Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž Sardinija (24.9.-8.10.2010)
Sardinija (24.9.-8.10.2010) natisni E-pošta
Prispeval Jera   
Sreda, 13 Oktober 2010 13:56

Pa sva šla. Sama, ker je pač tako naneslo. slika1Z Janezom sva se odločila, da si zaradi stalnih vremenskih neprilik v bolj severno ležečih plezalskih destinacijah za zaključek poletne plezarije privoščiva polna dva tedna sardinijskega sonca. In sva ga dobila.

Z avtom do Trsta, potem pa na letalo in malo pred polnočjo (24. september) sva po dobri uri leta že pristala v Cagliariju. Prespala sva kar na letališču, tako da je bil strah, da naju bo kdo sredi noči preganjal, odveč.

 

Po noči, ki se je vsaj meni vlekla kot kurja čreva, svaslika2 šla z avtobusom v center Cagliarija, naprej pa z vlakom do Domusnovas. Železniška postaja v Domusnovas se nahaja nekaj kilometrov stran od mesta (ki je mene na prvi pogled spominjalo na favele), kar je sicer blizu, toda vseeno (pre)daleč, če imaš na hrbtu nahrbtnik, težak dobrih 15 kilogramov, poleg tega pa še hrano v vrečki v roki, ker v nahrbtnik pač ne gre res NIČ več in kot sredstvo za premikanje le dve lastni nogi… »Kaj pa zdj?« To je bila prva misel v najinih glavah. Naslednja pa: »Ko b' vsaj mela avto…«. Ker se je najino znanje italijanščine začelo in končalo pri chao in štetju od ena do deset, sva se bolj z rokami kot kako drugače uspela z dvema mladeničema sporazumet, da avtobus pripelje čez dobro uro (naj samo povem, da o voznih redih na avtobusnih postajah ni ne duha ne sluha). Takrat sem se odločila, da je skrajni čas, da se naučim vsaj osnov italijanščine… Med našim ročnim sporazumevanjem nas je opazoval nek domačin,slika3 okoli 40 let star možakar z izgledom, kot da bi ušel iz kakšnega filma. Pa se je kar sam javil, da naju bo njegov prijatelj peljal kamor že hočeva. Pa sva dobila prvi štop kar brez štopanja in to neposredno do vhoda v jamo (Grotta di San Giovanni), ki je predstavljala najin prvi plezalski cilj. Golobov na stotine, njihovih iztrebkov pa na n-to potenco…

V tednu, ki sva ga preživela v tem plezališču sva imela šest plezalnih dni – tri plus tri - vsak dan v drugem sektorju - in vmes en dan počitka. Spala sva v manjši in ekstremno prašni jami v enem izmed sektorjev. Sektorjev je dobrih dvajset in nudijo kar lepo plezarijo – od zaobljenih šalc v previsih in strehah do pokončnih plat s kar ostrimi oprimki. Za vsakogar nekaj. Plezala sva po vodilu čim večSmile in na pogled, zato se nisva podajala v težje smeri, ker »nisva pršla viset, ampak plezat«. Tako sem jaz uživala v svojih smereh do 7a, Janez pa do 7b+. Dan počitka pa sva izkoristila za hojo po gurtni in nabavo hrane (naj omenim le, da sva šla v mesto spet na štop in ustavil nama je prvi avto, ki se je pripeljal mimo, nazaj grede se je zgodba ponovila). Domačini so res prijazni in ustrežljivi ljudje, ne moreš si predstavljat, dokler tega ne doživiš sam.slika4

Teden dni se je bliskovito obrnil (kaj pa drugga) in v soboto sva spakirala spet vso opremo v dva nahrbtnika, opustila misel na vlak in raje štopala v Iglesias. Spet neverjetno hitro ulovljeni prevozi, tokrat sem z voznikom že lahko malo poklepetala (sj italjansk sploh ni tko teško), za dodatek naju je zapeljal en krog po mestu in nama povedal, kje je kaj, naju odložil in že sva stala v centru Iglesiasa sredi mestnega vrveža, ki še kako pritiče sončnemu sobotnemu dopoldnevu. Iskanje železniške in obenem glavne avtobusne postaje nama ni vzelo veliko časa, pač pa ugotavljanje, na kateri postaji ustavlja avtobus za Masuo toliko več. Sva pač pustila, da se je en avtobus peljal mimo naju (seveda v nasprotno smer), sva pa ujela tistega čez dve uri… Karte niso drage – od Iglesiasa do Masue, ki je oddaljena slabe pol ure vožnje, sva odštela po 2 evra in za vsak slučaj kupila še povratne. Voznik avtobusa naju je na zadnji postaji moral opozoriti, naj izstopiva, midva bi se rada peljala dlje, malo bolj do morja… No pa sva si oprtala nahrbtnike in še vsak po enega s hrano na trebuh. Meni so se kolena kar šibila pod težo oprtanega tovora, ceste proti morju in tistemu obljubljenemu Pine tree, za katerega sva izvedela od nekih plezalcev iz Francije, ki so še dodali, da od tam te pa res nihče ne preganja, pa ni in ni hotelo biti konec. Pa sva ga po slabi uri hoda le našla. Idila…slika5      Tam sva se utaborila, obvezno napela slackline, v morje pa se še, kljub neposredni bližini le-tega, nisva šla kopat, ker je bla voda mrzlaSmile. Naslednji dan je bil še dan počitka, nato pa sta sledila dva dneva plezanja in seveda obvezno iskanje dostopov med trnjem, ki mu ni videti konca. Če bi morala opisat tukajšnjo plezarijo z eno besedo, bi brez pomisleka rekla - ostro. In to tako, da sva po dveh dneh plezanja klonila, pa ne zaradi utrujenosti, ampak izgube blazinic. Sreda je bila tako dan obnavljanja blazinic in po sili razmer tudi selitve na drugo, malo bolj »zakamuflirano« lokacijo. Naslednji dan še zadnji plezalni dan v sektorju z zanimivo skalo – kot nedodelan konglomerat; ko plezaš, se ti vsak drugi oprimek zdrobi v roki v prah… - in še bolj zanimivim dostopom – o poti ni sledu, čaka pa te pol ure hoje v klanec z zavidljivim naklonom in pa trnje brez konca. Ne morem se odločit, ali je bil bolj zahteven dostop ali samo plezanje… Lokacija visoko nad vasjo pa je bila primerna tudi za spremljanje prihodov in odhodov avtobusov, kajti kot sem omenila, voznih redov pač ni. Za zaključek dneva in tudi dopusta pa še rabutanje granatnih jabolk in kopanje v morju.slika6

Naslednji dan sva posvetila potovanju do letališča in si vmes privoščila še težko pričakovani in trdo zasluženi sladoled. V Masui namreč, razen nekaj plezalcev in nekaj kopalcev, ni več žive duše in tudi, če bi želel zapravit kakšen evro, ga ne moreš. Koristno pa je tudi vedeti, da ni pitne vode in tudi prekuhavanje ne pomaga, da bi voda postala toliko užitna, da bi se brez pomislekov z njo odžejal. Je pa pipa s pitno vodo na trgu v sosednje mestu (Nebida), samo bi za to potreboval avto...

Preživela sva dober plezalni dopust z devetimi plezalnimi dnevi in zapravila toliko, da je ostalo še za en takle podoben robinzonski dopust. To je pa tko, če se na dopust odpravita dva študenta, ki sta po vrhu vsega še Gorenjca. Ja no…Wink

 

Tekst: Jera

Foto: Janez in Jera

Zadnjič posodobljeno Sreda, 13 Oktober 2010 14:21
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information