Vstopila sva šele ob 9ih, a vseeno kot prva. Za nama sta bili še dve navezi. Do Zlatorogovih polic sva hitro priletela brez naveze in v smeri res uživala! Nadaljevala sva naravnost skozi Slovensko grapo in kmalu so se izgubile sledi predhodnikov in svet je postal bolj temačen in divji kot poprej. Snega v grapi je malo in se ga da zobiti. Drugi navezi sta zavila v levo po Prevčevem izstopu, midva pa sva iskala okno, ki naj bi nam bil najin naslednji orjentir. Stena se je postavila pokonci in tu pa tam se je notri našel kakšen klin. Ker je nadaljevanje izgledalo težavnejše sva se na polički navezala, a se je izkazalo za nepotrebno. Ko sva izplezala preko te stopnje, nas je ob grušču pričakalo sidrišče s številnimi vrvicami za spust, kar nama je dalo slutiti da gre za tiste sledi predhodnikov, ki so prav tako zašli. Vseeno sva nadaljevala po lažjem svetu, čeprav sva bila skoraj prepričana, da nisva na pravi liniji. Ko so se na vrhu grebena nekoliko odprli razgledi, sva po precej tuhtanja le ugotovila, da nisva daleč od prave smeri. Na sosednjem stolpu bi morala potekati Frelihova prečnica, ampak vse police so delovale enake, kako se bova torej za pravo odločila?! Tudi na tem razgledišču je bil urejen spust in spustila sva se v desni žleb. Od tam je potka vodila do možica, ki je pokazal pravo široko polico, ki pa se je za robom zelo zožila in v izpostavljenem plezanju zaobšla prvi raz slovenskega stolpa. še ta raztežaj in naslednjega sva se varovala, za tem pa je sledil izstop tik za Slovenski stolp na uravnavi.
Glede na to, da naj bi bila ena izmed najbolj plezanih smeri, se mi zdi, da je kar malo opremljena. Seveda na vseh ključnih mestih tičijo potrebni klini, o tonah železja pa ne moremo govorit. V smer naj se odpravijo tisti, ki uživajo v naravi, hribih, brezpotjih in plezanju. Zahtev strogo plezalskih frikov, ta smer ne bo zadovoljila, saj plezalke in magnezij ostanejo doma.
Ker sva bila še dovolj zgodnja sva skočila še na vrh Triglava, kjer sem si zaslužil krst. Začuda ni bilo nobene gužve in tudi sestop čez Prag je minil bolj ko ne v miru. Tura je bila popolna in verjamem da se bom v Slovensko še vrnil.
PS: Jirži, nikoli nisi sam!:)
