|
Prispeval Poli
|
|
Petek, 11 Julij 2014 07:31 |
|
Odprava »Denali Cassin 2014« se je rodila nekega decembrskega večera na Vogarju, ko smo mende popili že kako pivo preveč, svet je bil rešen, mi pa ravno prav pogumni. Ideje so letele, tudi visokoleteče, na koncu pa smo pristali pri Cassinovem grebenu in alpskem, »single push« slogu.
20. maja letos smo tako jst, Dalenjc, Kruh in Metek odleteli z Brnika preko Frankfurta v Anchorage. Po ureditvi vseh formalnosti ter nakupu hrane smo iz Talkeetne poleteli na ledenik in začeli dostop do ABC na višini 4.300 m. Tja smo prispeli 28. maja. V bazi smo preživeli dobra dva tedna, večino časa nas je spremljalo slabo vreme, ki je onemogočalo resnejše poskuse plezanja smeri. Zaradi slabih vremenskih in snežnih razmer smo se v civilizacijo vrnili predčasno, 24. junija odleteli iz Anchoragea in naslednji dan pristali na Brniku.
V nadaljevanju sledi neke vrste dnevniški zapis dogajanja, kjer je našo usodo popolnoma krojilo vreme in nam z velikimi količinami snega, vetra ter občasnimi plazovi preprečilo vzpon v smeri.
1.Časovni potek odprave
|
20.5.
|
Ob 7.00 na Brniku s solznimi očmi in cmoki v grlih mahamo Rambotu in mičnim mladenkam na šalterjih v pozdrav in poletimo preko Frankfurta v Anchorage, kjer pristanemo ob 13.30 po lokalnem času (so 10 ur za nami). Polet je sicer trajal več časa, kakor ste ga potrebovali za prebiranje prvega stavka.
Še isti dan nakupimo večino hrane za mesec dni bivanja na hribu in ob tem zapravimo dobrih 1000 dolarsu ter prevzamemo smuči in satelitski telefon.
Vreme lepo.
|
|
21.5.
|
Zjutraj nakupimo še preostanek hrane ter se ob 11.00 odpeljemo proti Talkeetni, kjer na letalski družbi odložimo opremo in gremo na sestanek na Ranger station (14.45). Rangerji predstavijo pravila obnašanja na hribu in glavne nevarnosti s katerimi se bomo srečali (vreme, ledeniške razpoke…) ter nam predajo dovoljenje. Ob koncu jim posredujemo še podatke o naši opremi (šotori, njihova barva in število) ter načrtu plezanja. Prevzamemo še sekret, ki ga ljubko poimenujemo Niko.
Sledi povratek na letalsko družbo, kjer do večera pakiramo hrano in opremo za jutrišnji polet na ledenik.
Vreme lepo.
|
|
22.5.
|
Zjutraj gremo v vas na zadnji zajtrk ter dokončamo pakiranje in tehtanje opreme.
Okrog 12.00 poletimo proti ledeniku (letalski bazi, 2.200 m) kjer pristanemo 45 minut kasneje. Pri Lisi predamo »štartni karton«, prevzamemo sani in gorivo ter se lotimo priprav za dostop. Na sani nabašemo opremo in hrano ter jih pripravimo za transport.
V bazi zakopljemo še za 4 dni hrane.
Začetni metri vleke sani so katastrofalni (80 m prehodimo v 2 urah) a nam po besnem maltretiranju transportnih torb in baražnem ognju kletvic uspe pravilno razporediti težo in premaknemo se proti Ski Hill taboru (2.400 m). Tja prispemo po dobrih 7 urah hoje in postavimo tabor. Skuhamo večerjo in gremo spat. Vsi smo še radostni in samozavestni. To odpravarstvo na Denaliju pa le ni tako naporno.
Vreme lepo.
|
|
23.5.
|
Zjutraj nas pozdravi jasno vreme. Jutranje sranje z razgledom je res sanjsko. Mrzlo, a sanjsko. Zajtrkujemo, pospravimo tabor in odrinemo proti Kahiltna Pass taboru (3.000 m). Hodimo približno 5 ur. Vmes že spoznamo, da ne bo tako enostavno, kot smo si predstavljali. Postavimo tabor.
Vreme lepo.
|
|
24.5.
|
Zjutraj še vedno lepo vreme. Zajtrkujemo, pospravimo tabor in odrinemo proti Motorcycle Hill taboru (3.400 m). Breg se postavi pokonci, psi na smučeh zdrsujejo tudi zaradi težkih sani, ki jih vlečemo za seboj. Vsak osel vleče približno 50 kg opreme in hrane. Na najbolj strmem delu odložim eno prasico v snegu in nadaljujem na smučeh, Dalenjc sname smuči in nadaljuje peš. Kruh in Metek vztrajata na smučeh. Po 4 urah pridemo v tabor in postavimo šotore, jaz se vrnem po prasico. Samo z njo na sankah gre veliko hitreje :).
Vreme lepo.
|
|
25.5.
|
Zjutraj rahlo a vztrajno naletava sneg. Mi štirje ter Dolfa in Monti se odločimo, da zgradimo jedilnico/kuhinjo. Narejena je v 3 urah. Popoldne se vreme toliko popravi, da se okrog 15.40 odpravimo nad Windy Corner, kjer na višini približno 4.100 m zakopljemo štiri velike pakete hrane in sestopimo nazaj v Motorcycle Hill (20.20).
Na Windy Corner je zelo močno pihalo, pritisnil je mraz, občasno nas je zajela tudi gosta megla.
Vreme zopet slabo.
|
|
26.5.
|
Zbudimo se v dokaj lepo jutro, opazimo nekaj lečastih oblakov. Ponoči nam je veter razkril jedilnico, sledi sanacija.
Dan počitka, jutri premik v ABC (4.300 m), če bo vreme sodelovalo. Čas si krajšamo z branjem, spanjem in igranjem kart v jedilnici. Večina odprav se odpravi v ABC.
Čez dan je pihal močan veter, okrog 21.00 nas zajame megla.
|
|
27.5.
|
Vreme je slabo, sneži in odločimo se, da še en dan počakamo. Dan zopet mine v spanju, branju in kartanju. Vmes pa študiramo in debatiramo kaj je najbolje narediti. V slabem vremenu bi se težko prebili čez Windy Corner. Odločimo se, da bomo natančno spremljali vreme in ob prvi priložnosti odrinili v ABC.
|
|
28.5.
|
Zbudimo se v megleno jutro. Vreme se hitro kvari, sneži in piha močan veter. Na Windy Corner je verjetno pravo neurje.
Kljub temu se odločimo podreti tabor in premakniti vse skupaj v ABC na 4.300 m. Večina odprav na strmem klancu imenovanem Motorcycle Hill obrača, ker je premočan veter in mraz. Tudi sami smo v dvomih a k sreči dohitimo Kolumbijce, ki pravijo, da je v ABC vreme veliko boljše in da je danes dan za premik višje. Samo čez Windy Corner se je potrebno prebiti. Nadaljujemo.
Vreme se z višino slabša, piha vedno močneje, temperatura drastično pada. Na Windy Corner je prava norišnica a se tik za robom vreme precej umiri in oddtaljeni se po približno 8 urah privlečemo v ABC. Dan mine v urejanju tabora, gradimo zidove okrog šotorov.
Vreme zelo solidno, zelo malo piha.
Vsi smo srečni in zadovoljni, da smo prišli v ABC, ki bo naš dom za naslednjih 20 dni. Še dobro da so bli mladunci zraven, sicer bi že v Ski Hill taboru obrnil in pobegnil domov :).
|
|
29.5.
|
Zjutraj slabo vreme, sneži, občasno nas zajame gosta megla. S Kruhom se odločiva, da sestopiva do prasic s hrano in jo polovico odkopljeva ter prineseva nazaj v ABC.
V vmesnem času so ostali začeli z gradnjo kuhinje/jedilnice, ki jo kasneje skupaj dokončamo. Večji del jedilnice je vkopan v sneg in obzidan s snežnimi zidaki, čez pa poveznemo platno. Preostanek dneva mine v urejanju jedilnice, zlaganju hrane in počivanju.
Zvečer in ponoči močno piha in sneži.
|
|
30.5.
|
Zjutraj se slabo vreme nadaljuje. Rahlo sneži in piha.
Metek in Dalenjc se odpravita dol po še drugo polovico hrane, s Kruhom gradiva zidove okrog šotorov in utrjujeva naša domovanja. Kasneje prideta še Dalenjc in Metek in skupaj dokončamo zidanje. Jebeš SCT tajkune in Hilde. To so prave visoke gradnje :).
Popoldan začne zelo močno pihati in grozi, da nam bo odkrilo jedilnico. Steče nagla akcija in nemudoma postavimo zid okrog strehe jedilnice, kar precej umiri plapolanje platnene strehe.
Po delu se prileže prigrizek in kartanje. Do polnoči igramo enko kot največji kvartopirci.
Vmes prikolovratita v ABC še Ivek in Piki, odložita opremo in sestopita nazaj v tabor Motorcycle Hill.
Ponoči močno sneži, pridruži se veter s svojo orkansko simfonijo.
|
|
31.5.
|
Zjutraj se zbudimo v brezvetrje, a še vedno sneži. Zapadlo je že precej svežega snega (do 50 cm). Je precej suh a mrzel.
Jutro se začne z odkopavanjem šotorov, sledi zajtrk. Okrog 13.00 pobegnemo nazaj v šotore, beremo in pišemo sporočila v domovino. Dojamemo, da precej SMS-ov ne pride do nas. Homeland Security dobro upravičuje svoj več milijardni proračun.
Vmes stopimo do rangerjev po novo napoved. Temperatura na 17K taboru (5.200 m) je -24 stopinj Celzija, jutri bo -29 stopinj. Z jutrišnjim dnem bo nehalo pihati, v ponedeljek pa bo nehalo snežiti.
Okrog 17.00 se odpravimo na aklimatizacijo proti 16K (4.900 m). vršni del Head Walla je precej leden, tam so rangerji napeljali fiksne vrvi. Na vrhu je precej pihalo in kaj kmalu se z Metkom odpraviva nazaj v ABC, Dalenjc in Kruh pa se dvigneta še za kakih 100 metrov.
Zvečer igramo enko, zjasni se in pritisne mraz.
|
|
1.6.
|
Jutro je megleno, rahlo naletava sneg, vmes se pokaže nekaj sonca.
Dnevi v ABC so skoraj že rutina, zajtrkujemo okrog 13.00.
Okrog 16.30 se začnemo pripravljati na aklimatizacijski in ogledni vzpon do West Rib cut-off. Hodimo približno 2 uri in se malo pred robom ustavimo, kjer je zelo gosta megla in padec čez rob na južno stran nam ne diši. Od ogledne ture nismo imeli niti o-ja, smo pa hodili :).
Zvečer se zopet zjasni in pritisne mraz.
|
|
2.6.
|
Zopet imamo pozen zajtrk.
Okrog 15.00 se odpravimo na aklimatizacijo na 17K. Zgoraj je še vedno megla, ni pa več vetra. Iz ABC se lepo vidi v dolino. V tabor 17K pridemo v dobrih treh urah. Večji del poti nas spremlja veter, še posebej na grebenu. Je precej mrzlo. Večina odprav vzpon zaključi na 16K.
V 17K je megleno, močno piha. Nekaj časa postopamo naokrog, nato začnemo sestopat.
V ABC je zvečer precej jasno. Jutri je dan počitka.
|
|
3.6.
|
Zbudimo se v lep in jasen dan. Na grebenu pod 17K močno piha. Ko nas obsije sonce je precej toplo, zajtrk si pripravimo zunaj.
Jutri bo še lep dan, zato se odločimo za vzpon po zgornjem delu smeri West Rib na vrh Denalija. Napoved za naprej je spet slaba. Dolfa in Monti jutri sestopita v letalsko bazo.
Spat gremo malo bolj zgodaj.
|
|
4.6.
|
Zbudimo se v jasno in mirno jutro. Nekaj pred 10.00 zapustimo ABC in začnemo vzpon proti West Rib cut-off. Tam smo v dobrih 2 urah in nadaljujemo po smeri West Rib. Začetek je lahek, nekje 150 višinskih metrov pod robom preplezamo še lažji skalno-snežni odstavek in se po vrhnjem snežišču skobacamo na veliko uravnavo – Football Field. Od tu nas do vrha loči še slabih 200 višinskih metrov in kratek greben.
Po malici se odpravimo dalje. Vsakih 10-15 korakov hlastamo za zrakom, a smo tudi vedno bližje vrhu. Na grebenu začutimo, da ga imamo skoraj že v žepu. Čez 20 minut tudi zares stojimo na najvišjem vrhu S Amerike. Okorno se tolčemo po ramenih in uživamo v trenutku. Po licih mi tečejo solze sreče, ekstaza je na višku. Na vrh pride tudi Piki. Slikamo in se veselimo. Za pot do vrha smo potrebovali okrog 9 ur. Na vrhu se ne zadržimo dolgo, saj se vreme kvari, nas pa čaka še dolg sestop. Večino časa nas spremlja megla in občasni sunki vetra. V ABC se privlečemo okrog 23.00. V jedilnici še dve uri topimo sneg za pijačo in podoživljamo vzpon. Naslednji dnevi so rezervirani za počitek, branje, hrano in spanje. Ne nujno v tem vrstnem redu.
|
|
5.6.
|
Celo noč je snežilo in do jutra se snežna odeja zopet znatno odebeli. Zgodaj popoldne odkopljemo šotore in si pripravimo zajtrk. Popoldne mine v spanju in ležanju. Še vedno rahlo naletava sneg. Napoved za naslednje dni je slaba.
|
|
6.6.
|
Celo noč je snežilo, a se zjutraj zjasni in čez dan imamo lepo vreme. Kiwiji se odpravijo v Cassina in ga preplezajo v 19 urah. Kasneje povedo, da je bilo v zgornji polovici ogromno svežega snega, ta del so plezali 12 ur. Je pa tudi res, do so to najboljši novozelandski plezalci.
|
|
7.6.
|
Jutro in dopoldne je jasno, a se oblaki že nabirajo. Denali je v megli, Foraker ima lečasto kapo. Dopoldne saniramo naša bivališča (šotore) – uravnavamo ležišča in utrjujemo šotore. Popoldne začne snežiti, zvečer igramo enko.
|
|
8.6.
|
Jutro je oblačno in megleno. Okrog 11.00 začne padati sneg. Sneži cel dan in večer.
|
|
9.6.
|
Čez dan je zopet snežilo, napoved ja slaba tudi za naprej. Počasi moramo začeti pogledovati zaloge hrane, ker jo zmanjkuje. Prvič se soočamo z možnostjo, da razmere ne bodo dovoljevale vzpona po Cassinu.
Zvečer igramo enko.
|
|
10.6.
|
Zjutraj še vedno sneži, napoved za naslednjih 5 dni je slaba – sneg, veter, megla. Dopoldne mine v odkopavanju šotorov in jedilnice. Odločimo se, da bomo spremljali razmere in se skladno s tem odločali za naše nadaljnje korake. Ivek in Piki se odločita za sestop v letalsko bazo.
|
|
11.6.
|
Zjutraj je jasno in mrzlo. Napoved je slaba vse do 15. junija. Siti belega govna in šaflanja šotorov se odločimo, da jutri zapustimo ABC in sestopimo v letalsko bazo. Za sestop se je odločilo še nekaj drugih odprav. Jasno je, da nam tudi morebitno odlično vreme po 15. juniju ne omogoča varnega vzpona. Popoldne pripravljamo opremo za sestop.
Rahlo potrti gremo spat a nas tolaži misel, da smo bili vsaj na vrhu Denalija.
|
|
12.6.
|
Okrog 9.00 se začnemo pripravljati na odhod. Vreme je dokaj jasno. Pakiramo in pospravljamo in okrog 13.00 smo pripravljeni. Preostalo hrano podarimo Poljakom, bencin pa Housu in njegovi ekipi.
Na Windy Corner spet piha, mučimo se s sankami. V Motorcycle Hill je ogromno snega. Poberemo opremo in zakopano hrano ter nadaljujemo sestop. Zapadlo je res ogromno snega. Nekaj hodimo, nekaj smučamo, nekaj sankamo, odvisno od snega, strmine in obnašanja sank. Vmes se vreme pokvari, zopet začne snežiti, pojavi se megla. Odločimo se, da sestopimo vse do letalske baze, kamor prikolovratimo okrog 22.30. Hitro postavimo šotor, skuhamo večerjo, stopimo sneg za pijačo in ležemo k počitku. Sestopali smo dobrih 9 ur.
|
|
13.6.
|
Okrog 9.00 se javim Lisi in prosim za polet v Talkeetno. Vzpostavi zvezo s piloti in sporoči, da letimo čez 1 uro. No, letalo se pojavi čez pol ure in hitimo pospravljati opremo, ker se megla že dviga. Uspemo uloviti polet in skozi meglo vijugamo proti Talkeetni. Kasneje izvemo, da je bil to zadnji polet z ledenika tisti dan. In tudi v naslednjih 3 dneh niso leteli.
Po pristanku gremo na sestanek k rangerjem, nato pa na pivo :). Dobimo se z Ivekom in Pikijem, ki popoldne potujeta v Anchorage in domov.
Zvečer sledi proslavljanje uspeha odprave. Podrobnosti veselice niso znane.
|
|
14.-18.6.
|
Dneve preživljamo v Talkeetni, praktično vsak dan je dež. Srečni smo, da smo uspeli priti z ledenika.
Sicer dnevi minevajo v sušenju opreme in pakiranju, gledanju nogometa in druženju z lokalci ter drugimi plezalci. Seveda z dobro hrano in pivom nadomeščamo izgubljene kilograme J. Včasih se vrnemo v bunk-house sredi noči, včasih z jutrom ampak to itak nima veze. Je dan itak cel dan :).
|
|
19.6.
|
Dopoldne zapustimo Talkeetno in se vrnemo v Anchorage. Nastanimo se v hostlu, vrnemo smuči in satelitski telefon.
|
|
20.-23.6.
|
Ostanem v mestu, fantje gredo za vikend raziskovat okolico Sewarda. Vreme je tudi tukaj bolj kislo. Vsak dan je popoldne in ponoči dež.
|
|
24.6.
|
Dopoldne mine v pakiranju opreme. Ob 14.00 gremo na letališče, kjer uporabimo ves šarm, ki ga premoremo (torej nič) in poskušamo prepričati punce na šalterju, da ni panike če so prasice pretežke in ruzaki ne pašejo v okvire ročne prtljage. Sledi zobanje zadnjih zalog hrane in okrog 17.00 poletimo proti Frankfurtu.
|
|
25.6.
|
Pristanemo v Frankfurtu ter nadaljujemo naprej proti Ljubljani. Na Brniku pristanemo ob 17.45, kjer nas pričaka veličasten sprejem. Ob zvokih harmonike se ponovno snidemo z domačimi in prijatelji. Domov pridemo rahlo okajeni.
|
2. Ocena uspešnosti odprave
Glede na zastavljene cilje, ocenjujem odpravo kot polovično uspešno. Uspeli smo uresničiti prvi del načrta, to je aklimatizacijo z vzponom na vrh. Drugi del načrta - splezati Cassinov greben pa nam žal ni uspel. Vremenske in snežne razmere enostavno niso dovoljevale varnega vzpona. Dokaz za to je bila resna poškodba novozelandskega plezalca, ko ga je odnesel plaz in mu polomil koleno ter hude zmrzline dveh ruskih plezalcev. Vse to se je dogajalo po tem, ko smo mi varno prispeli v Talkeetno.
Sicer pa na odpravi nismo imeli niti ene zdravstvene težave. Ravno tako nismo imeli nobenih zapletov z višinsko boleznijo ali čim hujšim, kar štejem za uspeh. Dobro načrtovanje pred odpravo ter disciplina na hribu se izplačata. S tega vidika ocenjujem odpravo kot zelo uspešno.
Ne glede na vse pa menim, da smo izkoristili majhna okna lepega vremena in naredili največ, kar se je v danih razmerah lahko. Za vse nas je bila ta odprava tudi dragocena izkušnja za naprej.
3. Zahvala
Seveda pa odprave ne bi bilo brez finančne injekcije matičnega odseka AO Železničar Ljubljana. Hvala tudi Komisiji za alpinizem pri PZS za njihov prispevek. Posebna zahvala gre tudi Adidas Outdoor, ki nas je velikodušno oskrbel z oblačili. Posebna zahvala gre tudi vsem ostalim, ki so nas podprli:
- Jamarski klub Krka,
- Turistično društvo Krka,
- Pizzerija Antonač,
- Turistično društvo Muljava,
- Jaris,
- Perunika.
Ne smemo pozabiti tudi na Marka Erčulja – Ramba, ki je bil naš oficir za zvezo in preko socialnih omrežij prenašal naša sporočila v javnost.
Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej. Brez vas nam ne bi uspelo.
    
                                
|
|
Prispeval Domen Košir
|
|
Torek, 01 April 2014 01:09 |
|
Že ko smo splezali Kufnerja in odhajali iz Courmayeurja, smo se zmenili da se pred odhodom na Aljasko vsaj še enkrat vrnemo v stene centralnih Alp. Vsak je imel kakšno idejo o tem česa bi se lotili. Kot ponavadi, pa je Poli našel najlepši in najbolj realen cilj.
Iz Ljubljane smo se odpravili 20.marca okoli 5 popoldan. Napokali smo se v Dalenjčevo Alfo in se prepustili njegovi vožnji, z mislimi že pri našem cilju.
 V planu smo imeli lep vikend z lepim vremenom in poleg glavnega cilja preplezati še krajši greben Cosmique. S seboj smo imeli opremo za bivak, katero bi izkoristili nekje pod Midijem ali pa že v prvi smeri, odvisno do kje bi prilezli prvi dan. V Chamonix smo se pripeljali okoli 1 zjutraj, si poiskali parkirišče in hitro zlezli v spalne vreče.
 Budilka nas je vrgla pokonci ob 6 zjutraj. Opravili smo jutranje obrede, se napakirali in hitro odšli proti gondoli z namenom da ujamemo prvo ob 10 čez 8. Preden pa smo kupili karte, je bila že polna. K sreči smo se zbasali na drugo ki je prišla 15 minut kasneje. Izstopimo na vmesni postaji Plan de l'Aiguille in prvič zagledamo naš cilj. Izgleda dobro zasnežen in tako v upanju na  dobre razmere štartamo proti vstopu. Na dostopu nas pričakajo dobre razmere in na vstopu v smer smo v slabih dveh urah. Ob pol 11 za Metkom štamfamo prve metre. Razmere niso ravno perfektne ampak dovolj dobre da napredujemo hitro. Upočasni nas nekaj skalnih skokov, ki jih preplezamo nenavezani. Eni bolj vajeni orodjarjenja hitreje, sam pa si za njih vzamem malo več  časa. V tem spodnjem delu se razmere spreminjajo od ledu, do škripavca, cukra in nazaj. Po nekaj urah smo pod skalnim delom smeri in prvim detajlom. Namestimo se v luknjo, v kateri je nekdo pred nami bivakiral. Tukaj se malo okrepčamo, odvržemo balast in navežemo. Prva se v težave zaženeva z Metkom. Niso prehude in veliko je možnosti za varovanje, tako da napredujeva  brez večjih problemov. Z istim tempom nama sledita Poli in Dalenjc. Kmalu pride še drugi detajl, ki ga preplezamo po levi in še en raztežaj nas loči do vrha skalnega stebra in za to smer značilnega snežnega grebena. Tu se razvežemo in si na čelade nataknemo čelke, saj nas ujame mrak. Opazimo tudi nabiranje oblakov po okoliških vrhovih. Nekaj časa plezamo še nenavezani, kmalu  pa se vse skupaj spet začne postavljati pokonci. Ko ugotovimo da imamo pod seboj trd led in vsi že precej zmatrana meča se ponovno navežemo. Tukaj naju z Metkom zaustavi še štrik, katerega sva malo preveč na hitro zvila in se sedaj noče razviti tako kot je treba. To nama vzame kar nekaj časa, ampak ravno dovolj da naju ujameta soborca. Tako spet družno plezamo eden  za drugim, od štanta do štanta. Že pred naletavanjem snega, smo se odločili, da se čimhitreje poberemo iz smeri in spimo nekje okoli zgornje postaje gondole. Ker premalo pozornosti namenimo vmesnim okrepčilom, se tu začne kazati tudi utrujenost. Vsi se tresemo, saj se je temperatura hitro spustila, z njo pa je padel tudi naš tempo. V snegu in temi nimamo več dobrega pogleda na našo smer, vemo samo da se moramo držati leve strani skal, dokler ne pridemo do  njihovega konca, kjer se smer še zadnjič postavi malo bolj pokonci. Ta konec pričakujemo kmalu, vendar ga ni od nikoder. Ko plezam naprej, na svoji desni ugledam novo vrv, ki visi od nekje zgoraj v zasneženi žleb. Mislim si, hvala bogu to je to in se zaženem vanj. Na vrhu naredim štant in pokličem Metka naj mi sledi. Med njegovim plezanjem pa se oblaki za kratek čas malo  razkadijo in pred sabo zagledam samo skalo in še veliko nje do vrha. Zdej smo pa tam, prehitro sem odvil gor. Zavpijem Metku naj štanta pod žlebom in splezam nazaj dol. Plezamo še dva raztežaja proti levi, ko smo končno pod izstopnim delom. Sledita še dva raztežaja in končno smo na vrhu smeri. Tam nas namesto kakšnega ostrega grebena čaka izravnava. Sledi bolj medlo vriskanje in komaj se spravimo da naredimo še sliko na vrhu. S korakom osivelega in  shiranega gamsa se odpravimo proti zgornji postaji gondole. Bivak nobenemu niti na misel več ne pride, vsi se zagledamo v luči postaje in smo z mislimi že v toplem wcju. Tam nas pričakata dva italjana, ki sta prejšnji dan plezala v Taculu in vsakemu natočita šalco najboljšega čaja na svetu. Malo se pogovorimo z njima se okrepčamo in z nasmeškom na obrazu zlezemo v tople spalke.
 Frendota smo plezali od pol 11 dopoldne do okoli 1 ure zjutraj. Zgornji del smeri (od snežnega grebena naprej) nam je vzel toliko časa kot spodnji del, čeprav ga je po višini slaba tretjina smeri. K temu so pripomogle slabe razmere (predvsem trd led), slabo vreme in izčrpanost. Smer nam je postregla z res lepo plezarijo v granitu, strmimi odstavki v snegu in super razgledom na Chamonix ter okoliške stene. Sam sem od smeri odnesel predvsem veliko novih  izkušenj in lekcijo katero je lepo ubesedil Dalenjc: »pij preden si žejen in jej preden si lačen«.
         
|
|
Prispeval SlaTki
|
|
Ponedeljek, 30 September 2013 20:56 |
|
Kje točno se začne ta zgodba ne vem niti sam. Ideja je zrasla na Polijevem zeljniku in kmalu po predstavitvi načrta zasvojila tudi ume ostale četverice. Po tehtnih debatah smo zakoličili dva datuma (tudi rezervnega) in uspelo nam je že v prvo. Tako smo se v četrtek proti večeru Poli, Metek, Dalenjc, Kruh in SlaTki podali na doooolgo pot v Courmayeur. Uspešno smo si jo krajšali z »Via Kuffner« glasbo, neumnimi izjavami v stilu »kaj si pa ti pametn?« in dremežem, izvzamši kapitana Dalenjca seveda.
 V poznih večernih, če želite lahko tudi zgodnjih jutranjih urah, smo se hitro zavlekli v tople spalke in prav udobno prespali na že preverjenem parkirišču v Courmayeurju. To noč smo vsi prav dobro spali in se zbudili v jasno jutro v dolini, medtem ko so se vrhovi odeli v oblake, ki pa so se na momente le razmaknili in s tem dražili naše čute in burkali domišljijo.
 Do gondole, ki nas je pripeljala iz La Paluda na kočo Torino nas je ločilo še nekaj minut vožnje, jutranji zajtrk in končno pakiranje. S precej sreče sem zadnji trenutek (preden bi vstopili v gondolo) ugotovil, da sem doma pozabil celoten zgornji sloj oblačil. Takrat v tem nisem videl sreče, toda ugotovitev je prišla pravočasno, tako da so mi soplezalci po najboljših močeh posodili odvečne kose oblačil ter me rešili pred zmrzovanjem, da ne rečem še čim neprijetnejšim. Takrat sem si rekel: "Če so včasih lahko, z opremo in oblačili ki jih danes lahko vidimo le še v muzejih in filmih…bom pa tud js mal potrpel." Na koncu sploh nisem nič zmrzoval. Hvala prjatli. :)
 Gondola se mi je zdela ekspresno hitra in po dobrih 10 min  vožnje smo že sopihali po famoznih 228 stopnicah, takšne strmine da so vgradili vmes »štoperje« v primeru izgube ravnotežja. Na vrhu smo meli dovolj časa za razglede, nato pa smo v dveh ledeniških navezah krenili proti bivaku Fourche na 3675 m.n.v. Dostop je minil dokaj hitro, za konec pa smo bili deležni še uživaškega plezanja po snežni flanki (150 višinskih metrov) naklonine med 60° in 70° , ki pa so jo prekinjali skalni odseki kompaktnega granita. Z zaključkom plezarije za ta dan pa smo že zagledali bivak na grebenu, kjer smo preživeli prijetno popoldne na soncu in toplo noč. Kljub odločitvi da gremo v stilu »light in fast«, brez spalk, nas čez noč prav nič ni zeblo.
  Čez noč so se grozeči oblaki nekam razkadili, tako da smo se zbudili v jasno noč. Iz bivaka smo se poslovili nekaj čez tretjo uro zjutraj in nadaljevali po našem grebenu v soju čelnih svetilk, zvezd in nepričakovano svetle lune. Plezali smo v dveh navezah.  V prvi sta se preganjala Metek in Kruh, zadaj pa smo jima v trojni navezi sledili ostali trije. Varovali smo se v pol ducata raztežajev in bili v dobrih osmih urah na vrhu smeri. Smer nam je postregla z dobrimi snežnimi razmerami, kompaktnim, na trenutke tudi tankim ledom, izpostavljenimi prečnicami, navdušujočimi razgledi, kompaktnim granitom in prvovrstnimi možnostmi za varovanje. Skratka smer nas je vse izjemno navdušila in zadovoljila naše plezalne apetite. 
 Rahlo utrujeni, še bolj pa v želji da ujamemo zadnjo gondolo v dolino (ta se požene po hribu ob zgodnjih 16:35) se odpovemo pristopu na bližnji Mont Maudit, oddaljen slabo uro hoje.
V ledeniških navezah se podamo na pot med ledeniškimi razpokami  vseh možnih oblik in velikosti. Ob doživljanju fizičnih naporov in ob učinkih višine, sem bil hude boje s svojim telesom, veliko bolje pa je niso odnesli niti ostali, saj smo vsi v neki meri čutili posledice prekratke aklimatizacije. Kljuvanje v glavi, slabost, kruljenje v želodcu in začetna faza dehidracije so nas upočasnili ravno toliko, da smo gondolo zgrešili za pičlih 20 minut. Zadovoljni z opravljenim delom in hvaležni, da smo ubežali prihajajoči fronti smo kar popadali v kočo.  Ob toplem čaju in prijetnem ambientu koče, te kar nismo že leli zamenjati z mrzlimi hodniki gondolske postaje, kakor smo načrtovali.
Pred nočnim zmrzovanjem nas je s svojim šarmom rešil Metek, ki se je s prijetno mlado receptorko dogovoril za zmerno ceno prenočišč. Kaj ji je ob tem obljubil, si lahko samo mislite. Ob sproščanju razbolelih udov v mehkih, za razliko od slovenskih koč zelo čistih posteljah smo pozabili na lakoto, ki so jo čutili naši želodci in zaspali v sen pravičnega. Vsi smo se strinjali, da je to najboljši del ture. 
Zjutraj nas je že zgodaj prebudilo kruljenje v želodcih in hitro smo svoja razbolela telesa odvlekli na prvo gondolo v dolino, koder smo si kar na parkirišču privoščili najbolj zaželen zajtrk kar jih pomnimo. Makaroni s tuno in omako so nam narisali nasmeške na obrazih, sam pa bi jih takrat pojedel tudi s kitajskimi palčkami enega za drugim.
Potešeni dogodivščin, polnih želodcev in prvovrstnih idej za prihodnje (avan)ture smo se odpeljali na dolgo pot proti rodni nam Sloveniji. 
Še se vrnemo smo sklenili!
|
|
Prispeval Dejan Šebenik
|
|
Petek, 26 Julij 2013 09:56 |
|
Sedlarči je pripravila sledečo reportažo o Dolomitih:
Od 6. do 13. oz. 14. julija smo bili Železničarji na plezalnem taboru v Campitellu blizu Canazeija. Prva postojanka na Jesenicah, nato pa nas je garmin Metek brez večjih preračunavanj in stranpoti vodil do cilja. Nastanili smo se v kampu Miravalle, ki je postregel z lepim ambientom in presenečenji na vsakem koraku – od betonske plate s travnato prevleko, kamor klini ne gredo radi, malih umivalnikov za ljudi s kratkimi nogami, do nenavadno visokih cen za uporabo parcel, ki nam jih je v italijanščini servirala teta v recepciji.. kemp vsekakor toplo priporočamo :) Vreme nam je dobro služilo, ker je Ciganka zgleda zaposlena z lovljenjem metuljev v Rusiji. Dozo ploh smo tako dobili šele v sredo, ko nam je oddih že prišel prav. Takrat je največ zanimanja poželo vprašanje, kaj narediti s čivavo, če po dopustnikovanju v kempu nadaljuješ pot z motorjem: a) kamen okoli vratu in v vodo, b) v nahrbtnik, c) z ježki pritrdiš na balanco, d)na štrik in teče za tabo). Polovička? Glas ljudstva? Eh, brezvezni Čeh jo je dal kar za jakno.
Ostali dnevi so bili bolj aktivni in sploh super za plezat. Plezali smo večinoma v Ciavazes (Rossi-Tomassija (IV); malega Micheluzzija (IV+), Rampenfuhre (IV)), v Selli (zajedo Trenker (V) in Pillastrinija (IV) v prvem stolpu, Kostnerja (IV-), Rechter Riss (IV-) v drugem stolpu) in na prelazu Pordoi dve smeri na Sass Pordoi (Maria-Fuhre (IV+) in Gross-Fuhre (V-)). Vsak dan je nastala tudi kakšna variacije katere izmed smeri, ki je vključevala detalje ocenjene s V, VI ali več. Viki je po eni izmed takih izkušenj rekel: »Ja, sej če ne veš, pa preplezaš. Si rečeš, to štirko bom pa že zlezu.«Tečajniki smo neizmerno hvaležni vsem starejšimi in izkušenim, ki so nas jemali s seboj in kakšenkrat tudi urili svojo potrpežljivost in malo dalj časa občudovali lepe razglede. Ne samo na okoliške vrhove in druge naveze, nekateri so bojda tu ali tam videli tudi kakšnega svizca:) Na svoj račun pa so prišli tudi kolesarji, ki bodo znotraj odseka kmalu lahko imeli svojo sekcijo :)
Družba v kempu je bila prijetna. Popoldnevi so bili večinoma namenjenu pregledovanju, kje je kdo zgrešil smer, in planiranju smeri naslednjega dneva. Ob večerih pa smo navadno malo posedeli v soju sveče proti komarjem, malo pomodrovali ali tudi ne in spili kakšno pivo ali kokto. Kulinaričnih presežkov menda ni bilo; v povprečju je bila 4 od 7ih dni na sporedu pašta, najbolj je razveselil mesni dan pa kakšne doma spečene dobrote iz Hoferja.
V glavnem men je blo ful fajn, tko da kdaj gremo spet?
   
  
   
   
|
|
Prispeval Obreza Kaja
|
|
Sreda, 08 Maj 2013 11:08 |
|
No takle mamo … v torek 30. 4. smo se po dolgem tuhtanju (treniranju sivih celic) odločili, da se odpravimo v Dabarske Kukove. Pravzaprav se je vreme odločilo namesto nas. Šli smo Dalenjc, Ciganka, Redarka, Busanc, jaz in ziljon Redarkinih cookijev, ki so zasedli precej prostora v avtu. Iz Ljubljane smo štartali sicer dovolj zgodaj, da bi prispeli še isti dan, a smo bili prisiljeni obrniti smer vožnje in tako podaljšali naše potovanje. Malo naprej od Muljave smo ugotovili, da Hrvaška še ni v EU, en potni list pa je ostal doma. V Ljubljani. (Tega ni potrebno povedati v prvi osebi ednine ne?) No če prevrtimo film poti naprej … tam nekje med Gospičem in Karlobagom smo zavili proti Ledeniku in zatem proti Dabarju. Iz izkušenj povem, da je od tega križišča do planinske koče točno 10 km. Nič več in nič manj. Če se bo slučajno še kdo spravljal v te kraje in če ne bo 10 km na števcu, se verjetno nahaja na napačnem mestu. Skratka 2:30 zjutraj smo prispeli in se veselo zapodili sladkim sanjam naproti.
Naslednje jutro, torej v sredo smo pričeli s plezarijo. V Dabarskih Kukovih je plezanje dovoljeno le na treh Kukih. Na Aginem Kuku (Visibaba), Rujičinem Kuku (nima nadimka) pa še na enem, ki v našem primeru ni bil aktualen. Če plezate kje drugje lahko verjetno kakega ptiča prestrašite, kdo drug pa bo prestrašil vas. Skala je super, pleza se predvsem na trenje. Smeri so navrtane.
Vodo se da dobiti na planinski koči (kjer lahko hitro še kakega usput zližeš – tudi iz izkušenj povedano) ali pa v vodnjaku pri skrivni hiški, ki pa je tak nobeden ne bo več našel.
Naš bazni tabor smo proti večeru prestavili na jaso direkno ob gozd, kjer so bile še cca. 3 skupinice plezanja željnih Slovencev. Na naše presenečenje smo (celo in ne moreš verjeti) srečali zakonca Žitnik, ki se ju sreča sicer povsod, in veljata po mojem razumevanju že skoraj za naključno konstanto.
V četrtek zjutraj nas je presenetil dež, a ni bilo hujšega, zato so se Redarka, Cigu, Busanc in Dalenjc odpravili plezat, meni pa se je zdelo obnavljanje znanja napenjalnih vozlov bolj zanimivo.
Ko se je že zdelo, da ne bo več turistov v tej dolinici, na tej jasi, sta naše število povečala še kdo drug kot Gres in Septoleta, ki sta naš bazni tabor odkrila po precej preprosti ureditvi, medtem ko so sosedje bili kar modernizirani. (avto in kup posode - pri nas, da ne bo pomote) Na poti sta ožela neke slabo založene trgovine. Letina krompirja je sicer segala v daljno preteklost, a ob večernem ognju je šlo vse v promet, tako da je bilo zadoščeno našim kulinaričnim željam. 
Poleg plezanja, smo opravili kar nekaj prostovoljnih del in eno izmed teh je čiščenje Velebitske šume. Temu bi lahko rekli clear cut suhih dreves. No vrnili smo se v soboto zvečer – brez obračanja smeri vožnje, še pred tem pa smo v zahvalo za pritovorjeno večerjo Gresu in Septoleti podarili nov drevešček za v avto. (celega jelena) Za natančnejše informacije o smereh se pozanimajte pri udeležencih.
Imeli smo se lepo :D
|
|
|
Reportaže
