Ja, Malta res ponuja veliko in tam doživiš marsikaj zanimivega. Gospodarico ob večernem prihodu v kočo pozdraviš z ˝Gute Nacht˝ in ugotoviš, da tvoje znanje nemščine le ni tako izvrstno, kot si misliš. Za večerjo poješ pol kile pašte, pa čeprav trdiš, da sploh nisi lačen. V večernem abzajlu sredi februarja poješ ˝We wish you a merry christmas˝. Pod vsemi slapovi zagnano iščeš ˝odvržene stvari˝ in v vsakem bleščečem ovitku Frutabele vidiš ledni vijak, na koncu pa je tvoj izkupiček le kratek prusik in spominska kartica, ki pa tako ali tako pripada Metku (ali pa si le tako naiven?;)). Plezaš z derezami, ki imajo sprednji zob obrnjen ravno v kontra smer (hm, mogoče so pa te specializirane za plezanje v razkoraku?:D). Za lahko noč poslušaš zgodbo o polžu, ki neustavljivo pleza na Triglav po Dolgi nemški, pa mu nikakor ne rata priti do vrha. Zeleno in modro barvo kart pri Enki sploh ne znaš več razločiti, igralci pa hitro razvijejo taktiko, kako nasprotniku v hipu povečati število kart v njegovih rokah. In pri plačilu prenočišč zaslužiš še za polovico pic ob prihodu domov… Tako je, ko gre alpinistka v led:D.

No, če pa smo malo bolj resni, se nas je peterica v Maltatal odpravila že v četrtek 19.2., 13 ostalih željnih lednega plezanja pa se nam je pridružilo v soboto zjutraj. Plezali smo večino narejenih slapov: Wintasun, Gamseck, Strannerbach, Aluhol, Kathedrale, Falleralmfall, Supermax in Superfeucht. V njih najdeš vse od trdega ledu do putrčka, nekateri pa poskrbijo tudi za hladen tuš. Več pa naj govorijo kar slike.

Najprej moram posebno zahvalo nameniti Petri – Ciganki, ki se sedaj, že drugič zapored, lahko pohvali z organizacijo skalnega plezanja za 1. november, v okviru Alpinistke. Seveda je razumljivo in pričakovano, da se kot organizator in udeleženec hkrati teh stvari ni dobro udeleževati :P. Na začetku so bili v igri Bele vode, Omiš in Dabarski kukovi. Nato pa je Cigankica zašlogala sneg v Belih vodah, mraz v Dabarskih in sedem urno vožnjo v Omiš. Zato, hočeš, nočeš, ni bilo druge, treba je bilo v Paklenico. Še dobro, da se ji je, ko smo bili za prvega maja tam, ta kraj izbrisal iz spomina (verjetno zaradi preglobokega gledanja v kozarce) in ga zdaj ni mogla zašlogati, kajti imeli smo samo sonce, razmere, ki jih v Paklenici že dolgo nismo pomnili. Meta se je ponudila za prevoznika in z Niko sva se ji pridružili. Na začetku je bila naš partner tudi Eva Hren, ki pa jo je tik pred odhodom odneslo v bolj medicinske vode. Eva se ti opravičujem, ampak verjetno te tudi ne bi mogle nikamor dati – ko sta Nika in Meta prispeli do mojega bloka, je bil zadnji sedež in prtljažnik že do vrha naložen:D. Tako se je začelo to žensko potovanje, v ženskem duhu, zapolnjeno z razpravami, ko so: »A je že bil odcep za Paklenico?«… »Ja, že!«, »Mi bi šle danes samo malo frikat, ker smo že pozne, a bi se dalo kako skombinirat , da danes ne bi kupile kart?«… »Bom uredil!«, »Zakaj šotor stoji napol v zraku?«… »Ma, sej ne bo dežja!«… Paklenico so okupirali slovenski ferjani in mi smo s ponosom predstavljale AoŽ. Meta je v vsakem pogovoru stila – iz kod pa ste in kako je pa danes lepo vreme, še pripomnila, da smo iz AoŽ in da zdaj besno napadamo tukajšnje smeri. Tako, da se mi je začelo zdeti, da se je začel širiti tak glas o nas in se nas že vsi malo bojijo. Pa vendar smo vsakomur, ki je to želel, velikodušno odstopile vstop v smer pred nami, da smo potem lahko v miru izvajale prevezovanje skoraj na vsakem štantu. Kajti vsaka je morala v smeri pustiti svoj pečat in jo del splezati v vodstvu. Splezale smo smeri: Nosorog (150m, 4c), Piksi in Diksi (100m, 5a), Danaja (100m, 5b) in Barba Antin (180m, 5a). Nekaterim cugom bi pripisale kakšno oceno več, sploh pa v zadnji smeri. Je bil pa lep letošnji prvi november. Prvič zaradi rdeče svetlobe, ki objame pakleniški kanjon, medtem ko se v daljavi sonce začenja stapljati z morjem. In ti si na koncu sestopa ali na svojem zadnjem abzajlu in ravnokar si preplezal lepo smer in si samo srečen, da si tukaj in si del vsega tega… In drugič zato, ker je plezanje v ženski navezi res nekaj posebnega. Fantje, pa da ne boste mislili, da je z vami kaj manj lepo, samo je pa kar precej drugače.

…ko pojma dostop in sestop izgubita svoj pomen, saj se tura prične na vhodnih vratih.

Nekaj let je že od tega ko se je v meni rodila želja, da se zapeljem s kolesom v Logarsko dolino. To nedeljo pa so se planeti le postavili v ugodno lego, plezalna druščina je dolgo v jutro uživala ob opojnih substancah v Kamniški Bistrici, Eva pa malo manj ob knjigah. Pogoji za izvedbo dejanja so bili tako idealni.    

Ker nadvse rad plezam, so bile ambicije zraven tudi plezalsko naravnane, tokrat pa je bilo do stene res daleč.

Vznemirjenje ob bližajoči se pustolovščini me je ponoči prikrajšalo za nekaj ur spanca, tako da sem naspan od doma krenil šele ob svitu. Prijetna temperatura in prebujajoč dan sta mi lepšala trenutke na kolesu. V dokaj solidnem tempu sem še pred poldnevom dosegel cilj in zmagoslavno dvignil roke v zrak. Prikolesaril sem v Logarsko, uspelo mi je vse ostalo je bilo v trenutku nepomembno.

Rahla utrujenost je pojenjala ko sem se dvigal proti Klemenči jami in sončni žarki so mi vlivali novih moči. Dostop pod steno Ut je minil res hitro, kljub vmesnemu posedanju za polnjenje energijskih rezervoarjev, tako telesnih kot duševnih.

Čez čas dosežem steno. Začutim da me sprejema, zatem me pozdravi še jata ptic, ki ustvarijo presunljiv akustični efekt ob nenadnem spustu čez rob stene. Začnem…plezam. Misli so čiste, skoncentrirane na naslednji oprimek in stop, oči iščejo prehode. Čvrste plošče, kakšen rumeno obarvan macesen, polička, izpostavljena zajeda in zopet plošče… in potem rob stene. Zadovoljen sem, občutim neizmerno svobodo, srečo. Je lahko še lepše? Sestopam mimo pastirskega zavetišča in pozdravim družino pohodnikov, odhitim naprej po lovski poti kjer me božajo rumeni macesni. Travnik kjer sva nazadnje z Evo presenetila trop Gamsov pri paši tokrat sameva. Ujamem markirano pot in naprej proti kolesu. Vmes pa novo srečanje, tokrat s prijatelji od doma. Kar ne moremo verjeti lastnih očem. Sestopajo s Krofičke, veseli so. Skupaj stopimo do koče, kjer mi Robi podari še sendvič, rekoč: »Js ga ne bom, ti ga boš še pa rabu« Z lahkoto ga zmažem. Njihovo povabilo, da naložijo kolo v prostoren avto je kar mikavno, a me ne premami. Odločen sem, to bom izpeljal do konca. Ob sestopu v dolino izmenjamo še nekaj besed in se radostni poslovimo.

Zajaham rumeno-črnega vranca in že drvim, do Luč sem kot bi mignil, naprej gre počasneje, utrujenost mi počasi obliva ude in megli oči. Pomagam si z napitki in ploščicami, ki jih v Mozirju zmanjka. Kmalu zatem me ulovi še noč. Ne ustavljam se več. Zadnji kilometri so najtežji, hkrati pa tudi najlažji, ker veš da ti bo uspelo. Poslednji klanec nekaj sto metrov pred domom in jaaa!… zgodba je končana.

Zame je velika osebna zmaga in dokaz kaj človek zmore, nenazadnje so se v preteklosti v gore redno vozili s kolesom. Druge izbire niti niso imeli. Kaj pa danes? Kdo še to počne?

Pa še nekaj tehničnih suhoparnosti:

V obe smeri sem prekolesaril dobrih 170km (zraven pridelal za malo sončno elektrarno energije;), saj je kolo daleč od primernosti za cestno vožnjo). Pri tem sem se povzpel okoli petsto višincev. Na dostopu sem tem dodal še dobrih osemsto in v smeri še dvesto.

Preplezal sem morebitno novo varianto smeri Salamander. Poteka v precej direktni liniji med smerema Nos in Salamander. Od Salamandra se pod detajlom odcepi v levo. V kolikor v tem delu še nihče ni plezal (malo verjetno), naj se varianta imenuje Kolesarska IV+/III-IV, 200m.

Priprave so bile resne, cilj pa plezanje na območju Korošice v zadnjem avgustovskem vikendu. Zdaj na deževen septembrski dan je jasno, da je bil tabor uspešen v več kategorijah in upamo, da se razvije v tradicionalnega. Osvojile smo smeri: Geršak-Grčar v Vežici (V+, 390 m), »nedoločeno smer« v Velikem vrhu (IV/III, 150 m), smer P A (III+/II-III, 100 m) v Vršičih in Ojstrico po južnem grebenu (I-II, 310 m). Zgodba pa tako…

V petek smo v treh ločenih skupinah zaštartale iz Prestolnice proti Korošici, kjer nas je že čakala Neli-Prvopristopnica. Z Evo H. sva se na pot podali že zgodaj popoldan, ob enih (realno ob pol2), Borja, Neža in Nika nekaj čez 2 in popoldanska ekipa, ki ima resne službe in fakse – Petra, Hana, Eva in Katja ob 17h. Z Evo sva imeli manjši postanek še na opravkih in kosilu v Kamniku ter tako vodstvo prepustili skupini 2. Kasneje sva ubrali neizbrano pot proti Korošici, kjer naju je sprva pričakal Lesi, po 20 minutah makadamske vožnje in, ko sva z Ibico nasedli v blatu na klancu, je postalo kristalno jasno, da se bo najin dostop še nekoliko zavlekel. Po klicu v Bazo sva bili na pravi poti in pristop se je začel. Prijetna pot do Korošice na kateri srečava Miha-Bežečega in ČAOvce-Drveče na njihov tabor. Na ciljni ravnini do koče naju je ujela skupina 3 ter Borja, ki je prišla nazaj iz Baze pomagat s tovorom. Pokramljamo z oskrbnico v koči, ki nas okrepča in se nasploh izkaže z gostoljubjem. Hvala lepa in tooo oskrbnica iz Oplotnice!

Dostop do Petkovih njiv je potekal v temi in blatu, potem končno BAZA, taborni ogenj in študiranje skic odobrenih smeri s strani Sveta alpinistov. Jee vse smo na kupu in koliko zvezd se vidi! Vreme bo, jutri napadamo.

Prvi sta Bazo zapustili Petra in Nika, ki sta krenili v Vežo v GG. Eva B. in Neli sta svoji skupinici odpeljali v Veliki vrh, midve s Hano pa po malo več lepotnega spanca v Vršiče. Čeprav sva zadnji odšli, sva prvi prispeli na pivo v kočo (Kaj pa to a!), sledili sta Evina in Nelina ekipa, Petra in Nika pa sta šli kar direktno v Bazo. Vtisi o smereh so sledeči:

*Petra in Nika sta bili dovolj zgodnji, da sta bili prvi v GG in ob 16 h na vrhu. Smer je minila mirno in strinjali sta se, da je lepa ter ok varovana. Nika se je nekaj malega na štantih podružila z zasledovalcem iz ČAO.

*Napadalke Velikega vrha so se vrnile z modrimi prsti. Plezale so mešano smer, saj se bojda smeri tam križajo, one so pa sekale kar naravnost. Skala je lepa, ampak plezarija (pre)kratka. In kaj je s tem cugom po ruševju? Pa kar dolg dostop. Na vrhu so se zakopale v borovnice in tako pridobile modre prste.

*S Hano sva splezali smer P A ali pa mogoče njeno varianto ali pa mogoče kakšno sosednjo smer v Vršičih. Usmerjala in bodrila naju je mariborska naveza (jee mariborska naveza), ki je napadala isto smer. Hana se je izkazala kot vodja naveze, bili sva kleni, zabijali sva kline, jaz sem malo potraumirala v zadnjem cugu na šodru, Hana je zato malo potraumirala na štantu, ampak potem sva se veselili na vrhu.

Pozno popoldan smo nabrale še drva in se poslovile od Borje, Katje in Eve B., ki so odšle domov. Zvečer smo imele na programu druženje ob tabornem ognju, opravljanje ferajnovskih fantov, pečenje hrenovk in sira ter pivo, katerega večino je prinesla Eva H. za ceno vindstoperja in armafleksa. Too pivo. Zvezd se vidi nekaj manj, lahko noč.

Proti jutru nas je presenetil rahel dež, Vršiči so se nekaj časa videli in potem nekaj časa ne, uf in kar mrzlo je. Še dobro, da smo v šotoru nabasane in požličkane za boljši prenos toplote. Po kavi in posvetovanju o vremenu z bazo »Ground 0« (Špela v Kamniku) je padla odločitev, da spremenimo plan napada na Vršiče na napad na Ojstrico po južnem grebenu. Pospravimo tabor in krenemo do koče, kjer pustimo večino opreme.

Vreme se je malo menjalo, pokazal se je sonček, pa spet ne, temperature idealne za pomikanje po gorah. Tako nas je vseh sedem v čistem himalajskem stilu osvojilo Ojstrico po J grebenu. Jee. Večinoma smo plezale nenavezane (jaz bi rekla, da smo solirale, ampak ok), v ključnem delu (O, fuj, krušljiva skala!) pa izvlekle štrika in določile Petro, da gre v boj. Pomiritvena voda, pomiritvena frutabela, složnost in že smo bile spet na bolj prehodnem terenu. Neli-Zeliščeljubna nas je po poti opozarjala na zdravilne rastline, neznane tudi čeknila v priročni knjižici. Pa je res grenak ta pelin in še po Ahilu je dobil ime, oooo. Na vrhu Ojstrice razgleda pač ni bilo, ampak vseeno je sledila zaslužena malica. Neža, še dobro, da si vzela toooliko hrane s sabo.

Sestopu do koče po markirani poti je sledilo ponovno pakiranje nahrbtnikov – Petrin recept: na dno srednje težka stvar (npr spalka, štrik), na sredino najtežja stvar (oprema) in na vrh najlažja (oblačila, smeti ipd.). Aj pa ta težak ruzak, ampak to je trening. Trening ZA KAJ?! se vprašam, ampak me Neža hitro poduči, da vrhunski športniki nikoli ne vprašajo zakaj trenirajo. Tako bodi. Pa gremo naprej na klanec potem pa via dolina. Naj pridodam še to, da bom naslednjič boljše spakirala šotor in razumem svojo zmoto.

Skoraj na parkirišču srečamo še skupino, ki je načarala, da je bilo tudi v nedeljo vreme lepo in je sestop potekal v suhem. Tooo skupina. In juhu vržemo nahrbtnike v avto ter oddrvimo v Kamnik na golaž k mami Olgi. Eva H. nam vmes še pokaže hišo v Mekinjah, kjer bo nekoč živela. Seveda hišo obrašča vinska trta, s čimer Eva potrdi svoje korenine vinorodnega okoliša. Po kosilu je vse še lepše in skupen objem ter sklep: ŽaoŽ še na mnoga leta! Tako. Lepo.

Ker je znano, da se je potrebno s svojimi traumami soočiti in s strahovi spopasti, je bil čas da me Meta pelje po sledovih veliko obrekane, nikoli pozabljene, težko ponovljive epske sage.Kakor grem jaz skozi kamine, naj gre tudi Meta skozi Vzhodno v Mali Rinki je bila deviza. Pa, da ne bo pomote, jaz grem rad skozi kamine, kjer moja raznožka razvije polno uporabno vrednost.

Da povem zgodbo preden bo konc dneva: Začne se v četrtek, ko Meto gostoljubno sprejmem v svoj dom v Logarski. Ker sva prerasla obdobje neveščega tečajnika, sva skrbno izpustila sijajno vremensko ponudbo prvega dne, še sijajnejško drugega in se podala v boj šele na sobotni dan. Upoštevala sva le najbolj optimistične napovedi. Pripravljalna tudi zelo sončna dneva pa izkoristila za nabiranje poguma in ostalih življenskih sokov. Malo sva se tudi mastila.

Izbrana je bila rana ura v znamenju nevarnosti padajočega kamenja morebitnih navez pred nama, saj je izkušena Meta le-to določila kot najino primarno skrb. Tako polna motivacije je za naju bil mačji kašel vstati ob 5 in se zavihteti na Okrešelj. Od tam naprej pa se zob lenobe začne počasi a vztrajno zajedati v samo jedro najine strumnosti. Tako pride kot mora in naju tik pod steno dohiti starejši par. Prijazni gospod Brane si že od daleč ogleduje Meto, vendar mu olika ne dopusti da bi karkoli pripomnil. Vljudno naju obideta in se v priliki pošalita, da ko bova midva na vstopu, bota onadva že čez polovico smeri. Tako torej pod smerjo jaz ponovno prijetno pokramljam z njima in mi zagotovita, da je smer spucana. Brez skrbi. K temu več v nadaljevanju. Meta se pa drži bolj ob strani na zadnjih metrih dosopta. Nato nama zares uideta daleč iz pogleda.

Meta staktizira in dobi prvi cug, ki se ji davno tega v prvem poizkusu niti ni zdel tako dramatičen, kot se je sedaj raztezal pred njo. V drugem mojem raztežaju pride prej omenjena očiščenost smeri do izraza. Sredi izredno položne njive leži za slab kubični meter velika komadina, ki se zatrese že samo ob mojem pogledu. Jaz jo pustim se tresti, vendar v ihti napredovanja Meti nič ne omenim. To je blo kar slabo se je izkazal. Naslednjič ko zagledam Meto ( medtem ko jo že zihram od vzgori ) se ona divje objema z mojo prej prestrašeno komadino in se ji uspe je dokončno otepsti. Na srečo ni bilo nobenega daleč naokoli in tako sva jo lah z mirnejšo vestjo opazovala kako se je skotalila skorja do Okrešlja nazaj in ob tem povzročala hrup starega MIGa 21 ob predoru zvočnega zidu. Meta nato sklene da je Mala Rinka uročena in če ji ponovno uide v živem stanju je ona zadnja stvar, ki bi jo hotla še kdaj pogledat tekom tustranstva.Nadalje popeljem Meto skozi čudovite kamine in previske ( vse okol III ) za katere Meta trdi, da sploh niso v smeri, kaj šele na seznamu njenih naj-stvari. Ampak, ker me je v preteklosti večkrat izučilo ( pustimo zgodbo o oslu in ledu ), da je moj čut za orientacijo zame edini pravi, je Meta govorila svoje, jaz pa plezal svoje. In to je že rešitve uganke, zakaj Ščuka meni, da rabimo ferajnovske puhovke, ker ga naši člani tako radi bivaknejo. Na vrsti je Metin raztežaj, ki se konča, kot Meta pokaže:" Tukaj v tej lukni sva takrat čepele." Kot že takrat je Meto ponovno vlekla neka nejasna sila v navidezno prečko čez previsn prestop v zrcalno gladko, da ne rečem navpično, plato. Js pa uspodi kot varujoči čist ob živce v svoji nemoči kričeč, kam rine če je pa kristlano jasno, da se porineš naravnost skozi prelestni kamin, ki se ti razpira in ponuja bolj, kakor bi bila katerakol pariška dama sploh sposobna. Na srečo in usmiljenje stvarstva, se je Meta ugnezdila v svojo domačo luknjo in mi prepustila prelestni kamin, ki se je prelevil v zahrbtno spolzkega v edinih 5 minutah dežja, katerega mi je Meta iz hvaležnosti poslala iz svoje zaskvotane luknje z vgrajenim nadstreškom. Tako da 5 minut slave za Meto in 5 minut kazni zame. Na koncu očitna trikotna zagozda, karkoli to že pomeni, in izstop. Seveda ni šlo brez tradicionalnih težav z oskubljenim dvojčkom, ki nama je pokvaril časovnico. Naj bo on edini krivec in naj še enkrat uradno izjavim, da nočem več s tem cvilingom plezat.

Doli na Okrešlju ob pivu se ponovno podružima z gospodoom Branetom in njegovo soplezalko mislim da Petro.Spet si ogleduje Meto in skrbeče vpraša, če se ga spominja; da ona je mala Metka, on je pa tisti, ki jo je lani hrabro reševal iz Male Rinke. Meta prikima, da ne bi bilo načina, da se ga ne bi spominjala, vendar ga ni hotela spravljati v zadrego. Vendar je pri temu globoko v sebi čutila, da je ona tista, katero je ponovno snidenje vznemirilo, ne pa gospod Brane. Nato smo se posmejali naključnemu ponavljanju usode. Ponovno se srečata v Mali Rinki ponovno v Vzhodni, in glih ko gospod Brane pojasnjuje gospej Petri, tako kot bo Meta meni:" V toti luknji sta čepeli," se zvali komadina in gospodu Branetu se zatresejo misli:" Pa ne da jo bo treba spet reševat!" Ampak, ker kmalu nato zasliši krike olajšanja, jasno razločljivih od krikov groze, pomirjeno sklene, da kolo časa ni uspelo nanizati pravega zaporedja dogodkov stkanih izpred enega leta, in da nama prepusti možnost samostojnega razvoja v novo gardo alpinostov.

Od vse nostalgije se Meti zvrti in me zbrca po hitrem postopku dol do slapa, ne da bi pri tem pozabila iz kotička očesa vržt mali Rinki prezirljiv pogled in ji zabrusiti:" Ti, in jaz, Sva opravili!"

No pa je končno prišel julij in s tem čas za Železničarsko odpravo v Dolomite, natančneje v Cortino. Nekateri smo na poti skočili še na Vršič, nekateri so lahko po krajši noči malo dalj poležali, nekateri pa so pakirali že v zgodnjih jutranjih urah. No torej, vsi smo se uspešno nabasani pripeljali v kamp, kjer nas je zaradi veliko prtljage kar izstrelilo iz avta. Sledilo je postavljanje ciganskega tabora na skopo odmerjenem prostoru.

Vremenska napoved ni bila najbolj optimistična, mi pa smo se že v nedeljo vseeno zapodili v stene (ki so po sili razmer postali slapovi). Lepo stuširani smo prispeli v kamp, kjer smo vsak večer kovali načrte.

Ponedeljek je bil edini dan, ki ni bil namenjen plezanju, temveč poležavanju, kartanju, pivu, hrani, sprehodom…  Vsi ostali dnevi so bili res lepi in sončni. Tečajniki smo se veliko naučili. Ob večerih smo divje pregledovali skice in kovali načrte ter sestavljali naveze. Do konca tedna se je vsak preizkusil tudi v plezanju v vodstvu, juhu! Plezali smo v Lagazoui, Cinque torri, zaradi 'vojne' pri Stroblu tudi nekatere bolj oddaljene smeri (več podrobnosti lahko postrežem s številkami smeri). Razgledi so bili res dih jemajoči, nekajkrat sem pomislila, da bi lahko tudi samo hodila naokoli in se razgledovala… Tako, zdaj se malo razvajeni vračamo v slovenske hribe, upam, da ne bomo v dolino poslali pol stene (npr. navidezno kompaktne 'dolomitske' luske).

Aja, pozabila sem še sila napet nogometni finale, slekanje brez finala, preganjanje dolomitskih svizcev po pobočjih…

In prehitro je prišel vikend, s tem pa tudi odhod. Kaj naj rečem drugega kot Dolomiti so zakon! In pa slovenski hribi, prihajamo!