Ailefroide natisni
Prispeval Robert Hočevar   
Sobota, 07 Avgust 2010 17:24

Prva asociacija, ko sem se pripeljal v Ailefroide je bil Val di Mello,Ailefroide_159 ki sem ga obiskal dve leti nazaj. Dolina na koncu sveta obdana z granitnimi stenami po katerih se spuščajo slapovi.

Ailefroide leži v narodnem parku Ecrins v Haute-Alpes, Francija. Najbližji večji kraj je Briancon skozi katerega smo se pripeljali preko Italije in prelaza Montgenevre.

Ailefroide je manjši kraj z velikim oziroma ogromnim avtokampom. Poleg avtokampa je tu še trgovina Spar, trgovina z gorniško in alpinistično opremo, še ena trgovinica, hiška z gorskimi vodniki, hiška s turističnimi informacijami, hotel in še nekaj hišic.

V kampu sta nas že pričakala Luka in Maja, ki sta po potikanju po Avstriji in Švici na zborno mesto prispela že dan prej. Od njiju dobimo prve informacije, kje je kaj (WC in že zgoraj naštete stvari). V kampu v neposredni bližini toaletnih prostorov je bila tudi ena hiška z eno sobo, kjer se je dalo ob normalni razsvetljavi tudi ponoči kaj prebrati. Tega mi nismo rabili, ker smo imeli ves čas lepo vreme in vedno kaj za počet. Toaletni prostori niso ravno vrhunske kategorije a kljub temu nudijo vse kar se v poletnih mesecih, ko je kamp odprt tam potrebuje. Le toaletni papir je potrebno imeti s seboj in angleški WC nima desk kot bi se takšni napravi prileglo. Čučavcev pa nimajo. Pa smo šli spat.

Ailefroide_007Ailefroide_008Ailefroide_012Ailefroide_015

Zbudili smo se v nenormalno hladno jutro. Mogoče od tu ime kraja. Da smo se ogreli smo si najprej skuhali čaj. To se je ponavljalo vsako jutro. Ko je tudi na našo parcelo posijalo sonce smo kar hitro odmetali topla oblačila in kmalu že iskali senco. Jaz prvi dan vedno rabim nekaj časa, da se orientiram v prostoru in času, zato sem dan začel z obveznim hitrim sprehodom v bližnjo okolico kampa. To je do tistih hišk v okolici Spara. Ko smo se vsi spravili pokonci in pozajtrkovali, vključno z Juretom, smo se sprehodili do bližnjega plezališča, da začutimo granit. Do večina plezališč in daljših navrtanih smeri je iz kampa samo sprehod saj se stene dvigajo kar iz kampa ali pa vsaj njegove bližine. To je res ena velika prednost kraja, saj ni treba vsak dan zaganjati avtomobilskega motorja, ki večino časa lahko počiva ob šotoru. Plezališča so lepo navrtana povsod pa se je na vrhu potrebno prevezati. Ni tako komot kot v Črnem kalu. Ocene v granitu pa se mi zdijo malo drugačne kot pri nas. V 6a še vstopit nisem mogel. Kar nekaj. Plošča brez razčlemb pa še pokončna. In sem se odločil, da bom daljše smeri izbiral kar previdno. Za zaključek dneva je Luka spekel še goro palačink in dan je bil popoln.

Ailefroide_021Ailefroide_040Ailefroide_041Ailefroide_057

Naslednji dan sem se z Majo, Lukom in Juretom spravil v 400m raz, ki je lepo viden iz kampa. Če je lepo viden iz kampa je lepo viden tudi kamp z raza. In res je razgled s celotne smeri fenomenalen. Smer smo zlezli kar hitro. Še dobro, da smo zgodaj vstali in vstopili prvi. Takoj za nami so se nabrale še tri naveze. Zadnja od njih je bila na vrhu vsaj 2 uri za nami. Nekoliko neugoden je bil spust ob vrvi, ker poteka mimo smeri, kjer nekateri plezajo sidrišča pa niso ravno logično postavljena.

Ailefroide_073Ailefroide_079Ailefroide_085Ailefroide_114Ailefroide_133

Da ne bi bil dan enak dnevu prej, smo se podali še v visokogorje. Zjutraj smo podrli in pospravili polovico šotorov se na recepciji odjavili in se odpeljali do konca doline, kjer je 300m višje veliko parkirišče, ki je izhodišče za dostop na Črni in Beli ledenik. Mi smo jo ubrali proti Belemu ledeniku. Do prve koče Glacier Blanc (2542m) je speljana lepa široka pot po kateri se valijo trume planincev v glavnem starši s otroki, ki so uživali šolske počitnice. Tisti, ki počitnic ne uživajo več s starši so bili verjetno na morju ali v krajih kjer ni potrebno toliko napora, da dosežeš nek cilj. Večina od teh planincev je imela za cilj prej omenjeno kočo. Manjši del pa se jih je skupaj z nami podalo do naslednje koče Ecrins (3175m). Nekaj časa smo še hodili po kopnem nato pa smo stopili na položni Beli ledenik. Koča Ecrin se nahaja približno 100 višinskih metrov nad ledenikom zato smo preden smo sestopili z ledenika še na hitro ponovili gibanje naveze po ledeniku in reševanje iz razpok. Po končanem hitrem tečaju smo zagrizli v peščeno pobočje, ki se je na srečo kmalu spremenilo v kamnito in tudi lepše uhojeno. Končno pri koči, počitek, razgledi, odlična večerja in govor oskrbnika, ki ga sicer nisem nič razumel a moral je biti fenomenalen saj so se vsi, ki so ga razumeli pošteno smejali. Še dobro, da sem imel zraven Mathieuja , Nino in Luko za simultano prevajanje. Tako sem izvedel, da je oskrbnik govoril o spremenjeni poti na Ecrins, ki se je spremenila zaradi spreminjanja ledenika. New for 2010. Pot po novem vodi v velikem cikcaku. Dolga pot. Na srečo so vodniki čez razpoko po stari trasi postavili lestev. Prava atrakcija. Še dolga prečka do škrbine kjer se pot razcepi na Barre des Ecrins (4102m) in Dom des Ecrins (4015m). Ker smo bili bolj bogi smo zavili na Dom. Na vrhu smo se poslikali in se po isti poti odpravili v dolino.

Ailefroide_138Ailefroide_150Ailefroide_167Ailefroide_198

Po dveh dneh hoje in pridobljenih nekaj žuljih se je prileglo malo daljše poležavanje in ogled Briancona. Skozi Briancon sem se že večkrat peljal a običajno ni bilo nikoli časa za ogled mesteca. Hitro smo se pomešali z ostalimi FT in bili smo isti oni. Ogledali smo si stari del mesta, se sprehodili do ene od bližnjih trdnjav in si ogledali planinski muzej. Mesto se mi nikdar ni zdelo ne vem kako prijazno, a tokratni ogled je nekdanji vtis majčkeno popravil.

Ailefroide_223Ailefroide_239Ailefroide_240Ailefroide_266

Petek je bil spet dan za plezalke. Z Juretom sva šla plezat eno 500m smer. Mathieu, Nina, Janža in Mojca pa eno krajšo. Obe smeri sta bili bolj lahki tako, da se nismo pretegnili. Je pa bilo spet lepo in lepi razgledi tokrat z druge perspektive, ker je smer peljala po hribu na drugi strani doline. Ko sva z Juretom prišla v kamp naju je pričakala prazna parcela. Maja in Luka sta med tem spakirala in odšla na Mt. Blanc, ostali člani pa so odšlo na eno ferato. Tako sva se z Juretom odločila, da greva pogledat eno plezališče in še malo pofrikat. Parkirava avto pobereva opremo in gas. Na enkrat se znajdeva na neštetih stezicah in nobena naju ni pripeljala do plezališča. Povsod samo neki srednjeveški ostanki. Zato se vrneva do avta zloživa opremo in spet sva bila FT in sva šla gledat srednjeveške ostanke in stare trte. Kmalu sva prišla tudi do plezališča. S sabo nisem imel plezalne opreme, sem pa imel fotoaparat in kar sem lahko naredil je bilo nekaj slikc.

Ailefroide_274Ailefroide_277Ailefroide_283Ailefroide_287

Glede na lahko plezarijo prejšnji dan, sem si za zadnjo smer izbral malo težjo. Ampak samo za malenkost. Oba z Juretom sva bila kmalu presenečena kako različna težavnost je lahko ocenjena z enako oceno. Nekaj časa sva se še borila potem pa sva imela gladkih plošč dovolj in sva se spustila v kamp. Zvečer smo se odpravili še v bližnji Vallouise na vaški festival, ki me je presenetil z bednim bendom, ki je nastopal z v angleščini. Zastavilo se mi je vprašanje: Ali pri tako zavednih državljanih, ki niti v muzejih ne dopuščajo drugega jezika kot francoskega, res ne premorejo benda, ki bi nastopal v njihovem jeziku?

Ailefroide_291Ailefroide_303Ailefroide_326

Teden je bil hitro naokoli in s tem čas za odhod domov. Šefu sem obljubil, da bom v ponedeljek v službi. Plačali smo vse kar je bilo za plačat, a vseeno je ostalo nekaj neporavnanih računov in nekaj izzivov. Upam, da se še vrnem.

Zadnjič posodobljeno Sobota, 07 Avgust 2010 19:07
 

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information