Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž 25.12.2005 do 1.1.2006 NA HVARU POZIMI SNEŽI
25.12.2005 do 1.1.2006 NA HVARU POZIMI SNEŽI natisni E-pošta
Prispeval Aleš Klabus   
Nedelja, 01 Januar 2006 00:00

NA HVARU POZIMI SNEŽI

Novoletna ekspedicija AO Železničar na Hvar -
Udeležencev 14:
1. Reči kombi: The Požgaj family + Gita + Robi;
2. Modri kombi: The Klabči family;
3. Rdeči Kangoo: The Tišler&wife + naj dolejnski par leta = Luka + Barbara;
4. Pridružena šele 29.12.2005 - Zelena in precej zarjavela Škoda: Janko + Irena;

POTOVANJE
rhvar03Ekspedicija se je v nedeljo, po burnih božičnih požrtijah, rahlo rigajoč, v dolgi koloni dveh kombijev, odpeljala čez plundrasto Dolenjsko ter prekoračila mejo in Kolpo pri Vinici. Nadaljevali smo po izstradani avtostradi skozi divjezahodno Liko ter se skozi napol priprte tunele prebili v večerni, božični, izumrli Split, polepljen s posterji Gotovine. Čakajoč na trajekt smo si ogledovali Dioklecijanove ruševine ter se komaj ubranili nune v belem, ki nas je hotno vabila v mašni objem katedrale s fušajočim župnikom. Zbežali smo na kalamare in trlje v eno redkih delujočih konob, spotoma pa naleteli še na tretjo skupino ekspedicije (ki se je klatila med Paklenico in Splitom že dva dni).
Končno smo se vtrajektili, bili skoraj edini potniki ter v zavetju nekadilskega salona otvorili serijo kartanja Enke, ki je bila v naslednjih dneh takorekoč ena glavnih aktivnosti (če ne štejemo spanja in krmljenja). Po slabih dveh urah burnega kartanja smo skoraj ob 22:00 pristali na Hvaru ter se v mračni temoti noči, v rahlem dežku, po vijugavi cesti in skozi gardalandovski tunel, pripeljali v vas Sveta Nedelja, kjer smo planirali bazni tabor.
Po krajšem iskanju pravega Slovaka smo v izumrlem naselju apartmajskih hiš našli pomožnega Slovaka, ki nas je odpeljal do nam namenjenih apartmajev. Po razporejanju in razpokavanju smo nekateri legli v prašne postelje v pretežno hladnih sobah ter zaspali, drugi pa so prej snedli še sarmice, ki jih je ponudil prijazni, a kot se je kasneje izkazalo le pretežno nemarni in pohlepni gazda. Noč je bila temna in za nekatere tudi zelo hladna.

BAZNI TABOR
rhvar02Kljub dokaj visoki ceni za zimsko sezono (8 evrov na osebo) so se apartmaji izkazali za bedno opremljene, slabo ogrevane in tesnobne, vsekakor pa stalni vir zabave in nerganja. Pri Tišlerjevih je puščala skretna školjka (tako da so brodili v lastni scalini), vrata kuhinjskih omaric so grozila mimoidočim, štekar je bil nevarno blizu pomivalnemu kortu, ogrevanje pa je nudila le nenehno in globoko brneča klima. Pri Klabčijevih je grel sicer dokaj soliden električni radiator, zato pa je bil apartma svinjski in astmo vzpodbujevalni, na jogijih fleki izcedkov prelepljeni z obiljem prahu, na tleh speštani grozdi podobni ščurkom ali obratno itd.. Pri Zvonetih je ogrevala (?) grgrajoča klima, plina za štedilnik ni bilo (čez dva dni so prinesli prazno bombo), najudobnejši leseni stol se je razrušil že prve dni, v >zimski< sobi Gite in Robija pa je bila začetna temperatura 10°, kasneje pa vse manj. Dolenjca se nista upala v tuš kabino zaradi preperelega iztoka, v kasnejših dneh pa se je Luka zastrupil z neznano klico, jo izdatno opijanjal ter zapadel v cikel peristaltičnih izbruhov driske, ki je trajala dokler ga zadnji dan niso odložili pri mami v domači vasi.
Najzanimivejši je bil apartma namenjen Janku in Ireni, saj ni imel šip na terasnih vratih ampak le mrežo za komarje. Problem sta rešila z zaprtimi režami polken ter deko, grela pa ju je infrapečka ter ljubav. Kakega uporabnejšega prostora za druženje pač ni bilo, zato smo se besno basali v tankih kuhinjah ter se po komolčarskih skupnih večerjah brž razkropili po apartmajih ter v manjših skupinicah prakticirali Enko ali druge socialne igrice. Klabči je otrokom in redkim oboževalkam občasno odbrenkal himno Hvara z naslovom >Stupido L'amor<. Mučile so nas tudi mačke - prvi dan je bila pred vrati ena, drugi dan tri, četrti dan pa že sedem, od katerih je bila ena >nevarno< bolna (morda je bila vir neznane Lukatove klice ?). Zvečer je bilo zunaj precej nevarno, saj so domorodni mladci z razpadajočimi avti (s preslabo kompresijo in brez registracij) pogosto prdeli po drsečih klancih med hišami. Nismo jim pretirano zamerili.

VREME
rhvar01V naslednjih dneh so se odvijale številne dnevne aktivnosti, ki pa bi bile v prijaznejšem vremenu lahko plezalno precej obilnejše. Večino časa je namreč pihal južni veter, ki je oblačil nebo, sonce pa se je pokazalo le nekajkrat za po eno uro. Bilo je sicer dokaj toplo (več kot 10°), vendar precej vlažno ali celo deževno (medtem je v Sloveniji skoraj neprestano snežilo). Proti koncu odprave se je za dva dni veter obrnil v nekakšen zahodnik, ki pa je bil močnejši in občutno hladnejši. Takrat je sonce sijalo skoraj cel (en) dan, vmes pa sta nas posuli dve kratki snežni plohi (snežni stiropor ?), zelo bizaren pojav v teh krajih. Na Hvaru torej tudi sneži. Ekstremno adrenalinsko doživetje pa so bili ogromni valovi 30.12. zvečer. Do 4 metrski orjaki so hrumeče zalivali obalo do neslutenih daljav ter špricali iz teme obilno, nepredvidljivo in daleč preko Robija, Lukata in Barbare, katerih mokre cunje smo v naslednjih dneh skoraj uporabljali za soljenje makaronov.

GLAVNE AKTIVNOSTI (to je nekoliko resnejše poglavje !)
rhvar04Kot se za AO spodobi, naj bi to bilo predvsem plezanje in hribolazenje, kar pa smo uresničili le delno. Najbolj zagrizeni so plezali 4 krat (ostali pa 2 do 3 krat), izvedli pa smo še eno dolgo in eno kratko (družinsko) hribolazenje. Planirali smo tudi osvojitev kakšne enostavnejše prvenstvene smeri v velikih stenah nad Sveto nedeljo ali nad zalivom Lučišče, pa sta to delno uresničila le Tišler & wife.a o tem kasneje.
Najprej o plezališču pri Sveti Nedelji imenovanemu >Šuplja stina<, ki je seveda poglavje zase. Odkril, kupil, vpeljal, navrtal in internetiziral (clifbase.com) ga je Slovak Miroslav Stec, nekako v zadnjih treh letih. Suhcan in majhen bradonja z volneno kapico je zanimiva pojava in simpatičen sogovornik. Sicer lastnik dveh picerij in internetne ponudbe v domačem Slovaškem mestecu, se je odklopil in s familijo preselil na Hvar. Navrtava nove in nove rhvar05smeri (za opremo pobira prispevke 2 evra na osebo na dan), pomaga domačinom pri raznih delih, jim dobavlja naivne (tudi izvensezonske) uporabnike apartmajev ter se prevaža naokoli v svojem rdečem daktari Landroverju. Lahko bi rekli, da praktično živi sanje marsikoga izmed nas.tak je vsaj prvi vtis.
Plezališče je med najbolj atraktivnimi na tem koncu Evrope. Že dostop je vznemirljiv: po slikoviti obalni poti (kjer te ponekod škrofijo visoki valovi) ali pa skozi borov gozd nad klifi ter po strmem, drsečem spustu. Prizor, ki se odpre na koncu je unikaten, še zlasti če se morje peni med orjaškimi balvani ali pa v večernem soncu. Stena je visoka in dolga ter se nadaljuje še kot klif neposredno nad morjem (kjer se poleti lahko pleza Deep Water Solo). Skala je pretežno beloroza-rjavosiv-rdečeoranžen apnenec, z raznoliko in neobičajno razčlenjenostjo. Oprimki so ponekod zaobljeno zasigani (kapnikasti), ponekod oglati, mestoma (zaenkrat) še izredno ostri (robovi in jamice), veliko je lukenj, duplin, razpok itd. Smeri so večinoma po zelo navpičnih ploščah, najtežje pa tudi po nekoliko previsnih. K slikovitosti največ prispeva velik samostojno stoječ skalni stolp pod katerim se peni morje in ki izgleda kot da je prislonjen na steno z veliko, odlomljeno in zagozdeno skalo na vrhu - tudi nanj vodijo atraktivne a zračne smeri.
Trenutno je opremljenih 120 (tako trdi Slovak) smeri z ocenami od 5b naprej, z dolžino 15 do 40 m, nekaj tudi višjih - fotokopiran vodniček aktualnega stanja prodaja Slovak za 2 evra. Opremljenost je solidna, čeprav so razdalje med svedri nekoliko daljše kot smo vajeni, zlasti ponekod v zgornjih rhvar06raztežajih. Lepljeni svedri in pujsi na štantih se bodo marsikomu zdeli nekoliko nenavadni (slovaška verzija?), vendar se je treba z njimi pač sprijazniti. Zaradi dolžine in ponekod (še) mankajočih vmesnih štantov, je najprimerneje imeti čim daljšo vrv (vsaj 70 m, najbolje pa kar 80 m). Zaradi vsega naštetega, pa tudi zaradi drugih okoliščin (bučanje in bližina morja, špricanje valov, sunki vetra itd.) je plezanje dokaj psihološko, hkrati pa toliko bolj adrenalinsko in nevsakdanje. Z nivojem znanja vsaj do 6b (s čimer se sicer naša odprava ne more ravno pohvaliti) je dovolj smeri za cel teden ali več.
Poleg klifov tik ob morju pa je cel niz skalnih sten tudi nad vasjo Sveta Nedelja. Gre za hribovje, katerega vrh Sveti Nikola (628 m) je tudi najvišja točka Hvara, ki poteka vzdolž otoka in na več mestih prehaja v strme stene. Najvišje, najslikovitejše in najprivlačnejše se nizajo prav nad Sveto Nedeljo in zahodno do zaliva Vele Lučišće. Po nam znanih podatkih se tu še ni kaj dosti plezalo, morda nekaj (neevidentiranih ?) smeri. (OP.UR. V veliki steni nad Sveto Nedeljo je l.1995 plezal Peter Podgornik in preplezal 4 nove smeri, ki so vse težke okoli VII, dolge pa od 120 m do 200 m). Možnosti je vsekakor ogromno, čeprav je kvaliteta skale še velika uganka. Problem bi lahko bili zlasti lega in debelina skalnih skladov. Ti so namreč dokaj tanki in hkrati skoraj navpični, na prvi pogled pa tudi precej razlomljeni.
Do sten nad vasjo je okoli 30 minut dostopa po markirani planinski poti, ki vodi mimo dveh špilj oz. jam. Druga je večja (globlja) in izredno slikovita, saj so v njej ostanki samostana. Okoli obeh špilj so vabljive stene visoke tudi do 200 m - večinoma skoraj navpične plošče med njimi pa razi, rampe, kamini, mestoma previsi itd. Možnosti je ogromno, nekaj pa planira tudi Slovak, ki je pod cerkvico Gospa od zdravlja (zahodno od jame) že opremil manjši rhvar07.jpgsektor (6 smeri v škrapljasti, monolitni plošči). Nižje stene z izrazitimi razi se vrstijo tudi pod vrhom Sveti Nikola. Najvišje in najbolj divje pa so stene nad zalivom Vele Lučišće, do katerega vodi slikovita pot (cca 30 minut) od Svete Nedelje proti zahodu. O njih največ pove fotografija. Kaj in kako se da tu preplezati bodo najbrž kmalu povedali bolj smeli plezalci - Stevo kje si ?
Kot je bilo že omenjeno sta v velikih stenah nekaj poskusila le Tišler & wife. Preplezala sta južni raz na vrh Sveti Nikola, tako da sta se izognila težjim ploščam in prehodom, poskušala pa sta tudi v eni od sten nad zalivom Lučišče, kjer pa ju je preganjala tista bizarna snežna ploha. Več podatkov in dobre fotke sten dobite pri Tišlarju.
Tudi glede hribolazenja so možnosti dokaj obilne. Opravili pa smo le eno daljšo turo po markirani poti mimo obeh špilj ter cerkvice Gospa od Zdravlja na vrh Sv. Nikole (kjer so cerkvica, požarna opazovalnica ter orjaški križ). Z vrha so nas pregnale megle in ploha, razgledi pa so bili vseeno solidni - tudi na zasneženo Biokovo. Nekoliko bolj klavrno podobo pokrajini pa dajejo planjave štrcljev požganih borovih gozdov.
Za zaključek tega poglavja lahko rečem le to, da je za plezanje na tem koncu Hvara (pa tudi na drugih koncih, saj je sten obilo) res obilo možnosti - upajmo, da se obeta še pestra prihodnost.
SILVESTROVO
Ker se je ta dan pričel z dežjem, smo šli na izlet v mesto Hvar, kjer pa je bila zimska predžurkasta scena dokaj bleda in prazna. Zatekli smo se v eno od restavracij in si privoščili ribe. Pred povratkom je sledila mučna scena s podivjano rampo na izhodu iz plačljivega parkirišča, ki je tepla streho Zvonetovega kombija. Zadevo, ki se bojda često dogadža, bodo sigurno sredili . ali pa tudi ne. Nazaj smo se zapeljali po stari cesti po vrhu otoka in si mimogrede ogledali še eno hvarsko plezališče >Stračine< nad vasjo Selca. Solidna, našim podobnejša stena, premore trenutno 16 zelo vabljivih smeri, potenciala pa je še veliko. Ker je obrnjena proti severu si jo velja zapomniti za plezanje v vročih poletnih dneh. Po cmeravem (Anži je spet zarovaril) postanku na kavi v Starigradu smo se vrnili v bazni tabor, da bi pričakali novo leto.
Ker smo se >razbrzdano zabavali< takorekoč vse večere smo silvesterskega komaj razločili. Zimsko sobo smo preuredili v jedilnico, kamor se je končno lahko nagnetla celotna odprava. Sprva so nam dih jemale novoletne toalete - Mojca je prifrlela v črnem, s čipkasto razgaljenimi rameni, Tišler wife je bila roza, Gita se je (če se prav spomnim) kazala v čudovitem flisu a la >Casual< itd. - trajalo pa je le nekaj minut, saj je bila zimska soba še vedno preveč zimska. Izkazala se je Irena, ki je pripravila vegi in karni verzijo musake, sledila ji je smetanasta impro sladica, bilo je tudi sladkega in kislega vinca. Po večerji smo naphani obsedeli in nekaj časa nismo vedeli kaj bi. Pa sta se od nekod primajala Miha Kajzel in še en Vertikalec (?) in iskala moko za palačinke. Napojili smo ju z vinom ter poučili kako se reče moka po Hrvaško - namreč >brašno< - in odtavala sta v noč. Do polnoči se potem ni dogajalo bogvekaj. >Stari in izkušeni< Železničarji so obujali spomine na stotine preteklih silvestrovanj, na katerih pa so najbrž počeli isto - obujali spomine na preteklo obujanje spominov o besnih žurkah obujanja spominov... Nihče se ni zares napil, tako da ni bilo nikogar, ki bi lahko trdil, da jebiltoparesenmeeegažur. Tik pred polnočjo jih je večina odšla na obalo, kjer naj bi Miha Kajzelj nag zaplaval med plankton, iz tega pa baje ni bilo nič, čeprav je imel brisačko. Ostali smo čuvali spečo otročad ter >veliki dogodek< doživeli na terasi s pogledom v popolno noč. Res izjemno pa je bilo to, da praktično ni bilo slišati nobene prave petarde, videlo se je le oddaljene, medle bliske nad mestom Hvar in na otoku Vis - enkratno doživetje . pa srečno rhvar08.jpgnovo leto 2006!

OSTALI IZJEMNI DOGODKI
V 8 dneh odprave je bilo tudi nekaj izjemnih dogodkov, ki bodo zapisani v globoke anale ferajna. Legendaren je že postal Gitin filmsko glasni, nočnomorni krik v zimski sobi Požgaj apartmaja, ki je na drobno scefral Robijeve živce, Mateja pa je v sosednji sobi panično trznila ter v blodnem prekopicu delno speštala Anžijevo nogico.Zvone je baje le mirno hropljal dalje. Drugi dogodljaj pa se je začel s skrivnostnim, takorekoč nadnaravnim fenomenom, ki najbrž nikoli ne bo čisto razjasnjen, končal pa se je srečno. Veter (ki pa sploh ni bil močan) je namreč del Zvonetove začasno zapuščene plezalne vrvi, ki je visela v eni od smeri plezališča, zvabil v morje, to pa se je z njo pohotno poigralo ter jo skrajno nenavadno, nekajkrat ovilo okoli podvodne skale. Reševanje tega zapleta je terjalo popolno ogolitev ter delno omočitev že tako precej premrlih telesc Mateje, Gite, Robija in Zvoneta, v viharnem decemberskem morju. Fenomenalna požrtvovalnost le teh bo ostalim ferajnovcem za zgled vsekakor še desetletja. Štrik pa je rešen, cel in nekoliko slan.

POVRATEK
Ker smo se 1.1.2006 spet predbudili v mlačno južnem dežju je po zajtrku padla klena odločitev, da oddidemo s prvim trajektom - ob 12h (= izjemen silvesterski termin). Pôkanje je bilo bliskovito, s pospravljanjem pa se nismo trudili. Mačkam smo zapustili otrobe in izbruhke, gazdi pa predhodno plačan en dan. Nismo se preveč sekirali...kar naj se utopi v nezasluženem denarju. Zapustili pa smo tudi Janka in Ireno, ki sta bivanje podaljšala, upajoč na lepše vreme.
Trajektna vožnja je bila v znamenju Enke pa tudi rahlo bruhalnega jugovalovanja. Razgledi so bili deževno pobešeni, sneg pa je belil tudi vrhove Brača. Skozi zapoznele detonacije postsilvesterskega Splita smo se prebili na še bolj izstradano avtostrado in se skozi zavese dežnih polivk, skozi predolge tunele ter megleno in nočno Liko prebili do meje. Klabčijev kombi je carinik sumničavo pretrkal ter obrcal gume, na srečo pa šopka narabutanega rožmarina ni odkril. Sledila je še mučna vožnja do domačih brlogov.

Ostali so le spomini in digitalne fotke.
Zadnjič posodobljeno Sreda, 05 Avgust 2009 20:52
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information