro učakali kar na hodniku koče. V ponedeljek zjutraj pa smo se z gondolo vrnili v dolino in se počasi začeli vračati proti domu. Aklimatizacijska tura je v vseh pogledih uspela... Še sliki iz povratka proti 2. taboru.
Ko smo se vrnili domov, smo šele izvedeli za žalostno novico, ki je pretresla naš ferajn. Grega, počivaj v miru!