Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž Skupna tura na Okrešlju II
Skupna tura na Okrešlju II natisni E-pošta
Prispeval Špela Verovšek   
Torek, 26 Januar 2010 09:32

Ker si Mare želi še k2ak prispevek in perspektivo...

Mraz, zelo mraz, zanohtani prsti, vlaga, gužva, ena sama čist prevroča peč, na kateri si prežgeš jakno,  pretežek ruzak, nič vode, wc na mrazu, ki ne smrdi samo zato, ker je cel zmrznjen, mlačna kava, zmrznjena cedevita....

Ah, saj ni, da bi govoril, ampak za eno mestno dete (ne, ne mislim, da je Godič mesto - to se samo tako reče, no) je bil tale Okrešelj cel šok. A kakšna alpinistka pa da sem? Saj nisem! In ja, vem da alpinizem ni turizem! Kakorkoli, še dobro da smo človeška bitja taki mali prilagodljivi strojčki, ki se pravzaprav precej hitro adaptiramo na vse vrste ekstremnih situacij. Pa brez zavijanja z očmi - mraz JE ekstremna situacija!!! Če že vse tiste mlačne kave in gužvo ter »brezvodje« še nekako prebavim in se v treh dneh pravzaprav že popolnoma vživim v novo okolje, potem je bil tale mraz v spalnici-hladilnici vsaj prvo noč precej ekstremen za vse tiste »ta normalne«. V trenutku obupa sredi noči, ko sem imela na sebi že vse razpoložljive cunje, plus spalko, plus 3tri deke, me je prešinilo, da bi nase zvlekla še najbližjega soseda. Mogoče bi prej iz vljudnosti še vprašala: »Ej, a se loh s tabo pokrijem?« Misel na to sem opustila (spet iz vljudnosti, seveda), ker zadovoljstvo ob tem zelo verjetno ne bi bilo obojestransko, saj bi moja malenkost v tem primeru predstavljala podhlajenega parazita, krad3aljivca toplotne energije. In če nekateri v tem trenutku že spet zavijate z očmi, češ ta Špela je pa res eno mehkužno bitje, naj vam kar lepo povem, da si pač nihče sam ne 4izbere, da je »zmrznjen tip«. Malo sočutja prosim. Jaz bi bila tudi raje tako kot Stevo, ki se sredi iste noči slekel malodane do gat, ker mu je bilo menda prevroče!  Hardkor alpinisti in tisti s titanskim metabolizmom (beri: na primer Matej, ki sredi zime že itak cel cajt skače v kratkih hlačah in ga baje zebe le takrat, ko se mora učiti za izpite) torej nikakor niso merodajni in ne štejejo, ker itak niso normalni. Aja, da ne pozabim: vsi hardkor zgoraj omenjeni, ki tole berete: »...sej se sam mal hecam,...v bistvu ste celi carji, res!!!  Pa ne me še vrečt 5iz ferajna, ker mogoče se bom pa še kdaj  poboljšala. Ja, res se bom!«6

Kakorkoli, kot že rečeno smo ena taka izredno prilagodljiva, da ne rečem survajverska bitja, spomin pa ena taka zanimiva reč, ki sčasoma zadrži samo še »ta lepo«. In kaj bo torej v rešetu zagotovo ostalo tokrat? Kičasto vreme; zalite flanke; morje megle pod nami; najboljša enolončnica ever;  sonce;  nič smrčanja v naši sobi; fotošop-našponani-razgledi, ki so v resnici čisto ta pravi; domačica piškoti sredi snežnih vrhov...

No, da ne bo pomote - sama brezskrbna uživancija tudi ni bila, saj smo se v soboto namreč cel dan pridno učili in prisostvovali Stevotovim predavanjem na snegu, 8sledilo je pr7akticiranje ter preizkušanje naučenega na pobočju ter simulacija padcev ter ustavljanje s cepinom. Skratka, celodnevno valjanje po snegu, na  koncu pa smo preverili še trdnost snežne odeje - no, mi smo bolj gledali, Robi pa se je potil  in pridno kopal snežno torto do zglednega prereza. Oglašanje žolne smo skupaj z vrabci in šojami poslušali bolj po gozdu, saj nas je proti koncu dneva že pošteno nohtalo v roke in noge, tako da smo kaj hitro pobrali šila in kopita - eni v dir proti koči, drugi v grizenje kolen še malo navzgor za boljši pretok krvi.

Zvečer se je začela zabava! Ker nikogar ni kaj prida vleklo v mrzle zgornje prostore, smo pač zasedali ves razpoložl10jivi prostor okrog peči. V skladu z uradnim programom naj bi sledil sprejem/krst/karkoliže oziroma tisto obvezno mučenje tečajnikov, ki ga je Poli11 zlovešče napovedoval že dalj časa. In smo imeli zegen! Na srečo je namreč Poli cel dan lezel nekje po enih grapah, žlebovih, kaminih, malih/velikih rinkah, skratka bog si ga vedi kje - in je tako v večernih urah kazal očitne znake utrujenosti! Kdo bi torej mučil še tečajnike! Uradni odgovor vodstva za odpovedan sprejem pa: »Preveč gneče - ni fore«. Ja res, mi pa v jok pa na drevo!

Naslednji dan - torej v nedeljo - je večje število tečajnikov tožilo spričo slabega počutja in zmanjšane energijske zmogljivosti. Po poročanju nekaterih, je domnevni virus znaten del populacije ohromil do te mere, da so s smučkami/deskami na hrbtu le nemočno zrli v snežne flanke ter se po krajšem premisleku obrnili nazaj proti koči. Kaj je botrovalo splošnemu slabemu počutju zaenkrat še ni znano.

12Za razliko sem jaz v nedeljo šele začela dobro funkcionirati, zeblo ni več, tura je 12abila odlična in čisto zares (človek skoraj ne bi verjel) sem bila celo med tistimi, ki smo glasovali še za vzpon na Ledinski vrh. No, na koncu nismo šli - smo bili preglasovani od tistih, ki so imel mačka. Smo se pa zato sprehodil še malo čez mejo v Avstrijo. Ja res! Pa marsovce smo srečali!...Ah, pa tudi nič ne verjamete...

Ja nč, to je to, tkole je blo in takle smo mel! In konec koncev, kaj pa, če bi bilo minus 25 in bi spal v bivaku?!

1316171920

 

Zadnjič posodobljeno Sobota, 30 Januar 2010 00:18
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information