S kolegom sva se 26. 1. 2017 odpeljala v Tamar. Na izhodišču pri koči v Tamarju je bila temperatura -15 C.

Ko sva prišla pod slapove, sva se odločila, da najprej splezava Skriti slap, ki je bil danes bistveno težavnejši, kot je ocenjen:

Prvih 15m je bilo težjih, kot sva pričakovala, bilo je svečasto, delali so se talerji. V srednjem delu je bil led boljši, tu je bilo lažje plezati, vendar so se tudi tukaj še delali talerji. V zgornjem delu od macesna do vrha je bilo plezanje, z izjemo dveh skokov, lažje. Nazaj sva šla po poti, ki pelje nazaj v dolino in si ogledovala lepote Tamarja. Bil je lep dan, kot vedno poln vtisov.

Pa smo šle- osamosvajanju naproti. Plezale smo hitro, štante delale počasneje. Ampak samo zato, da sta se lahko drugi dve spodaj ogrevali s Konjenikom. Z eno roko, z drugo roko, z eno nogo, z drugo nogo, z glavo, z ritjo… časa je bilo dovolj za vse:).

Plezale smo Slap v soteski, desni krak. Spodaj je bil led malo siten, zgoraj za vriskat. Kaskade pa zelo prijazne; šele zadnji del se postavi bolj pokonci. Tudi če je bila nedelja, gužve ni bilo. Le na drugem štantu smo mimo spustile eno navezo, da smo se lahko me v miru prevezovale in še kakšno vmes rekle. Konec koncev ni vse samo v plezanju- če je zraven še dobra družba, potem je paket popoln. Ta je bil in naj traja led!:)

V soboto smo se nekaj naših in nekaj zunanjih odpravili pogledat snežne razmere k sosedom v Avstrijo. Cilj je bil Schilchegg (2040m) oz. Šilček po naše, itak!. Meni se je že na parkirišču smejalo; snega čez glavo, dobra podlaga in še kar snežilo! Vzpon smo zmogli kar hitro, ker je bila gaz že narejena, na vrhu se zaradi vetra tudi nismo obirali, spust pa itak vedno mine prehitro. Je bil pa odličen, skoraj bi šli še enkrat :) Super tura, za takšne snežne dneve kot je bila sobota. Pobočje je pa tudi dovolj široko, da vsak nariše svojo špuro. 

Iz zimskega frikanja se da z lahkoto narediti celodnevno turo: vstaneš v temi, potem nekje po poti piješ (pre)dolgo kavo, potem parkiraš eno uro hoda predaleč, ker ne verjameš v svoj avto, potem si privoščiš raztežaj plezanja epskih časovnih razsežnosti po tankem ledu, potem uživaš v samoti grabna, kjer so se prej trle množice, predvsem pa vriskaš v res lepih skokih ravno pravšnje naklonine. Na koncu se proti avtu vračaš v soju mnogoterih zvezd, medtem ko se vsi ostali v teh koncih tavajoči siti in napiti že zdavnaj vozijo proti Ljubljani.

In še odstavek brez patetike. Plezala sva Lušev graben. Led je v prvem raztežaju za nas razbijače kar psihersko tanek. Kak vijak se da vseeno zaviti. Vsaj napol. V nadaljevanju pa eno samo veselje.