V četrtek smo se Neli, Eva in jaz odpravili iskati sneg k severnim sosedom. Vožnja je hitro minila in po treh urah smo že na parkirišču v vasici Stroden (1403 m). Hmm… a nismo mi prišli smučat? Snega nikjer. Niti višje ga ni opaziti. Pomlad nas je spet prehitela. Vendar ne obupamo, optimizem nam vliva skoraj polno parkirišče in 10 turnih smučarjev, ki jih je taksi ravnokar odložil.

Otovorimo se in pričnemo hoditi. Najprej po cesti mimo spodnje postaje tovorne žičnice nato po poti, ki se nad potokom vije po dolini Maurertal. Po 2 urah hoje si nekje na višini 2000 m le nadenemo smuči, a ne za dolgo. Nekaj 10-metrski odseki snega se v neprekinjeno belino zlijejo šele malo pred kočo. Koča Essener-Rostocker Hutte (2207 m) je dobro oskrbovana in je izhodišče za vrsto turnih smukov v okolici. Mimo koče nadaljujemo z vzpenjanjem po ledeniški moreni do jezera Simonysee. Na vzpetini nad jezerom si uredimo bivak in posušimo opremo. V preostanku dnevne svetlobe povadimo ledeniško tehniko in ko sonce zaide za vrhove, hitro ugotovimo, da na 2400 m še ni pomladi. Poskrijemo se v spalke in začnemo čakati jutro.

Zjutraj pričnemo z vzpenjanjem po ledeniku Simonykees. Nad zelo razpokanim območjem ob vznožju Hintere Gubach Spitze se ledenik položi in kasneje razdeli na dva kraka. Odločimo se, da se vzpnemo po levem kraku mimo serakov direktno na zahodni vrh Simonyspitze. Vsakih 20-30 korakov občudujemo veličastne razglede in po dobrih 4 urah dosežemo greben (3450 m). Na vrhu se še do konca posončimo in naberemo energijo za več kot 1200 višinskih metrov spusta direktno do koče. Smučamo po smeri pristopa in spretno vijugamo med špaltnami in seraki. Na bivaku poberemo opremo in jo mahnemo mimo koče naravnost v dolino. Zadnji smučarski metri s težkimi nahrbtniki v gnilem snegu niso več tisto po kar smo prišli. Za konec pa naš čaka še dolg peš sestop do avta.

Kljub nepredvidenem dolgotrajnem pešačenju smo doživeli super turo z odlično smuko!

V soboto, 25.marca 2017, smo se Silvo Vrhovec (AO Železničar), ) Ilir Himaduma, Nedih Limani in Deni Hameli (vsi trije so člani Turno smučarskega kluba Kosovo) povzpeli na najvišjo goro Kosova Gjeravica (2656 m) in smučali z nje.
Kar nekaj tednov smo spremljali ugodne vremenske razmere za vzpon na Gjeravico. Za konec marca je bila napoved optimistična. Zato sem v petek, 24. marca 2017, odletel v Prištino, kjer sta me pričakala Ilir Himaduma in Nedih Limani. Odpeljali smo s v Prizren, kjer smo se zvečer sestali tudi s članom planinske in alpinistične zveze Kosova ter predsednikom PD Shari Kosova, Prizren, g. Sadikom Shpotom.
Naslednje jutro, 25. marca, smo odšli na goro Gjeravica (Djerjavica, Đeravica). Iz Prizrena smo se odpeljali do vasi Junik. Tam nas je čakal terenski avto. Odpeljali smo se proti proti gori na višino 1690 m. Tu smo pripeli smuči in nadaljevali po poti Pre Bačile Gropa E Erienikut. Pri potoku Ernik smo se razšli. Ilir in Deni sta nadaljevala pot po pobočju in se povzpela na vrh po severozahodu preko Gjeravičkog jezera. Jaz in Nedih pa sva se odločila, da bova preplezala eno od večih grap, ki se je dvigala do sedla. Prečila sva potok Ernik in na 1950 m vstopila v grapo Po njej sva nadaljevala pot proti sedlu. Na višini 2200 m sva prišla pod skok, ki je visok cca. 15 – 20 m, ocena plezanja II in III. Nato sva ponovno vstopila v grapo, ki naju je vodila do sedla na višini 2350 m. Grapo, ki je dolga 400 m, sva preplezala v 1.50 ure. Pot sva nadaljevala po grebenu jugovzhodne smeri do vrha. Skupni čas vzpona je trajal 4.30 ure.
Z Denijem sva z vrha smučala po grebenu do vstopne grape. Nato sva prečila v severno pobočje Gjeravice in iskala prehode do smeri vstopa na goro. Ilir in Nedih pa sta smučala mimo Gjeravičkog jezera in po pobočju nazaj v dolino vstopa.

Lani nisem oddal niti enega prispevka, za letos pa sem se odločil, da bom bolj priden. Torej:
V soboto sva z Edotom splezala v naslovu omenjeno smer v Klemenči peči. Smer ponuja lepo in zanimivo plezarjo, ima pa svedre tam, kje ni bilo možnosti za kline in tako sta v četrtem raztežaju samo dva svedra, ostalo je na kline. Tiste, ki boste plezali, bi opozoril še na trenje zaradi dvojnega ovinka v drugem raztežaju(podaljšani kompleti) in na kar majavo skalo v sicer lažjem tretjem ratežaju.

p.s. Ker naju je plezanje zelo zaposlilo, je od slikovnega materjala na voljo samo skica in razgled z vrha :) .

Prvič so nas bele pošasti prestrašile, drugič jim je uspelo zgolj zdesetkati naše vrste in 3. tura Alpinistke se je v mutirani verziji zgodila. Tri naveze smo v nedeljo zarana zarinile v zahodno steno Kalškega grebena.

Žile in David sta plezala Centralno smer (III+/3, M5, UIAA5). Po zanimivem in za Davida dokaj težkem začetku čez skok so jima dobre razmere višje omogočale, da sta napredovala hitro in nenavezana. Smer čez steno išče naravne prehode in zgoraj pušča veliko izbire med njimi. Razmere za plezanje grap so bile odlične, če odštejemo krče stegenskih mišic. Po štirih urah plezanja sta se plezalca kar hitro pobrala z vrha, ker se je že dvigala megla. Zoprn sestop zaradi cokel in klož se je malo zavlekel tudi zato, ker sta se odločila za bližnjo varianto po eni od lažjih grap, a štrik pri tem ni hotel sodelovati. Pri avtu je sledil stisk rok, David je prejel še gratis krče in pa seveda Jager in Diesel v bližnji kafani.