V petek proti večeru se je okrnjena ekipa alpinistke (Janko, Sandra, Klobuk in jaz) namesto v Zajezera podala v Krmo. Priprava na turo je ob točenem pivu bila več kot uspešna.

V soboto smo se zbudili s svitom in se podali pod S steno Debele peči. Vsi štirje smo vstopili v smer Jesih-Potočnik. Do kamina III. smo poplezavali nenavezani, potem pa naša ramena olajšali za dobršen del teže in nadaljevali v dveh navezah. V pričakovanju zloglasnega kamina so prvi cugi minili kot za stavo, pod kaminom pa smo naprej poslali brzečo navezo, ki je čez smer vlekla štajerca (drugi del te naveze je bila bivša Železničarka, Didi če se ne motim). Potem smo se podali v kamin še mi, vsak s svojo tehniko. Mislim, da se je najbolje odrezal Klobuk, ki je v njem vprizoril dvojni obrat za 360°. Kdo bo jeseni novim tečajnikom predaval tehniko kaminskega plezanja tu ni več vprašanjeJ. Družno smo nadaljevali po smeri navzgor vse do stika s Sekločevo. Tam sta se nam pridružila še dva Čao-vca, sicer postojnčana in debata se je hitro razvila v smeri: A poznaš Ščuko? Pa Miho?... Seveda poznamoJ. Po preplezani smeri smo družno sklenili, da sta nas najbolj navdušila zadnja dva raztežaja.

O sami smeri verjetno ni potrebno izgubljati besed. Ta je logično speljana po naravnih prehodih (le pred glavnim kaminom je dobro vedeti, da greš na koncu kotanje proti desni in ne zarineš v levi kamin/žleb ali žleb naravnost- v tem delu za en čas zmanjka tudi klinov. Nam je to informacijo že prej posredoval Primož in potem težav sploh ni bilo), opremljenost smeri pa je tudi na visokem nivoju. Sploh kamin je nabit skoraj na vsak meter ali dva, ni pa vsak klin vreden zaupanja.

Na vrhu Debele peči smo nato poležavali debelo uro in se pripravljali na dolg sestop. Ta je bil verjetno najnapornejši del ture, saj je sonce nažigalo kot pri norcih, tako da smo v Krmo prišli povsem suhih ust. Še dobro, da je sledila analiza ob rehidracijiJ. Po njej so ostali trije zapustili Krmo, meni pa se je najprej pridružila Petra, ki je tam naokoli kolesarila in kasneje še Vanč, direktno z Direktne v Špiku. Skupaj smo prenočili, nato pa sva se v nedeljo zjutraj z Vančem željna plezanja podala na Vršič. Ko sva prispela, so se nad NŠG-jem vili neki čudni oblaki in tudi pobiralec parkirnine in mimoidoči planinec sta nama dobronamerno svetovala, naj se v steno raje ne podava, saj so nevihte napovedane že ob 10ih. Z Vančem sva sklenila, da jima prisluhneva, opustiva idejo o plezanju in greva poležavat na trave Slemenove špice. Takoj ko sva prišla čez sedlo, pa na drugi strani itak sama jasnina, ki je kar ni bilo konca. No, nad njo se nisva niti najmanj pritoževala, čeprav sva tu pa tam le dobila grenak priokus v stilu: Nika, moram te razočarat, ampak dežja ne bo, midva bi lahko plezala. Ja, sva pa občudovala severne stene in proučevala poteke smeri in ležala in spet občudovala vrhove. Še solzica bi se lahko utrnila od vseh lepot tam naokoli. O dežju pa ne duha ne sluha, tako da sva mokroto občutila šele pri jezeru Jasna, in še to čisto po lastni voljiJ. Je že prav tako. Na koncu je bil to spet en čudovit vikend!