Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž 3. skupna tura - Vipava
3. skupna tura - Vipava natisni E-pošta
Prispeval Špela Verovšek in Staška Morela   
Ponedeljek, 07 December 2009 19:48

slika_1Na miklavževo nedeljo (6. 11. 2009) smo šli nadobudni tečajniki skupinsko frikat v Vipavo. Mimogrede, tale besedica frikat mi zaenkrat še ne gre najbolj gladko z jezika -  nekako se mi zdi, da mi kot začetniku še ne pritiče (približno tako, kot mojemu fotru ne, ko reče ful dobr).

 

No, kakorkoli, v soboto smo se že ob 8h zbrali na koncu Tržaške, se potem še dvajset minut obirali in se končno napokali v avtomobile ter krenili novim vRobi nas  je vestno odkljukal v svoj seznam – sledijo posebna priznanja: zlati, srebrni in bronasti plezalčki za najbolj prizadevne tečajnikeipavskim frikam (???) naproti. Eni malo hitreje, drugi (beri: jaz osebno) pač malo počasneje, ker avto že pri 120-ki spušča glasove, kot da se pripravlja na vzlet, poleg tega je bilo potrebno na bencinski še napolniti nahrbtnike s sendviči za prijatelja. Ja, ja sendvič z bencinske pač - če že ni ravno z ljubeznijo narejen, pa vsaj kotira zelo visoko na lestvici »najdražji kruh z mal salame in veliko E-jev«. Ok, naslednjič bo doma narejen.

NazaBrezkompromisni zavzem Pikapolonicednje smo se torej le zbrali na skoraj polnem parkirišču nad Gradiščem. Zasedba je bila...mhm, nisem štela, ampak zagotovo nas ni bilo 40, poleg tega itak še vedno ne ločim med tečajniki in pripravniki. Sicer bo pa natančno število udeležencev vedel povedati Robi, ki nas je po šolsko odkljukal v svoj seznam - na koncu tečaja menda sledijo posebna priznanja: zlati, srebrni in bronasti plezalčki za najbolj prizadevne tečajnike. Ja res.Ferajnovski pripravniki so nam uslužno napeljali vrvi, med nami pa so bili za izenačevanje starostnega povprečja tudi veterani!

No, da nadaljujem... Razdelili smo se v dve skupini - jaz sem kakopak spet sedela na ušesih, tako da sem samodejno pristala v skupini, za katero niti nisem bila prepričana kam gre. Kasneje se je izkazalo, da je zagotovo za tiste_ki_bl_švoh_plezajo, saj smo v steno zavili pri smerokazu Pikapolonica. Ja, se strinjam -  zelo »zdravo« za samozavest, ki je že itak tam nekje pri gležnjih. No, mogoče bo pa tam še kakšna čebelica Maja pa svizec, ki zavija Milke v folijo... Juhej.

JureNazadnje svizca ni bilo, Maje tudi ne, pač pa čist ta prava stena, na kateri se je našlo od lahkih do težjih smeri, in kjer je prostor že zasedala tudi skupina tečajnikov drugega ferajna. Slednji so nas prav prijazno in po slovenjceljsko pozdravili z besedami: »Aaaaam...a vi tud mislte bit tle?...ker mi mamo dons šolo, pa zdele naši še pridejo.«

»Aaaam... ja,... mi tud, pa naši tud še pridejo...«Ferajnovski pripravniki so nam uslužno napeljali vrvi, med nami pa so bili za izenačevanje starostnega povprečja tudi veterani!

 

Nazadnje smo si le izborili svoj prostorček (beri: brezkompromisno zmetali vso opremo in štrike na tla), naši ta starejši ferajnovci pa so nam uslužno napeljali vrvi. Nato smo po parih začeli s poplezavanjem oziroma tistim t.i. bojem s samo skalo!... na 4a. Hja, nismo vsi že profiji in v resnici sem do popoldneva že napredovala do 4c, medtem ko so se nekateri dokaj uspešno ubadali celo s šesticami. Sicer pa slednje sploh ni važno, saj ja plezamo zase, ne?!

Dan se je sčasoma naredil čedno sončen in mojih 8+ slojev se je izkazalo za rahlo pretirano odločitev - nazadnje bi človek rabil skoraj kratke rokave!

No, po drugi uri popoldan smo bili nekateri že pošteno utrujeni, razvajene Ferajnovski pripravniki so nam uslužno napeljali vrvi, med nami pa so bili za izenačevanje starostnega povprečja tudi veterani!ročice in prsti pa nerazpoloženi za nadaljnje podvige. Svoje so naredile še obveznosti v Ljubljani, zato smo se nekateri (beri: spet jaz in še trije parti-brejkerji) odpeljali domov še preden smo uradno zaključili turo. Slednje se je po mojih predvidevanjih dogajalo v izbranem gostinsJe Klemen pomlatil sendvič za prijatelja?kem objektu z namenom evalvacije dnevnega dela...ob kakem piru seveda!...od tu bo pa nadaljeval poročilo kdo drug, ane?

 

 



Jaz (Staška Morela) pa bom nadaljevala od tam kjer je Špela zaključila.
Kot je že omenila, smo se dali v dve skupini. 2/3 skupine se je odpravilo na plezališče Pikapolonica, 1/3 skupine, v kateri sem bila tudi sama, pa smo se odpravili na sektor Oltar. Kar hitro smo se povzpeli na izbrano točko, saj je Oltar precej bližje kot Pikapolonica. Na vrhu smo si na hitro ogledali smeri, nato pa odložili svo težko opremo in se vsi navdušeni začeli opremljati.
Plezati smo začeli okoli 10:00 ure. Najprej v zgornjem delu (Leva smer 4a, Klasična 4b, Počena 5b, Desna smer 5a ter Zadnja šansa 6a). Nato smo se prestavili - razširili še na spodnji del (Zahodna 4b, Botrova 4c). Na tem delu so bile smeri zelo luštne, mogoče malo težje kot pa je bila podana ocena v vodničku, skale pa zelo krušljive, tako da si moral biti zelo pazljiv, čelada pa je v tem primeru tudi prišla zelo prav.
Okoli 15:30 smo zaradi zmanjšane vidljivosti zaključili s plezanjem, sestopili do avtomobilov, kjer smo se ponovno združili še z drugim delom ekipe, nato pa smo skupaj odšli v picerijo Na placu, kjer smo zaključili turo ob pijači in pici.
V naši skupini smo bili: Robi Hočevar, Tomaž Jeras, Marko Erčulj, Aljaž Kolšek, Jaša Saražin, Barbara Ražen, Nina Jesenšek, Tjaša Pukl, Matevž Fazarinc, Staška Morela ter da ne pozabim še na Nininega pasjega prijatelja Amos-a.

Vse slikce, ki sem jih naredila, pa najdete na tej strani:
http://picasaweb.google.si/staska.morela/3SkupnaTuraVipava#


 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information