Komisija za nadzor nad likom in delom Glavce je zmagala. Njeno odkrito lobiranje tako ni doživelo željenega rezultata. Drugič bom uporabila plave kuverte, pa bomo vidli, če bom bolj uspešna! Bolgarija pa do takrat ostaja na seznamu ˝plezalnih destinacij, ki jih moraš čim prej obiskati˝.:)

No, resni kandidati smo bili trije, a smo takoj ugotovili, da borovniček take poti ne bo zmogel. Zato smo si zadali plan: gremo za soncem, kamor pridemo, pa pridemo. V četrtek zjutraj smo borovnička naložili do zadnjega kotička in se odpeljali proti obali. Vanč je želel zaviti na hrvaško avtocesto, ampak sva s Petro takoj protestirali, zakaj ne gremo raje ob obali. Pa naj velja ženska beseda, kakopak!:) No, da sonca ta dan ne bomo vidli, nam je kaj kmalu postalo jasno. Pa smo se vseeno odpravili na lov za suho skalo, v Limski kanal. Iskanje sektorjev je bila zgodba zase. Glede na to, koliko časa smo zapravili za to, bi lahko vreme zdržalo kaj več kot le eno smer. Pa ni. Vedrili smo v jami in upali na izboljšanje, ampak nam je kmalu bolj zadišala kava v Vrsarju. In sladoled za celih 6 kun! Prelevili smo se v popoldanske turiste, ki se sprehajajo ob obali, kofetkajo, si ogledujejo staro mestno jedro in skušajo v objektiv ujeti vsak njegov kotiček. V to vlogo smo se tako vživeli, da smo šotor postavili že v temi in seveda dežju. Naslednja dva dneva se nam je sonce oddolžilo, tako da smo lahko končno preverili, da Šimije ponuja res lepe smeri, Gavranik pa žal ne. Na sobotno popoldne smo zato raje opustili plezanje, si napeli gurtno in uživali v raznolikih aktivnostih, ki ti jih omogoča travnik. Med drugim tudi spremljanje vremenske napovedi vsakih deset minut, ker se s pokazano nikakor nismo želeli strinjati. Pa smo že rekli, da ta že ne more biti prava, če pa je čisto jasno in da se lahko delamo, kot da smo nekaj let nazaj in nimamo pametnih telefonov. Ampak je Petra hitro dodala, da so takrat gledali oblake, mi pa tega pač ne znamo. Tako nam ni ostalo drugega kot da se odpeljemo v Slovenijo in noč preživimo v Črnem kalu, kamor bo dež prišel z zamudo. Če je šesta ura zjutraj zamuda, pa naj bo tako. Vanč je imel upe, da lahko še na hitro nekaj splezamo, ampak sva bili s Petro ob tej uri povsem neuporabni. Najprej zajtrk in kava! Potem pa se je dež tako ali tako okrepil in smo se lahko samo še usedli v avto in odpeljali proti Ljubljani. No, da se ne bi tako klavrno končalo, smo se odločili, da iz postelje vržemo Primoža in se najavimo na drugi jutranji kavi. Ta nas je (kljub našim (ne)prijetnim vonjavam- tuša v teh dneh pač ni bilo na spregled) prijazno sprejel in ob zvokih španskih kitar smo kramljali še dolgo v dopoldne.

Ni bila Bolgarija, smo se pa vseeno imeli fajn! Vanč je rekel, da smo kot ena družina (ampak ne oče, mati in hčer, ampak babica, dedek in vnukinja- ker se stari starši in vnukinje pač bolje razumejo- kateri od nas je zasedel katero vlogo pa kar sami ugotovite;)). Pa da ob dveh ženskah svet za enega moškega ni tako grozen, tudi lahko Vanč potrdi. Celo kinder jajček je dobil na koncu, ker je tako lepo shajal z nama. In to ne kar en kinder jajček, ampak Pujsa pepa kinder jajček!