Začetek Reportaže Spisek vseh reportaž Islandija, kje pa je to?!
Islandija, kje pa je to?! natisni E-pošta
Prispeval Aleksej Dolinšek   
Sreda, 30 September 2009 12:05

islandija5

TURNO DESKANJE NA ISLANDIJI april 2009
Islandija? Pa kje je sploh to? Kaj pa boste tam??“, me je spraševala uslužbenka na pošti, ko sem že par tednov pred odhodom odposlal paket s težjo opremo. Bolj ko sem razlagal, da to le ni na drugem koncu sveta in da so celo v evropski trgovski skupnosti, manj je zaleglo. „No, priznam. Ne vem kje točno je, vem pa, da je zelo daleč!“, se je še odrezala uslužbenka.



iceland-mapV snežnem metežu na atlantski obali.

Kako se streže prevozom na Islandiji lepo ilustrirajo takmajšnji alpinisti.

 

Kaj je torej s to skrivnostno državo na drugem koncu sveta? Otok v severnem Atlantiku je znan po svoji izolaciji. Le 300.000 prebivalcev in izredno majhna gostota poselitve obljubljajo nedotaknjen raj za vse ljubitelje narave. Najvišji vrh Hvannadalshnúkur je s svojimi 2119 metri nad morjem zelo spoštovan. Večina njihovih „gora“ je visoka okrog 1200m, je pa res, da v večini primerov sestopimo prav do morske gladine. S turno smučarskega vidika je Islandija zelo zanimiva, še posebej za tiste s pustolovsko žilico. Po vsej verjetnosti ne boste srečali žive duše, mnogi predeli pa sploh še niso bili presmučani. Informacije o turnih smukih so zelo skope, izkaže se, da je primernih terenov nešteto, smučarjev pa zelo malo. Na Islandiji obstaja le en gorski vodnik, ki vodi razne avanturiste na turno smučanje v samotne predele. Seveda so cene vrtoglave.

 

V Islandskih hribih so plazovi zelo pogosti vendar se večinoma končajo brez človeških žrtev. Povsem gladki hribi brez vegetacije in redkimi skalami sicer večajo nevarnost plazov po drugi strani pa ima zasuti manj možnosti, da fizično poškoduje. Večina domačinov, ki zahajajo v gore, ali pa se pozimi vozijo z motornimi sanmi, je bila že vsaj enkrat žrtev snežnega plazu.

 

Turno smučanje je mogoče skozi vse leto, saj kar 11% površja prekrivajo ogromni ledeniki, ponekod je led debel 1000m! Razširjeno je tudi ledno plezanje (zopet neštete možnosti, slapovi so izredno pogosti), poleti skalno plezanje v vrtcih s spronim nameščanjem varoval (trad. climbing).

 

Usoda je tako hotela, da sem se znašel na turnem deskanju po tem zakotnem otoku. Povabilu kolega Vasje se nikakor nisem mogel upreti in v naslednjem zapisu lahko izveste, kaj vse se je dogajalo v teh dneh na sredi Atlantika.

Vijuganje do morja...

Polotok Snefalsnes z vulkanom/ledenikom.

islandija20

6.april

Potovanje se prične z letom iz Ljubljane v London Stansted, od tam pa v glavno mesto Islandije Keflavik. Prvi vtisi o tej državi? Letališče arhitekturno špica, vse kaže na zelo visok standard, zunaj pa veter, dež, ter ena sama velika praznina.

islandija10

Značilni islandski konji (nikar jim ne recite poniji!)

 

 

 

 

 

 

 

 


7.april

Nočna preventiva je vsekakor pustila posledice na protagonistih, zato vstanem prvi in se podam na kratek izlet po bližnji okolici. Kljub relativno pozni uri (9.00) je mesto skoraj prazno. Mnoge trgovine in uradi se ne odpro pred 11. uro... Po dveh urah sprehoda ugotovim, da je doma stanje še vedno isto. Ker vsi spijo, jaz pa sem brez ključev me noter spusti francozinja iz 2.nadstropja.Ko se kolega Vasja le nekoliko spravi k sebi, se odpraviva najet avtomobil. Malce se uštejeva pri izbiri najboljšega ponudnika, saj najcenejše še ne pomeni, da te tudi najmanj „košta“! Pri Budgetu so sila pikolovski kar se tiče poškodb in si zabeležijo že najmanjšo praskico ali kakršnokoli drugo poškodbo. Sila neugodno, če pomislimo kake ceste naju čakajo na poti! Vseeno se trmasto ne odločiva za „dodatno zavarovanje“, ki znaša okrog 8eur/dan.V stanovanju hitro spakirava vso prtljago, do vrha napolniva najinega Getza in že drvimo proti severu. Lepota pokrajine me prevzema in kar vesel sem, da mi ni treba šofirat. Prvič se ustaviva pod hribom Esja, kjer tudi malo pomalicava. Že takoj na začetku spoznam islandsko dobroto „Skyr“ čemur bi mi v Sloveniji rekli „ena navadna skuta s sadjem“. Pokrajina se hitro spreminja in postaja vse bolj bela in hladna. Tudi precej gosta megla naju včasih pozdravi. Na mali obcestni okrepčevalnici spijeva čaj, nato pa nadaljujeva proti omenjenem mestu, kjer naju že pričakuje gostiteljica Nora iz CouchSurfing-a.Kljub temu, da je Akureyri majhen kraj, nama GPS kar prav pride, da najdeva pravo hišo. Kmalu se pri najini novi prijateljici počutiva kot doma in se že pripravljava na prvi dan turnega deskanja.

islandija18

 

 

 

 

 

 

 







8.april

Navidez lep dan vabi in korajžno vstanem v novo jutro. Vasja se počuti nekoliko bolje in počasi se odpraviva na lokalno smučišče, nad katerim se v megli skriva „gora“ Hlíðarfjall. Kar dosti časa nama vzame priprava nahrbtnikov in opreme, vendar se tolaživa da bo v prihodnje dosti lažje. Vreme se kvari, okolica pa vedno bolj zavija v gosto meglo. V koči mi povedo, da je nevarnost snežnih plazov 3. stopnje, kar na terenu, ki ga ne poznaš, ne pomeni kaj dobrega. Polna entuziazma vseeno nadaljujeva v zmernem sneženju peš proti vrhu smučišča. Verjetno mi ni potrebno posebej omeniti, da so naju vsi gledali kot sedmo čudo. Zakaj ne kupita karte za sedežnico??!?! Na Islandiji le največji čudaki hodijo peš v hribe. Kaj šele s smučmi ali desko na hrbtu. Kmalu se znajdeva v tako gosti megli, da ne razločiva terena pred nama. Ta obdobja popolnega „whiteout-a“ si krajšava z izdelovanjem snežnih prerezov in preizkusi plazovitosti. Počasi prilezeva na velik plato (kako velik je izvem šele naslednji dan, ko je lepo vreme), in zaradi popolne deorientacije skleneva zaključiti današnji vzpon. Spust nazaj proti avtomobilu je eno samo trpljenje, saj v megli in difuzni svetlobi ne veš ali voziš po snegu ali nebu. Včasih ti postane kar malce slabo. Nekako se le pridričava do smučišča in avto je le še lučaj stran. Na parkirišču se preizkusiva v uporabi lavinskih žoln, saj kolega še nima izkušenj s to opremo. Kljub kratki turi sva kar nekako utrujena, zato se odpraviva nazaj k Nori, ki naju bo gostila še eno noč. Prijazna punca!

 

islandija1

islandija11

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


9.April

Že prejšnji večer je vremenska napoved veliko obetala, jutro pa postreže s povsem jasnim nebom in vzhajajočim soncem. Ob petih se vsekakor še ne morem spraviti iz postelje, ob šestih pa le odrinem poravnat račune z goro Hlíðarfjall. Moj kompanjon se je odločil za dan bolniške, da se mu zdravstveno stanje dodatno ne poslabša. Ko pridem na smučišče je sonce že nad obzorjem in kar nekoliko nejevoljen sem, da nisem vstal bolj zgodaj. Po hitrem postopku pripravim nahrbtnik in odhitim proti vrhu. 2 ratraka pripravljata progo, sicer pa vse naokrog mir in tišina. Opazujem najine sledi s prejšnjega dne, kako sva se nerodno kobacala po prelepi flanki. Danes pa je vidljivost odlična, razgledi pa me priganjajo da skoraj tečem proti vrhu grebena. Novega snega je okrog 20cm, je nekoliko moker, temperatura pa okrog -2 stopinje celzija skozi ves dan. Za začetek oddeskam isto traso kot dan poprej, nato pa se podam nazaj na mizast vrh in naprej proti neki drugi strmini brez imena na karti. Odločim se za deskanje po žlebu v senci, kjer je sneg še suh. Strmina je kar precejšnja in pod sabo prožim majhne plaziče. Previdno prečim mimo skalnega skoka, nato pa uživaško režem pršič do smučišča. Takoj si oprtam snowboard in že hitim nazaj na vrh. Celo 2 islandca mi nekaj časa delata družbo. Do vrha smučišča sta se pripeljala z žičnico, nato pa peš na nek hrib. Sonce je še dodatno ojužnilo snežno odejo zato naredimo preizkus plazovitosti. Strmejša pobočja bom danes raje izpustil, saj bo zagotovo prišlo do proženja plazov nesprijetega južnega snega. Uživam v tišini snežnih prostranstev in šele precej pozno dobim družbo glasnih motornih sani, ki nekako pokvarijo idilo. Tudi nekatere smučarje privlečejo sabo, smučati pa ne vidim nikogar. Deskam še po dveh bolj položnih grebenih, nato pa se po severnem pobočju spustim do avtomobila. Tako sem navdušen, da kar lebdim nad tlemi. Vseeno pa se odločim, da deskanja za ta dan še ni dosti. Tako se odpeljem na drugo stran fjorda (ca. 30km), kjer za 4500ISK ponujajo vožnje z ratrakom na vrh hriba Kaldbak (1200m) od koder obljubljajo čudovito smuko. Kljub temu, da se vreme kvari, so razgledi lepi in zanimivi, sama smuka pa bolj tako-tako. Spihan sneg in trda podlaga polna zastrugov ter sledi motornih sani... Nič kaj prida, vendar kdor ne poizkusi nikoli ne ve. Utrujen a zadovoljen si zvečer skuham cel lonec testenin, da si naberem novih moči za naslednje dni. Z Vasjo pa se odločiva za nadaljevanje poti proti Ólafsfjörðuru, meki islandskega turnega smučanja.

Prenočišče si najdeva v majhni koči na lokalnem smučišču. Do izraza pride islandska ustrežljivost, saj nama dva naključna mimoidoča priskrbita številko oskrbnika koče, ki jo po nerodnosti nisva pridobila. Kar 15 minut kličeta naokrog na lastne stroške, da naposled le vse uredita. Prijazna fanta. „Oskrbnik“ Palli naju malo okrega, ker ga nisva prej poklicala, vendar je zelo prijazen. V koči sva edina gosta in imava na razpolago celotno ponudbo. Velika kuhinja, poln hladilnik... „Kar vzemita, če kaj rabita,“ še doda Palli. Glede plačila mu je kar malo nerodno, od naju ne zahteva nobenega dokumenta in nekako v zadregi sprejme 3000kron predujma, ki mu jih želiva dati kot garancijo. Resnični poštenjaki so ljudje v teh vasicah.

 

islandija4islandija2

islandija3

 

Pogled s Kaldbakurja.

10.april

Jutro zopet prinese meglo, sneg in veter. Vseeno se odločiva, da malce raziščeva okolico smučišča. Slaba vidljivost je kot nalašč za trening hoje z derezami in zaustavljanje s cepinom. Vasja se hitro nauči, kako se to osnovno opremo uporablja in za vajo se podava v strmino. Pa kmalu odnehava, saj se gosta meglena zavesa še debeli. Razočarana oddeskava nazaj do koče, potem pa na kratek izlet po tej vasici s tisoč prebivalci. Močno piha in nič kaj vroče nama ni. Zvečer se oglasijo še popotniki z drugim avtomobilom: Ana, Maja in Jure. Podelimo naše dogodivščine iz preteklih dni, potem zavijemo dol v vas, v nek „klub“. Ura pol enih zjutraj, klub prazen, vratar pa zahteva vstopnino 1000kron... Obrnemo se na petah ter se doma odpravimo spat. Kaj pa naj človek počne drugega tukaj bogu za hrbtom.

 

islandija12


11.april
Dan se začne kot prejšnji. Sneg,veter,megla... Danes imajo na smučišču nekakšno tekmovanje in koča je nabito polna ljudi. Tako ropotajo, da ne moremo več spati. Najini gostje se „napravijo“ in skupaj odrinemo najprej v trgovino, potem pa v sosednji kraj Dalvik na zajtrk. Ustavimo se kar na lokalni bencinski črpalki. Črpalke so v odmaknjenih delih Islandije nekakšno središče dogajanja. Vse ponujajo prigrizke in različno hitro hrano, ljudje se tam srečujejo, gledajo televizijo... Vsak izmed nas je kaj malega kupil, nato pa smo zasedli mizo v kotu in pričeli s pojedino. Najbrž mi ni potrebno posebej poudariti, da so nas domačini precej čudno gledali. Malce „romsko“ je namreč izgledalo vse skupaj. Pomalicali smo nakupljeno hrano iz trgovine ter se napili zastonj vroče čokolade in mleka. Malce mrki pogledi zaposlenih so nas spremljali med odhodom, mi pa smo jih veselo pozdravili in se jim zahvalili. Na parkirišču smo naredili še skupinsko sliko. Popoldan sem se odpravil proti vrhu hriba Gvendarskal po grapi nad tunelom. Prilezel sem do višine 500m, potem pa zaradi zelo slabe vidljivosti sestopil. Grapa je bila tudi nadvse primerna za smučanje, škoda, da se desko pustil doma. Pa drugič! K počitku sva se spravila že okrog osmih zvečer.

 

grapa

 

12.april

Verjetno ne boste presenečeni nad vremenom ta dan. Malce boljša vidljivost kot prejšnje dni, vendar še vedno sneženje in veter. Šele popoldan jo ucvrem proti vrhu Kerhanjukurja, ki se sramežljivo kaže iz oblakov. Nadaljevanju po dolgem grebenu do vrha se zaradi slabe vidljivosti in dejstva, da sem tokrat sam, odpovem. Smuka je vseeno zelo dobra, mestoma precej strma. Na smučišču je spet veliko ljudi in zelo se čudijo temu „norcu“ ki deska iz vrha njihove gore. Takoj se odločim, da je dan škoda zapraviti s poležavanjem in naložim opremo v avto ter se odpeljem na drugo stran fjorda, kjer opravim še dva vzpona proti vrhu Syđriárhyrne. Precej strmo pobočje mi mestoma vlije adrenalin po žilah, večinoma pa uživam v 20cm globokem pršiču, ki omogoča čudovito vijuganje do obale. Dan se mi v spomin zareže po ogromnih „kozolcih“ za sušenje rib, črni obali atlantika, zapuščenem Zetorju, mnogih „trolih“ ki varujejo hribovje nad malo ribiško vasico in uživaškim vijuganjem po celcu.

 

Domačini sušijo ribe na velikih stojalih.

 

13.april

Končno se naju mistični prebivalci otoka usmilijo in prično odganjati temne oblake. Čutiva, da bo dan postregel s pravo mero deskanja. Že odkar sva prišla v Ólafsfjörður opazujeva mogočen hrib Arnfinnsfjall na drugi strani fjorda, ki se dviga naravnost iz atlantskega oceana. Vzpon začneva s prečenjem širokega potoka, kar je precej smešno za pogledat, nato pa zagrizeva v strmino. Okrog 25cm pršiča na trdi podlagi nama daje veselje, da o vremenu, ki se ves čas izboljšuje ne govorim. Pod vršnim grebenom ugotoviva, da je dostop na vrh prenevaren. Otoški vetrovi so se zelo potrudili in zgradili opasti na obeh straneh grebena. Prav zanimiv, a nevaren prizor. Velike snežne gobe visijo zdaj na eno, zdaj na drugo, posebej dramatično severno prepadno steno Arnifinnsfjalla. Še zadnji preizkus plazovitosti potrdi najine domneve, da postaja plast novega snega vedno bolj nestabilna. Preden se stanje zaradi sonca še dodatno poslabša se pripraviva za spust. Še enkrat preveriva vso lavinsko opremo in sestaviva lopate, oblačila pa povsem zatisneva in zapreva vse žepe. Sam zarežem prve zavoje v deviško pobočje in nekaj sto metrov niže, na varnem, čakam Vasjo. Že po nekaj zavojih se tanka plast novega snega pod njim loči od podlage in bliskovito zdrvi proti dolini. Vasja nekaj časa „lebdi“ na tekočem snegu, nato pa uspe zaviti na stran. Zanimivo, plaz se niže povsem upočasni in kot polž leze vse do vznožja. Po strmem delu nato deskava kar po plazini, kjer je sedaj le še trda podlaga, ko pa se teren položi zopet reževa pršič prav do klifa, ki pada v severni atlantski ocean. Prizori tega dne nama bodo za vse življenje ostali v spominu. Ker je vremenska napoved za prihodnje dni slaba, s tem dnem končujeva najin obisk v Ólafsfjörðurju.

islandija7

islandija6

islandija16

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

islandija25

islandija28

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

14.april

Po nekoliko drugačni poti se vračava nazaj v glavno mesto-Reykjavik. Ledeniki, vulkanski vrhovi, značilni konji in še marsikaj pričarajo potovanje brez primere. Ponekod se še prebijava skozi povsem zasnežene ceste, drugje je pokrajina že v zeleni barvi! Resnično, človek tukaj doživi vse štiri letne čase v enem dnevu.

 

15.april

V muhastem islandskem vremenu spoznavam okolico glavnega mesta, obiščem najbolj znano smučišče Bláfjall, kjer pa je smuka že povsem pomladna oziroma bolj podobna surfanju. Zvečer občudujemo severni sij, kar je za ta letni čas in ob dejstvu, da smo v svetlobno onesnaženem predelu, velika redkost!

Aurora Borealis - severni sij - Northern Lights v Reykjaviku.

 

16.april

Islandije seveda ne izkusiš, če se ne spoznaš z obema naravnima elementoma, ki jo najbolje opisujeta. Obiščemo park z gejzirji, se okopamo v geotermalni reki nekje v Reykjadalurskem hribovju ter z derezami zaškripljemo po osamelem ledeniškem jeziku Sólheimajökulla. Idealen zaključek potovanja po deželi ognja in ledu.

islandija23

islandija22

 

islandija24

 

 

 

Rad bi se zahvalil vsem, ki so posodili opremo za na pot: RobiH,Poli,Izzy,AlesB. Hvala!

 

Zadnjič posodobljeno Četrtek, 01 Oktober 2009 18:47
 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

© AO Železničar | Template by vonfio.de

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information