(adagio) Golobi pismonoše so obirali ovinke, tabelica potujočih se je polnila počasi in v petek je bilo jasno, da zasedba ne bo niti rekordna, še manj pa zanemarljiva: Požgajevi in sedem pravljičnih značajev (po abecedi: Borja, Gita, Meta, Neža, Robi, Primož, Tjaša). Nekaj dni kasneje se je pridružila še peterica Ž-jev.

Vreme nam je bilo že od samega začetka naklonjeno: med vožnjo po prekratki padski nižini nismo pogrešali klime, v kampu, ki ni sprejemal rezervacij, pa je bilo polno prostih parcel, med njimi sta bili celo dve taki, ki nista obetali povodnji.

V mojem dotlej najlepšem provansalskem jutru smo v tri deževne stopinje zadihali trepetaje, oblečeni v več plasti. Del ekipe je potihoma nažirala zavist do tistih, ki sva pet slojev bolj ali manj naravnih tkanin nadomestila z vestonom. Od mraza je pokala še keramika, zato smo vzeli pot pod noge in med provansalskim nič kaj suhim drevjem in grmičevjem pogledovali proti razmočenim skalnim grebenom Dentelles de Montmirail in molili za zmotljivost vremenarjev. Pri svetem Krištofu smo naleteli še na Požgajeve, ki so poskrbeli za bistveno višjo zasedenost kampa.

Vreme je bilo tudi v ponedeljek in torek konstantno nestabilno. Rešitev smo našli v Decathlonu, cedrovem gozdu (močne korenine dveh ceder, ki sta se zasadili ob Gitinem šotoru, so preprečile zemeljski plaz katastrofalnih razsežnosti) in na čudoviti stenci na avignonski route de Montfavet 82, kjer prodajajo tudi plezalne hlače za plezanje brez trepetanja in čaj, imajo piknik mizo, stranišče z dilo in tuš na toplem.

(forte) V sredo pa so se dogodki začeli odvijati v hitrejšem tempu. Po besnem tarokiranju, začinjenem s prevodi francoskega črnega humorja in ovenčanem s tesno moško zmago, se je zjasnilo. Robi je zajahal kolo, Borja je odklenila volan, jaz s kolesi zarezal v velike blatne luže (okna megančka pa odprta). In tekli so dnevi … Skale so bile suhe, kompleti so žvenketali, vrvi plapolale v vetru. Tjaša je preverila, če ima Gita zavito matičarko. Gita je pronicljivo dognala, da Tjaša res pleza. Prsti so me boleli od natančnega stopanja po sigurno ne več kot (Gita, a ti še dobro vidiš?!?!) pet plus. Meta je vse splezala naprej, nove hlače so trepetale le še od vetra, od tresavice prav nič, Neža je nepopustljivo dvigovala formo, Tjaša splezala svojo prvo petko v vodstvu. Borja je lahkotno stopicljala po hrapavi skali z minimalci, Gita dokazala, da je lahko hitra kot blisk. Robi je na vrvi osvajal previse, na kolesu pa vrhove in sedla. Niti plohe nas niso več ločile od skal, naši avtomobili so v somraku samevali na čez dan polnem parkirišču. Malica se je pod stene nosila v cekarju iz Gane. Večerje so se kuhale, posoda se je pomivala.

Kaj pa drugi? Svit je plezal po drevesih in skalah, Maks pa za njim, Mojca je stopila na sveder, Matjaž se je ogreval v šestkah, Zvone hladnokrvno zlezel vse, Mateja je premagala bolezen in kar nekaj smeri, Maruša in Ema balvanirali v okolici stojišč.

In prišel je konec tedna in z njo konec dopusta (razen za Ž-je, ki podaljšujejo za cel teden).

Triumfirali smo na razih in grebenih, v previsih, počeh in gladkih plateh. Osvojili smo vse, kar je bilo mogoče, presegali svoje meje, doživljali drame, epska reševanja in množične abzajle. In ob vsem tem zmogli umirjati strasti, ki so se razplamtevale zaradi skodelic, žlic in razlik med spoloma.

In seveda komaj čakamo na še. Au revoir, Provence!

avtor besedila: Primož Urh

Ps: Ž-ji so se izognili očesu paparaca.

Za čas kulturnega praznika dr. Fige smo se Železničarji podali na ledno plezanje in turno smuko v dolino slapov - Maltatal v Avstriji. Izhodišče je bila koča Gmunderhutte, število udeležencev je bilo 15, od tega 3 tečajniki.

Naše skupno druženje se je pričelo 7.2.2013 v večernih urah, ko smo se v koči vsi zbrali za skupno mizo (potem, ko sta Jure in Maja pririnila svoj avto do koče). Druženje se je pričelo na najboljši možni način - s pivom in pa obilno večerjo.

Na kulturni praznik smo že navsezgodaj pričeli vsak s svojimi aktivnostmi v ledu in na snegu. Tako sta se Metek in Primož zapodila v Superfeucht oz. njegovo varianto Supertrocken (WI 4-5; 140m), potem kasneje pa sta preplezala še Hockalmfall (WI 2-3; 90m). Kruh je vzel pod svoje okrilje tečajnika Miho in že navsezgodaj sta bila v slapu Hochalmfall (WI 2-3; 90m), potem pa sta preplezala še Klammfalle rechts (WI 2-3; 200m). Pred njima pa smo s tem slapom opravili še Luka skupaj z Barbaro in Septoleto, ki so potem nadaljevali še v levem kraku slapu Klammfalle (WI 2-3; 250 m) ter Robi, ki je za seboj vlekel Nejca in pa mojo malenkost. No, nam je potem uspelo zlesti samo en zug slapa Klammfalle links, potem pa smo obrnili zaradi pozne ure. Tudi Jure in Maja sta bila čez dan opremljena s cepini in derezami - no Maja je neki hotla sprobavat kako je plezat samo z eno derezo na nogi ;), pa si je potem premislila in je vseeno raje plezala z obema....

Bajda, Lovro in Tilen so namenili dan turni smuki oziroma pohodništvu...Večer je zaznamovalo Primoževa in Metkova preobrazba v "reševalca" in "nestrpno pričakovanje" najbolj zagretih lednih vitezev in pa ponovna obilna večerja.

Sobota 9.2.2013 ni bila prav nič manj aktivna, kot je bil prejšnji dan. Vse skupaj se je pričelo dogajati še bolj zgodaj kot v petek - Metek in Kruh sta si zajtrk kuhala ob 6ih, saj je bilo potrebno vzeti v zakup, da je nastopil vikend in da bo temu primerno več plezanja željnih (Čehe se je lahko že na daleč slišalo, ko so se drli hoooorký - po našem skupnem prijatelju googlu naj bi bilo to po naše naaaavali; Italijani pa niso kaj dosti zaostajali... :) :), svoj lonček pa so pristavili tudi domačini). Metek je vzel Septoleto, Primož pa Nejca in so družno opravili s slapom Stannerbach (WI 1-3; 400m) - kakšne težave je imel Metek na zugu, ki je bil po težavnosti dvojka, pa raje ne bom omenjal, navsezadnje je bil to kulturniški Maltatal ;). Z Lukom sva splezala Aluhol (WI 2-4; 180m). Kruh in Miha sta bila naspidirana - zlezla sta Vorderer Maralmfall (WI 3-5; 100m), Mittlerer Maralmfall (WI 2-5; 200m) in še Klammfalle links (WI 2-3; 250 m). Tudi Maja in Jure sta nadaljevala s plezanjem v slapovih, ampak ne vem točno kaj sta uspela preplezat.

Robi je ta dan namenil turni smuki, z njim je vijuge delal Bajda...

Po končanih aktivnostih je sledilo........ ja, obilna večerja, ki pa je padla v nas... no, razen Barbara se je šparala za palačinke :). 

Zadnji dan - v jasno in hladno nedeljo 10.2.2013 sta bila Primož in Metek ponovno skupaj v akciji in preplezala sta Kathedrale (WI 5; 300m) - baje je mogu Metek Primoža na kolenih prosit, da bi šla v katedralo ;) in ker jima baje to ni bilo dovolj, sta preplezala še Wintasun (WI 4+; 160m). Nič manj zagnana nista bila Kruh in Miha, ki sta za zadnji dan preplezala Gamseck (WI 4+; 110m) in Wintasun (WI 4+; 160m). Robi v navezi z Nejcem ter Luka, Barbara in jaz kot druga naveza pa smo preplezali Mittlerer Maralmfall (WI 2-5; 200m). Jure in Maja sta se baje ta dan zabavala v slapu Klammfalle - če je bila ta zabava tako dobra kot tista, ko sta prvi dan potiskala avto v klanec, pa bosta sama povedala ;). Ta dan sta led okusila tudi Bajda in Lovro, ki je mogu sprobat nove petzlove stroje... No, ta dan pa je vijugam po zasneženih pobočjih namenila svoj čas Septoleta, če se je že tako borila za smučke pri Iglu-ju... 

Skratka, če povzamem, kulturni Maltatal je postregel predvsem s kulturnim plezanjem in turno smuko, ter kulturno hrano. Tečajnikom je bilo omogočeno 3-dnevno ledno plezanje, za kar se tudi zahvaljujemo vsem, ki so nas vzeli pod svoje okrilje.

Aja, pa če vas zanima kako je potekala komunikacija - vprašajte Majo kolk smo razturali nemščino oz. po kanglerjevo avstrijščino... ;)

auf wiedersehen do naslednjič,

Dejan

p.s. slikce so prispevali Primož, Miha, Luka in Barbara, nekaj je pa še mojih...

Kot najmlajšemu v ekipi Španija 2012 me je doletela naloga reportaže. V začetku je slabo kazalo, da se bo sploh šlo, a se nas je končno zbralo za en avto in tako smo se 22.12. v večernih urah odpravili na pot. Letošnja destinacija je bila pokrajina Castellon, plan je bil spanje pod zvezdami tako, da smo bili kar se da mobilni.   Po 20 urah voznje prispemo v Barristol, takoj najdemo prostor kjer bomo spali s Primožem pripraviva »spalnico« Luka in Barbara pa večerjo.  
24.12. se cisto zagreti odpravimo v plezališče Borriol ( katerega toplo priporočam lepe smeri na toplem soncu)  malo nas zmede orientacija in 3 ure lutamo po španskem trnju. Popoldne ga končno najdemo, najprej takoj malica potem pa v skalo. Noč je hitra, nam se pa mudi v trgovino po pivo in meso za žar.  Ob ognju povečerjamo spijemo vso pivo in spat. Noči so precej mrzle. Okrog 0°C.  Naslednji dan smo v istem plezališču le bolj zgodaj kot prejšnji dan. 
26.12. sledi premik v Montanejos. Iskanje vodnička in spoznavanje mesta nam vzame precej časa.  Plezanje v rahlo senčnem sektorju, kjer so bile smeri precej zlizane. S Primožem zlezeva par lepih daljših smeri.  Po plezanju je sledilo večerno kopanje v reki, ki naj bi imela 25°C in večerno nalivanje z vinom, ki je pustilo rahle posledice v naslednjem jutru.
27.12. plezališče Vallat (sonce komaj po 14h) Luka in Barbara pridno lezeta medtem ko se s  Primožem kako uro sončiva na skalah.
28.12. spet nazaj v Montanejosu v sektorju Barranco Magico na soncu. Tu celo ugledamo malo španske lepote.  Zvečer obisk Decathlona in pica v Ondi, kjer nas je stregla gospodična Danica iz Srbije. Hitro najdemo skupni jezik. Na koncu nas je počastila z palačinkami z nutelo in limončelom, ki nam je precej koristil. Zaključek večera ob ognju in pivu.  
29-30.12. plezanje v plezališču El Castellet in kopanje v morju, ki sploh ni bilo tako mrzlo. Še isti dan smo se pomaknili bolj proti severu in sicer v Margalef – Meka za frikote. Dan pred novim letom precej dobro zalijemo.
31.12. jutranja nabava piva in mesa za novoletni večer. Nato plezanje v sektorju Can Llepafils. Plezarija je odlična, skala zanimiva - konglomerat.  V Margalefu sta dva brezplačna kampa, eden v mestu drugi pa višje pri jezu. Pokrajina v tem delu je nepredstavljiva kot iz kakšnih kavbojskih filmov. Zvečer je pa itak pel žar, precej piva in odštevanje novem letu. Naslednje jutro smo pa morali že na pot. Za zaključek potovanja smo po prihodu v Postojno darovali še kri ( prosti dan za tiste,ki smo ostali brez dopusta)  in zaključili naše potovanje. Skratka Španija je zakon. Najbolj bi pohvalil plezališča Borriol, El Castellet in pa Margalef. Plezali smo vsak dan, smeri tja do 6b+ in nekaj tudi daljših tja do 55m. Za konec pa se mali slovarček, ki ga potrebuješ za tako pot: CERVEZA, CERDO, VINO TINTO… !!

Tekst: Miha
Foto:  Primož & Luka

Kam naj gremo za novembrske praznike, se nam je porajalo v mislih. Ker je bila napoved za Dalmacijo lepša kakor drugje, sta se dva avtomobila že odpeljala do Omiša in tako smo jim sledili tudi mi.

V četrtek v zgodnjih urah smo se odpravili proti Hrvaški. Oziroma bila je želja se odpeljati v zgodnjih urah, ampak ker smo se pakirali uro in pol, da smo spravili robo petih oseb (Lovro, Domen, Kaja, Neli, Petra) v Kajino Škodo se je sonce že dvignilo izza obzorja. Poleg nas se je peljal še Bobi/Mihajlo - pes.

Z vmesnimi postanki smo po dobrih sedmih urah prispeli do kampa, hitro postavili dva šotora, nekaj pojedli in se odpeljali do bližnjega plezališča (Planovo middle), kjer smo ostali do mraka. Po vrnitvi iz plezališča smo si skuhali večerjo in preostanek večera ob pivu in Jägermaistru igrali karte ter si splanirali naslednji dan.

V petek se je večji del skupine, Edvin in Lovro, Barbara in Petra, Nika in Boštjan ter Domen (Kruh?) in Ajda je šel plezati športno večraztežajno smer Rambo. Dalenjc in Anže sta izkoristila lep in topel dan za novo smer, ki sta jo poimenovala »Železničarska smer«. Luka in Neli sta se odpravila v Komornjak, Kaja in Domen pa sta se z Mihajlom odpravila v »Planovo middle«. Ostali smo se jima kasneje pridružili, še malo pofrikali, zvečer pa je zopet sledila večerja, pivo in karte.
Sobota, zadnji dan za celodnevno plezarijo. Anže in Maja sta šla v Rambota, Luka in Petra v Vojan, večina pa jih je odšlo frikati.

In prišla je nedelja, čas odhoda v rodne kraje. Pred odhodom domov sta šla Dalenjc in Edvin še v Freedom, “nova” generacija pa smo se s štriki na ramenih odpravili, zadaj za hišo-kuhinjo, v mini plezališče (če se lahko temu tako reče), kjer je vsak splezal še eno ali dve kratki smeri, nato pa je bilo počasi potrebno spakirati in se odpeljati nazaj domov v Slovenijo.

Seveda pa, ker smo bili v južnih sončnih krajih, smo tekom obiska v Omišu skočili še v morje in ugotovili, da je voda še vedno slana.

Tečaj se je tudi letos odvijal na Kamniškem sedlu, in sicer med 4. in 7. Julijem, od srede do nedelje. Udeležilo se ga je 21 tečajnikov, med njimi smo 4 mesta zasedli tudi Železničarji, Gregor, Eva, Neli in Petra.