11.6.2005 - DIREKTNA SMER U RUŠ'CI natisni
Prispeval Peter Bajec   
Sreda, 01 Junij 2005 00:00
ruscaSPET NA ŠTRIKU Z ROBERTOTOM MANIFIKOM
Teden je naokoli in v soboto zjutraj je budilka spet kratila moj težko prigarani počitek in me gnala ven iz tople postelje. Ja nič, pametnejši kao odneha zato vstanem, se oblečem in grem v kuhinjo. Skonzumiram nekaj hrane, kar ostane vržem u vrečko in v ruzak.




13591Srebrna puščica drvi po ovinkih in ravninah vse do metropole, kjer pobašem še Robertota in gasa naprej. Malo pred osmo zjutri pustiva avto na ovinku, oprtava brašno ter pešaka u breg. Med dostopom razvijeva načrt kako bi speljali na bivak pod Špikom zobato železnico, bivak spremenili v veliko razgledno ploščad z daljnogledi na ojrote (€-te), da bi lahko turisti v živo spremljali borbe plezačev s surovo naravo in sivo skalo. Na ploščadi bi bila tudi restavracija, kjer bi se po razburljivi drami turisti lahko tudi okrepčali. Še nekaj načrtov sva skovala tudi za severno steno Špika, eden izmed njih je, da bi potegnili ferato točno po sredini stene vse do vrha.
V slabi uri sva pri bivaku. Do stene je še en plunc, tako da se lagano američki sprehodiva čez gozdiček in melišče pod steno. Prvi raztežaj posolirava, žrebava kdo bo prvi napadel steno. Žreb dobim jaz. Neugodno, ker me čaka kamin. Jaz pa nisem za kamine. Sovražim kamine. Groza me je plezat kamine. Grdi so. In za velikana kot sem jaz so težki. Ko prasica. Začnem plezat. Kar gre. Malo se pomatram, malo se gozdim, malo vzdihujem, malo preklinjam in ga zlezem. Stojim na polički in nabijam štant. Roberto pride za mano in piči naprej po zeleni trojki. 13773Naprej pa naju čaka lepa plezarija. Najprej mala zajedica, potem pa dva dolga in lepa raztežaja po lepi, gladki, beli zajedi, ki nudi bolj malo možnosti za varovanje. Ampak ga itak ne rabiš, ker je plezarija taka uživancija, da sploh ne misliš na to, da je zadnji klin 20 metrov pod tabo. Strmina je lepa in se kar nadaljuje tja gor pod veliko rumenkasto - črno streho. Tam jo smer ureže v levo čez plošče in nato zopet gor čez plate. Ker imava samo 50 metrov štrika v zajedi štantava trikrat. Kakih 20 metrov pred koncem zajede si uredim varovališče, tako da s pol podplata stojim na enem zobu, drugo nogo pa naslonim v sosednjo steno na majhen stopek, glih zadosti velik za palec. Varujem Robertota in komaj čakam, da bo pri meni in gor na višjem štantu, ker me navija v meča. Pa še prsti na nogah se bunijo, da so plezalke ful svinjske, ker jih tiščijo pa sploh ne vejo zakaj. Ja jebi ga. ˝Če je vojska, je vojska za vse˝, je govoru moj komandant u vojski in mu dam čisto prav. Sam zgleda da prstov to ne zanima, ker se še kar bunijo. Meča pa tudi. Hvala bogu je Roberto pri meni. Dam mu opremo, gre naprej, nekaj sopiha in globoko diha in sprašuje, da kje je kakšen grif, ma se vseeno prebije čez do štanta. ˝Varujem˝, se zadere, podrem štant, izbijem klin, grem za njim. 13742Na štantu si ogledujem prečko. Zgleda lepa, sam še ne vem da je nižje boljša varianta in da se bom kasneje kar matral da bom prišel čez. Začnem plezat. Lepa plezarija. Vpenjam kline. Pridem do tretjega, ga vpnem in: ˝O fak. Kaj pa zdej?˝, se sprašujem in čoham po čeladi. Stojim v plošči, ki je pod mano previsno spodjedena, spodaj pa še ena gladka plošča. Grunt, grunt, prask, prask. Začnem plezat dol po nekih grifih proti spodnji plošči, ki kaže neke šibke točke. Meni je lahko, Roberto se bo pa matral, ker ko bo izpel tretji klin, bo v primeru padca imel dooooolge letalske vaje s trdim pristankom v steni. Končno stopim na spodnjo ploščo. Najdem dva stopa, za roke pa bolj malo. Trudim se, da ne padem iz ravnotežja in se premikam v levo po omenjenih stopih. Še malo in... ...čez sem. Stopim na lepo polico in štantam. Kul. Z veliko matranja je tudi Roberto pri meni. Do vrha mava še en raztežaj čez plošče, potem pa kurčevo ruševje R4+. Sovražim ruševje. Ni kul. Rajši mam skalo. U tej porkeriji bi prou pršla tamala Husquarnica s kratkim štilom. Bi se hitru rešu tist labirint. Prebijeva se čez ta gozdarski projekt, se razveževa in prečiva do abzajla. Abzajli potekajo tekoče, tako da sva hmali pod steno. Pri bivaku naju čakata bjrce. 13804Pustu jih je Šorn legenda. Morde ga srečava pr Firerji. In res je tako. Tm je še Dedi. Rečemo nekaj besed, spijemo nekaj, rečemo še par besed, potem pa z Robertotom kreneva nazaj proti prestolnici. Malu mi vleče učke skupi, zatu sem kr vesel, ko parkiram škrinjo, vržem ruzak na tla in se zleknem na postlo. Iz žepa mi štrli še ena lepa smer, ku sem jo zlezu u dobri družbi. In zdej, u nedeljo ko to pišem in gledam skozi okno ter čakam obljubljeni dež se tolčem po glavi, ker ga nisem preživel v hribih. Pa drugič.
Zadnjič posodobljeno Sreda, 26 Avgust 2009 20:35
 

Spletna stran AO Železničar za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke (cookies), ki ne hranijo osebnih podatkov. Zakonodaja od nas zahteva, da vas vprašamo za dovoljenje. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na teh straneh? Če se z uporabo piškotov ne strinjate, prosim, da zapustite to stran! Več o tem najdete tukaj.

Strinjam se z uporabo piškotov.

EU Cookie Directive Module Information