Bilo je lepo nedeljsko jutro, izza jutranjih meglic po dolinah je že bilo čutiti prve žarke pomladnega sonca. Dan je obetal bele vršace na temno modrem ozadju. Osmerica tečajnikov z Boštjanom in Evo smo imeli v planu učenje žimske tehnike – na Zelenici in se potem še podat na kak vzpon, če bodo razmere. Vsi v pričakovanju in v želji po znanju, ki nam ga letošnja zima že toliko časa odreka ...

Ah kaj pa še! Bilo je tako:

Turobno sivo jutro, vrhovi odeti v nizko oblačnost in megle, hiter dostop do Zelenice, kjer nas pričaka vetrovno vzdušje. Šef reče: »Gremo v grapo!« in vsem se smeji. Eva in Edi se raje podata na turno smuko v smeri Triangla, Katja in Boštjan pa nameravata naskočiti Spodnji Plot. Preostali in pes Tinček na Zgornjem plazu naredimo prerez snežne odeje in se odločimo, da poiščemo vstop v Y. Seveda falimo – kar ugotovimo sicer kasneje, ko se po kratkem vzponu znajdemo v megli na kratkem grebenu in nam ne preostane drugega kot spust v levo, sosednjo grapo. Tam nas čaka cel žur: gaženje do riti, bolj plavamo kot hodimo. Ogledujemo skok pred nami in desno od njega buhtljasto skalo – zdi se, kot da sta stotine metrov stran, čeprav v resnici le kakih 50 m, le mi tako počasi napredujemo. Skok, ki je kljub količini snega bolj ledno skalnat, preplezamo eni varovani drugi ne. Ugotovimo, da gre odlično štirinožcu, ki ima pogon 4x4 z vgrajenimi derezami. A kaj ko je navezan na lastnico in je ne izpusti iz svojega čuvajskega očesa. Zato tudi njega opremimo s »pasom« in hop – že na štriku poplezava proti snežnemu izteku skoka. 

Grapa tu zložno teče do skalne glave – mi pa malo manj zložni: ali levo ali desno? Iščemo izhod, levo se konča na opasti, torej iščemo desno. Boštjan ugotovi, da bo potrebno še nekaj plezarije in že je na vrhu. Ponovno naredimo pasji plezalni plan - kako prečiti strm žleb, nato obiti skalo, poplezati še kakih 15 m v strmem snežnem odseku in zlesti čez manjšo opast. Tadej naveže sebe, zadaj pa še Tinčka. Ta malo pogleduje nazaj proti lastnici, najbrž upajoč, da ga ne zapusti spodaj. Plezarija traja kar debeli dve uri – nekaj je dela s štrikarijo, da vsi izplezamo. Na vrhu, ki sploh ni vrh, otrplih prstov srknemo čaj, tipkamo sms-je. V vetru in megli skoraj ne vidimo drug drugega in se podamo na iskanje vrha od koder imamo namen sestopiti po Osrednji grapi. Upajoč, da ugledamo vsaj kakšen košček krožničastega orientirja na Velikem vrhu Begunjščice izpod snega. Zaman! Kaj pa še - kaj smo sploh pričakovali? Vrh krstimo za vrh od koder Osrednje grape ni težko najti. V celoti zalita. Pa tudi mi smo zaliti, ponovno z gaženjem. Tokrat gre vseeno hitreje, udira se »samo« do kolen. In že se veselimo toplih objemov ostale ekipe, ki nas čaka ob vznožju Zgornjega plazu.

Eh, kaj bi izgubljali besede o nohtanju, vetru, sanjah o ričetu, tule so slike.

Naknadno ugotovimo, da smo plezali smer Trolko z varianto vstopa »reševanje vojaka Tinčka« :).

Plavali, hodili, smučali, plezali in dihali smo: Boštjan, Eva, Edi, Katja, Boštjan, Tomo, Marjeta, Tadej, Janko, Tina in pes Tinček.

Tabora se nas je udeležila manjša skupinica in sicer: Luka, Barbara, Žile, Hana, Stanka in jaz. V petek popoldan smo dostopili do koče Pellegrini. Super koča z super italijanskim oskrbnikom, ki zna tudi malce slovensko. Hkrati je oskrbnik alpinist in vam prijazno posreduje informacije o smereh.  Zjutraj smo se naveze odpravile preko Žabniške škrbine do Trbiške Krniške špice. Dve navezi  Hana in Žile, ter jaz in Anka smo vstopili v Krobath-Metzger takoimenovano miss Julicev po Miheličevo. Na vstopu smo v prvem cugu srečali še znano Posavsko navezo P.P. in si izmenjali nekaj prijaznih pozdravov. Smer je lepa, orentacija tudi zanimivaJ. Če plezate kamin je priporočljivo nahrbtnik sneti. Jaz sem imel v ozkem kaminu težave z nahrbtnikom na ramenih. Prava plezarija se začne višje v razu, kjer v strmih peticah res lahko samo vriskaš od lepote, naklonine in kompaktnosti skale. Opremljenost smeri je zelo dobra. Sestopaš v desno po prekrasnih policah do grape, ki vodi do melišča in poti. Udoben sestop. Luka in Barbara pa sta plezala v Pinnacolo, katero smer pa si nisem zapomnil. Zvečer smo se naveze vrnile do koče na zasluženo pivo. Za nedeljo so bile popoldan napovedane nevihte. Zato so se punce Hana in Stanka odpravile na Nebojs. Luka in Barbara pa na Viš. Ker sem kolebal zaradi vremena nama je Oskrbnik svetoval Via Feminatia (6b+ 220 m) v Mali Devici. Plezal sem jo z Žiletom.

http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=1881&p_ctx=long

Smer je lepa, in ves čas napeta. Dostop, pa kratek 40 minut od koče. Na vrhu smeri vas čaka vpisna knjigica.

Bilo je lepo, mirno in predvsem čarobno. Se še zagotovo vrnemo.

Lep pozdrav

Edvin

Letos se nas je preko 40 članov AO Želežničar odpravilo v prelepe Dolomite. Prva skupina je bila v kampu Sass Dlacija v soboto 4. Julija. Kamp  se nahaja nekako med Corvaro in Cortino in je zato zelo primeren za različna izhodišča v več smeri. Vreme nam je odlično služilo. Le v sredo smo preganjali sive nevihtne črne oblake z ferajnovskim druženjem in veseljačenjem. Glavna kuharja Luka in Ščuka sta nas razveselila z odlično pripravo mesa in zelenjave na žaru, seveda vse dobro zalito z pivom in domačimi alkoholnimi recepturami naših članov. Plezali smo veliko. Vozili smo se v različne smeri oddaljenih krasnih vrhov prelaza Falzarego, Sella …

Tako smo se v nedeljo Načelnik, Stanka in Jirži odpravili v Col the Bois plezat Buon compleano Tex (VII), 230 m.  V ponedeljek se je naši trojni navezi priključil še Robi in smo zlezli lepo klasiko Via Alvera, V+, IV-V, 320m. Jirži je z Žiletom tekom tedna plezal v Piz Ciavazesu in sicer Via Schubert, VI-/V+, 250m in Diedro Vinatzer, VI, 220m. Obe smeri je pohvalil z odlično skalo. V Torre del Sella pa smo Jirži, Eva Hren, Načelnik, Stanka in tečajnik Pero plezali Via Gluck, V-/IV, 250m. Pero se je izkazal kot suveren in je plezal polovico smeri kot prvi v navezi. Plezali smo tudi v Piz Ciavazesu, kjer se nam je priključil Marjan in sicer dolgo športno plezalno smer Via Papa Giovani Paolo II (6c, 300 m). S Stanko pa sva plezala v Torre Firenze, 2493m westkante III-IV/IV+.

Lukatova ekipa (Luka, Pero, Barbara) je plezala:

Monte Stevia Torre Firenze ,Westkante III-IV/IV+
Sella Ostlicher Mur de Pischiadu, Nort ost pfeiler IV-
Cirgruppe Grose Cirspitze, Demetz fuhre IV+/V

Evina ekipa(Eva Breznikar, Matevž, Jeras):

Östlicher Mur de Pisciadú, Nordostpriger IV, 400 m

Piz Ciavazes, Kleine micheluzzi IV+, 380 m

Gruppo del puez, Sas Ciampac-via Adang IV/V, 450 m

Sellagruppe, westwand IV/V, 250 m

Marjetina ekipa(Žiga in Eva B.)

Torre Grande di Falzarego, Parete ovest, IV-/IV, 155 m                      

Torre Piccola di Falzarego, Via normale, IV-, 125 m                            

Torre Grande di Falzarego,Spigolo sud-ovest, III/IV, 160 m

Urhova ekipa (Nika, Neža, Ana):

Pisciadu, Via Federica, V-,400 m

Ciampacu, Via Adang, , V-,400 m

Lagazuoi Piccolo, Via Centrale

Piz da Lech, Via Dorigatti, V, 220 m

Grande Cir, Via Cameron, V+, 165 m,

Dolenjčeva ekipa (Petra, Poli)

Coil d Bos, Via Alvera, V+, IV-

Piz Ciavazes,  big Mircheluzzi, VI

Picolo Lagazuoi  Via Martini,IV/V

Dobrih in lepih vzponov je bilo še veliko več. Vseh mi ni uspelo zbrati. Bilo je luštno, plezati in družiti se. Tako pozdravljeni Dolomiti 2016. Za tiskarske škrate ne odgovarjam :)

Lep pozdrav Načelnik

Courmayeurju tudi letos za prvi maj vreme ni prizaneslo, zato se je naš kombi odpeljal proti Dalmaciji. Že takoj ko smo začutili dalmatinski zrak, se nam v glavah začelo prepevati ˝Nosi mi se bijela boja…˝ in tako opečatili dneve v iskanju pravilnega odgovora, na kaj je Jole mislil ob pisanju teh vrstic. Metku je kot zgleda morski zrak udaril na dušo in že videl ženina, kako sanja o beli obleki na poročni dan, Kruha je neslo bolj v nogometno-navijaške vode, ostali pa tako ali tako nismo ravno vedeli zakaj se gre in smo šele nato skrbno preučevali besedilo in delili stave. Tudi ostali v kampu nam niso znali pomagati in uganka je bila rešena šele na pici v Sloveniji- 1:0 za KruhaJ Kar se nismo ubadali s pesmijo, smo čas namenili hrani. Te je bilo veliko, ma kaj veliko, ogromno! Kulinarični presežki pa nepopisni. Tokrat pač nismo bili zadovoljni le z rižem in tuno:D.

O plezanju pa.. vso klinovje in ostala hribovska šara je šla z nami do Omiša le za težo. Še edini poskus hribovske smeri se je končal klavrno, pod smerjo je potekal dvoboj glava hoče-želodec noče, nato pa sklep, da naju z Metkom le hrib noče in kasneje bolj turistično preživet dan. Smo pa toliko bolj frikali, Kruh in Dalenjc sta opozorila, da bo to poletje v njunih rokah, no, pa tudi ostali s(m)o jima kar pridno slediliJ. Tako sta v četrtek Kruh in Metek najprej obdelala Formo piva (6a+, 200m), popoldne pa midva z Dalenjcem Canadair (6a+, 250m), poleg tega pa smo se še malo nafrikali v res lepem plezališču Stomorica. Petek je bil dan za premik v Biokovo. Edo in Stanka sta odšla v Vrisove glavice, splezala Cicibane (6a+, 240m) in Prvi snijeg (6a, 130m), Dalenjc in Kruh Dalmatinski san (6b, 600m) v Bukovacu, midva z Metkom sva šla na tisti ponesrečen poiskus ugotoviti, katera je Šesta tibetanska vaja, Petra pa se je odločila, da ponudi kolenu plezalsko pavzo in se malo sprehodi naokoli. V soboto zjutraj nam je vreme ponudilo kartanje, branje knjig in šetanje po mestu, popoldne pa se je skala že posušila, tako da smo lahko šli napadat projekte četrtkovega dne v Stomorico. Za Kruha uspeh v prvem poskusu, Dalenjc projekta sploh ni potreboval. Edo in Stanka sta ta čas odšla v Canadair. Ker sva bila z Metkom edina, ki še nisva spoznala Omiške klasike- Rambota (6a, 230m), sva to storila v nedeljo, Kruh in Dalenjc pa sta zaključila v slogu z Excelsiorjem (6b, 230m). Po besedah Kruha: ˝je blu lepu, ampak težku˝:D. Edo, Stanka in Petra so se skupno strinjali, da je nedelja dan počitkaJ.

No in tako se je spisala še ena lepa zgodba. Tako zagnani kot pakleniška ekipa nismo bili, kar se glede na čas kar spodobi- dela prosti dnevi pač niso namenjeni pretrganju ročic (no, navsezadnje so bile naše blazinice kar fajn načete in še en plezalni dan nebi vzdržalJ). Smo imeli pa mi kombi, kar pa tudi šteje (pa čeprav bi nas ta ob povratku kmalu pustil na cedilu).

Upoštevali smo najbolj optimistično napoved, rezervirali apartma, kupili najnujnejše za preživetje (testenine, riž, pivo) in krenili na jug. V enem avtu Katja, Žiga in Ajk, v drugem Vesna, ki je izdatno znižala povprečno starost ekipe, Vanč in jaz.

Že na običajno sušni ravnici v okolici Like je narava razgrnila vse svoje čare. Ko smo se vozili na konec dvojne mavrice, so s temačno sivino dežnih oblakov in oddaljenih vrhov divje tekmovale s poznopopoldanskim soncem okrepljene barve rdečega grmičevja, svetlo zelenih trav, smaragdnih gozdov ter zlatorumenih skal. Že samo za te razglede je bilo vredno na pot!

Pa je bilo vredno tudi zaradi drugih stvari. Plezarija je bila strma in napeta, ocene pa nepredvidljive. V nekaterih štiricah ni preteklo nič manj potu kot v zabeljenih peticah pakleniških klasik ali milih šesticah novejših smeri.

Plezali smo veliko. V različno sestavljenih navezah smo tako v štirih plezalnih dneh preplezali Mosoraško, Tinino, Piksija in Diksija, Fleksa in Reksa, Karabore z Bridom za veliki čekić, Bračno, Barbo Antina z izstopom po Zimskem cvetu, Nosoroga, Tinino, Frankenštajna, Kamasutro in Šaleškega. Fotografski objektiv žal ni ujel Žiga. Ga bo naslednjič!